Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Umetniki za Karitas v Bruslju

30.09.2013 ob 15:33, avtor jozeb

Po 18 ur in pol dolgi vožnji iz domovine smo se ob 1.30 zjutraj ulegli k počitku v manjšem bruseljskem hostlu. Kljub temu smo že ob 7.h vstali in se po zajtrku odpravili na ogled mestnega središča. Prikazal se nam je multikulturni Bruselj, kjer je vse vrvelo od jutranje konice. Zelo na hitro smo si ogledali največje zanimivosti in se potem ustavili v slovenskem Pastoralnem centru. Tam nas je sprejel Zvone Štrubelj, ki je odgovoren za pastoralo Nizozemske, Belgije in Luksemburga.

Sledil je ogled evropskega parlamenta s kosilom in predavanjem o delu najpomembnejše evropske institucije.

Ob 18. uri je napovedano odprtje razstave slik likovne kolonije Umetniki za Karitas, zaradi katere smo sploh prišli v Bruselj. Slike so že postavljene za postavitev sta poskrbela strokovna sodelavca kolonije Lucijan Bratuš in Tone Seifert. Kaj pričakujemo od odprtja? Predvsem to, da se zanimiv humanitarni projekt predstavi tudi evropski javnosti, v samem srcu evropske demokracije. Vse ostalo pa vam bo navrženo, piše nekje in temu pritrjujem.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Marijin kip v Medžugorju se sveti

27.09.2013 ob 15:04, avtor jozeb

V Medžugorju je začel v hiši vidkinje Vicke „svetiti“ 40 let star Marijin kip iz Lurda. Ni čudno, da se zdaj pred njeno hišo zbirajo verniki in čakajo v vrstah, da bi to videli. Ali gre za Božje znamenje, iluzijo, privid, prevaro ali kaj drugega, pa se sprašujejo verniki, teologi in tudi časopisna javnost. Malce sem pogledal po hrvaških medijih in našel nekaj zanimivih razmišljanj!

Prva zanimivost tega fenomena je, da mnogi znani intelektualci ne želijo govoriti o tem. Tudi nekateri izpostavljeni laiki o tej temi ne želijo govoriti javno.

Dr. Vladimir Dugalić, profesor moralne teologije na Katoliškem bogoslovnem vseučilišču v Džakovu, pravi da jih razume, kajti o tem je težko govoriti, dokler se dokončno ne razjasni vse, kar se v Medžugorju dogaja. Hrvaški škofje so že davno izjavili, da je potrebno preveriti pristnost prikazovanj, da pa bi se to lahko zgodilo, se morajo ta najprej zaključiti. Medžugorje je priznano kot kraj, kjer ljudje veliko molijo, delajo pokoro in kjer se dogajajo spreobrnjenja. Vendar pa so takšna tudi svetišča denimo v Mariji Bistrici ali na Brezjah, kjer pa se Marija ni prikazala. Prej omenjenega profesorja Dugalića skrbi tudi posebnost medžugorskih Marijinih prikazovanj glede na Lurd ali Fatimo.

Za razliko od Lurda in Fatime, kjer so vidci bodisi hitro umrli ali pa kasneje vstopili v samostane in tam živeli umaknjeno življenje, se to v primeru Medžugorja ni zgodilo. Poleg tega je svetišče v Lurdu za razliko od Medžugorja odmaknjeno od številnih trgovin. Za prodajalne ni prostora v svetiščih. Prav tako v Lurdu in Fatimi „Marijina sporočila“ niso postala obvezno versko čtivo, kar z drugimi besedami pomeni, da je vernikom samim prepuščeno, ali bodo vanje verjeli in če ne bodo, za to ne bodo nosili posledic. Gotovo, da lahko Marijina prikazovanja nekaterim vernikom pomagajo, pri poglobitvi njihove vere, nikakor pa to ni recept za vse…

Vera ne išče čudežev, vera je srečanje z živim Bogom. In to lahko doživimo tudi na drugačen način, ne le preko prikazovanj. Cerkev sicer sprejema vse pozitivne sadove Medžugorja, ki je postalo mesto molitve in spreobrnjenj, še pravi dr Dugalić.

Znani hrvaški teolog, kapucin p. dr. Bono Šagi, prav tako meni, da je treba dogajanja v Medžugorju, vključno s svetlenjem Marijinega kipa, vzeti z določeno teološko distanco, dokler se stvari ne raziščejo do konca. Šagi ne pravi, da to ni resnica, vendar pa je treba biti previden in ne nasedati, dokler se vse ne razišče, kajti Cerkev mora biti v takih primerih previdna. P. Bono ugotavlja, da se v Medžugorje morda v zadnjem času roma bolj iz radovednosti ali zaradi turizma, kot pa z resnično željo po spreobrnjenju, morda se preveč poudarja število ljudi, ki tja romajo namesto sadov spreobrnjenj.

Marijin kip v hiši vidkinje Vicke Ivanković – Mijatović se sveti že četrto noč zapored. Vsak večer se pred hišo zbere nekaj tisoč vernikov, ki molijo in čakajo, da bi lahko vstopili in videli svetleči kip. Vicka je povedala, da ji je Marijin kip iz Lurda poklonila skupina romarjev iz ljubezni kot darilo Lurške Gospe. Ta kip so tudi postavili v sobo prikazanja. Marija se je po Vickinih besedah mnogokrat prikazala poleg tega kipa, vendar pa se v vseh teh letih ni nikoli zasvetil. Pred njim se je vedno molilo. Zanjo je svetleči kip samo še eno Marijino sporočilo, naj se obrnemo k svetlobi, miru, veselju in molitvi, je izjavila Vicka.

Foto: Jutarnji List
  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Ali sakralna umetnost še nagovarja?

25.09.2013 ob 22:55, avtor jozeb

Je umetnost res ogledalo naše družbe? Nedvomno da je. In samo zazreti se je treba v slike neke razstave, prisluhniti glasbi, prebrati kakšno (recimo nagrajeno) knjigo, oditi v teater in odšli bomo od tam… zmedeni, razrvani, jezni, osramočeni, nemirni s kopico vprašanj in le redkim odgovorom. Značilnost današnje umetnosti je namreč, da ne ponuja odgovorov ampak zastavlja vprašanja. Značilnosti današnje umetnosti so torej šokiranje, eksperimentiranje, dolga spremna besedila, da lahko sploh vstopimo v umetnikov vizualni svet, zavračanje tradicije, samopromocija in tisto kar je najbolj zanimivo, večino take umetnosti ne bi imeli v naših stanovanjih, doma ne bi poslušali ali brali, kar pa se gledališča tiče, tja gotovo ne bi odšli, če bi se hoteli dobro počutiti.

To seveda velja za polje etablirane ti visoke umetnosti. Na drugem polu imamo seveda popularno pop sceno, kjer pa prevladuje puhla glasba, prazna besedila, svetovne zarote v slogu  davincijeve šifre ali ljubezenske mehiške limonade, da o spakovanju in podpasnem besednjaku kakega gledališča, ki bi se ga sramoval še nekdanji bulvar, sploh ne govorim…

To je naš čas, sem smo postavljeni. Ne rečem seveda, da ne obstajajo tudi izjeme, ampak kaj ni čudno, da takih ustvarjalcev na različnih razstavah sodobne umetnosti sploh ne najdemo? Kaj pa vem, denimo Bernika, Brdarja, Begića…?

Dovolite citat: Nova simbolna raven branja umetnin: umetnik slika, modelira vtis, ki ga je bil predmet napravil na njegovo dušo. Mrtva je podoba, ki ne razodeva duše umetnikove. Portret bodi najprej podoben umetniku, šele potem modelu. Kakor je knjiga prazno blebetanje, če ne gledajo iz nje oči pesnikove, ves njegov značaj ter vse njegovo hotenje in hrepenenje, tako je slika golo platno, če ne moremo reči-ta roka jo je ustvarila.      IVAN CANKAR

Svoboda ustvarjanja, ki se ne podreja pravilom. In svoboda, lasten pogled za vsako ceno je tisto, kar moderno umetnost že od Cankarjevih časov žene naprej. Moderno je predvsem novo – zoper preteklost, ali pa jo radikalno spreminja. Morda je prav tu tudi odgovor, hierarhičnost Cerkve namreč zavestno sprejema in uveljavlja tradicijo. In zdaj smo na polju sakralne umetnosti.

Slike pogosto ždijo na stenah in se ne menijo za nikogar. Ali pa živijo strašno intenzivno, uporno življenje, da jih ne moremo videti v neki mirni kontemplaciji, ampak v dejavnem protislovnem razpoloženju – interpretaciji.

“To pa ni NIČ, to bi znal vsak otrok…” Kolikokrat smo slišali te besede in zanikanje avtoritete tistega, ki jo je ustvaril. Otrok, bi tako delo verjetno lahko sprejel, vsekakor pa to še zdaleč ni NIČ, ampak je natanko to kar vidimo in z naslovom (lahko) opredmetimo.

Sodobne slike ničesar ne želijo odslikovati, ampak kličejo v vidno! Sv. Pavel pravi v enem izmed svojih pisem: “Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje.

Tu smo Slovenci morda v svojem dojemanju zopet nekoliko bolj “čustveni”. V drugi polovici 20-ih let je inspirativni zagon religiozne umetnosti v Sloveniji po mnenju dr. Tomaža Brejca zamrl. Imel je dobre predpogoje, ki so jih ustvarili Izidor Cankar, Rajko Ložar, France Stele. Imel je tudi zgodovinsko moč katoliške misli, katoliški preporod, osmislitev nesmiselnega. Po bratih Kraljih je tendenc ekspresionizma – abstrakcije konec.

Stane Kregar je bil po vojni, (Brejc) skoraj edini slovenski slikar, ki se je odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo. Pri tem so se tudi njemu porajale različne dileme: “Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil tako revolucionaren kot v drugih…Slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena in ker gre za kultne podobe, je nemogoče da ne bi bile v službi liturgije. To ni toliko raziskovalna umetnost, ampak umetnost, ki ima svoj prostor, ki je podrejena temu prostoru in opravljanju službe v tistem prostoru… Religiozno čutenje Francozov temelji na specifični logičnosti, slovensko pa bolj na čustvenosti.”

Stane Kregar nam odpira veliki razlog »nesoglasja« med sodobno umetnostjo, kamor mora soditi tudi sakralna umetnost in med Cerkvijo. Sakralna umetnost je v službi bogoslužja. Ne more biti predmet češčenja ampak pripomoček. Kot taka pa ne more biti do konca svobodna in zato po mnenju prevladujočih umetniških tokov, sploh ne more biti prava umetnost. Upam, da zdaj razumemo dvojnost sakralne umetnosti danes. Je med kladivom in nakovalom. Na eni strani Cerkev pričakuje, da se bo »uklonila« in prišla v službo liturgije, po drugi strani pa se ji zaradi tega očita nesvoboda, uklanjanje tradiciji in instituciji.

Dokler se bo od sodobne umetnosti, pa naj bo glasbena, slikarska, literarna ali gledališka zahtevala ta razdeljenost ne moremo pričakovati pravih rezultatov. V cerkvah bomo še vedno videvali osladne podobice davno preživetih časov, sodobnost pa se ji bo izogibala.

Vendar pa vas opozarjam, da ima vsaka doba svoj dolg do zgodovine. Tudi mi smo pred zgodovino odgovorni za to kar bomo zapustili našim zanamcem in bojim se, da to kar se danes kaže pred našimi očmi ni tisto najboljše, najžlahtnejše, da to niso tisti presežki duha, kot so bile nekoč umetnine, ki so temelji naše zahodne krščanske civilizacije.

Verjetno bo vsaka izmed strani moral narediti korak k spravi. Pri tem nas spodbuja npr drugi vatikanski koncil, ki je priporočil uporabo sodobne umetnosti v sodobnih sakralnih objektih. K temu nas spodbuja tudi pismo umetnikom, ki ga je leta 1999 zapisal papež Janez Pavel II. Po drugi strani pa lahko tudi sodobna umetnost spozna, da mora v ljudeh sprožati občutek presežnega, bodisi z glasbo, sliko ali besedo. Skratka tudi če si v službi nekoga, si še vedno lahko ustvarjalno svoboden. In naj končam z mislijo Alberta De Picture, ki je leta 1435 zapisal: “Slikarstvo vzbudi najbolj prefinjena miselna in čustvena doživetja, ker pred nami zaživita metafizična minulost in oddaljenost, kar je že v svetu lepo, postane s slikarsko upodobitvijo še bolj dragoceno. Na svetu ni ničesar česa bi se slikarstvo ne moglo dotakniti in v nas vzbuditi sublimna občutja.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Ormoški Petriček

24.09.2013 ob 14:34, avtor jozeb

Ob ponedeljkih imamo na radiu v jutranjem programu tudi rubriko Praznovali smo. Gre za nekakšen mozaik dogodkov, večinoma na nivoju župnij, ki so se jih udeležili naši poslušalci. Izvemo lahko kako so praznovali župnijske in druge obletnice, kako so organizirali srečanja za ostarele, morda kakšni so bili vtisi s kakšnega romanja. Praznovanja torej, ki dvigajo duha in povezujejo župnijsko občestvo.

Včasih se oglasijo tudi z drugačnega srečanja. Tako nas je (v ponedeljek, 23.9.) poklical poslušalec Alojz iz Ormoža in začel nekako takole: „Pri nas pa včeraj nismo praznovali ampak smo se spominjali žalostnega dogodka iz naše zgodovine.“

Zbrali so se v Ormoški cerkvi sv. Jakoba, ki je bila polna ljudi, ampak večinoma so bili vsi oblečeni v črno. Več udeležencev pri maši je govorilo v nemščini, kajti spominjali so se smrti 39. otrok, ki so v ormoškem gradu umrli med 12. avgustom in 23. septembrom 1945. Morda kdo ne ve, da so tudi v Ormožu imeli svoj „Petriček“, koncentracijsko taborišče za otroke. Te so iztrgali iz rok mater v uničevalnem taborišču Šterntal (Strnišče, današnje Kidričevo). Večina otrok je umrla zaradi lakote in oslabelosti. Povprečno so bili stari od enega do pet let. Njihova edina krivda je bila, da so bili otroci nemških staršev, oziroma mešanih družin. Po pregledu priimkov sicer lahko ugotovimo, da so bili med umrlimi tudi otroci Slovencev, ki so imeli večje posesti…

Po maši je bila na ormoškem pokopališču spominska slovesnost, kjer so blagoslovili križ. Grobovi otrok na pokopališču niso več ohranjeni, saj so jih tekom let prekopali. Dokumentirano je, da je poleg prej omenjenih otrok umrla tudi 76. letna gospa, ni pa navedeno s katerimi otroki je prišla na ormoški grad.

Tu se je beseda poslušalca Alojza ustavila. Nekaj več podatkov sem kasneje dobil v knjigi Ormoški Petriček, ki jo je objavil Rajko Topolovec. Ta je objavil tudi nekaj intervjujev s preživelimi in poimenski seznam žrtev, ki se je ohranil zaradi redoljubnosti ormoškega župnika Remigija Jereba. Ta je otroke tudi pokopal. Treba je povedati še, da je bil grad v Ormožu za bivanje otrok popolnoma neprimeren. Namestili so jih na slamo polno uši, za stranišče so jim izkopali jarek ob obzidju, čez katerega so jim namestili dve deski… Veliko otrok je imelo grižo. V primeru s Šterntalom so imeli sicer več hrane, vendar pa niso imeli ob sebi svojih mam (očetje so bili večinoma že prej pobiti). Otroci so zato veliko jokali, predvsem deklice. Za manjše otroke so tako skrbeli večji, kolikor so pač znali in zmogli. Ves čas jih je stražila partizanska straža, ki je večje otroke često tudi kaznovala. Otroka, ki je hotel pobegniti, je stražar privezal ob drevo in mu pod noge spustil več strelov.

Danes se je nepojmljivo spraševati, česa so bili ti otroci krivi. Kakšna je bila njihova krivda? Ali se lahko s trditvijo, da so Nemci „sejali veter in zato želi vihar“, opraviči smrti dojenčkov in otrok?

Smilijo se nam psi in mačke, povoženi ježki in veverice na cestah, usmiljenja do človeških otrok, ki so umrli zgolj zaradi priimka in „krivde“ staršev pa ne premoremo. Do kdaj še?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Umrl je Janez Zdešar (1926- 2013)

22.09.2013 ob 22:01, avtor jozeb

Odšel je eden velikih pričevalcev 20. stoletja. Človek, ki mu je bilo namenjeno, da bo sotrpine iz Teharij preživel za 68 let. Toliko let mu je bilo darovanih, da bi njegova beseda o težkih dneh maja in junija 1945, prišla na plano.

Janez Zdešar je bil v skupini enajstih na smrt obsojenih ujetnikov, ki jim je 21. junija 1945 med drugo in tretjo uro zjutraj, uspelo pobegniti iz koncentracijskega uničevalnega taborišča Teharje. Uspeli so prepiliti žičnato ograjo in potem ob kričanju »na juriš« izkoristiti zmedo, ki je zavladala ter pobegniti. Štirje so pobeg preživeli, dva sta ga tudi opisala (poleg Zdešarja tudi Ivan Korošec).

Zakaj so pomembni spomini Janeza Zdešarja? Zato, ker so bili napisani leta 1946, ko so bili še sveži. Ohranili so se kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor, na poti na študij teologije v Rim, jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Zanimivi so tudi zato, ker ena stran besedila manjka. Zdešarja so ob pripravi na izzid prosili, če lahko besedilo dopolni, pa se ni mogel spomniti, kaj bi lahko bilo na manjkajoči strani. Tako luknjičav je človeški spomin po petdesetih letih in tako dragocene so takrat zapisane besede.

Knjižico Spomini na težke dni, iz leta 1990 sem prebral na dušek, z avtorjem pa sem se prvič srečal takoj po začetku delovanja Radia Ognjišče, ko sem z njim posnel oddajo. Domenila sva se, da se dobiva na Teološki fakulteti. Sedela sva v zgornji učilnici in beseda je hitro stekla. Oči so se mu večkrat orosile, še posebej ko je govoril o sotrpinu Andreju Mehletu, s katerim sta ostala skupaj na begu, dokler ta ni bil ubit 27. junija, nekje pod Čemšeniško planino. Zdešar je uspel priti do doma, nato pa v Avstrijo. Njegova mati je bila obsojena na dve leti zapora, ker je »organizirala pobeg svojega sina Janeza, ki je bil zaradi zločinov zaprt v Teharjah«.

Zelo me je nagovorilo, da je na koncu pogovora jasno povedal, da odpušča vsem, ki so mu želeli smrt in mu prizadejali tolikšno trpljenje. »Vsakemu lahko dam roko sprave,« je večkrat rekel.

Po tem sva se z dr. Zdešarjem srečala še nekajkrat. Zadnja leta je preživljal v domu za starostnike pri svetem Jožefu v Celju in še vedno vneto sledil političnemu dogajanju v Sloveniji. Prizadela ga je mariborska finančna afera. Zadnjič me je, pred nekaj meseci poklical zaradi nekega mojega komentarja na to temo in mi čestital z besedami, da je vedno, tudi o napakah, potrebno spregovoriti jasno in odločno.

Zdaj se je pridružil svojim nekdanjim sotrpinom tam »nad zvezdami.« Ne dvomim, da je bilo njihovo srečanje radostno, zazrto v večno svetlobo povabljenih na nebeško gostijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 1 komentar

19. sptember (1943 – 2013) Turjak

19.09.2013 ob 14:46, avtor jozeb

70 let mineva od dogodka, ki je zapečatil slovensko usodo v drugi svetovni vojni. Gre seveda za padec Turjaka in Grčaric in kasnejši okruten poboj vojnih ujetnikov, ki so ga zagrešili partizani. Namesto, da bi takrat, po kapitulaciji Italije, stopili skupaj in nastopili proti Nemcem, so partizani s pomočjo Italijanov najprej pobili slovenske četnike in nato še vaške stražarje. Od tistega trenutka, ko so pobili (po podatkih iz Wikipedije) okoli 400 ljudi, med njimi vse ranjence, ni bilo več povratka nazaj. Samo še streljalo se je, kajti „preveč krvi je bilo prelite“, pravi zgodovinar Boris Mlakar.

Če se kdo sprašuje, zakaj je maja 1945 iz Slovenije pobegnilo toliko ljudi, toliko civilistov, cele družine… ima odgovor na dlani. Poznali so vzorec delovanja. Vedeli so kaj jih čaka. In veliko večino vrnjenih je res čakala le smrt. Še enkrat se spomnimo ranjencev. Te so pobili v Grčaricah in na Turjaku, kasneje v sanitetnem vlaku, ki so ga poslali proti Avstriji a tja ni nikoli prispel, že po koncu vojne pa tudi vse ranjence iz vojne bolnice v Ljubljani, ki so pod poveljem majorja Mitje, končali v breznu pod Konfinom.

Ob 70 letnici padca Turjaka sem zasledil tole besedilo:

„V pričakovanju kapitulacije Italije so bile tedaj skoraj vse partizanske brigade zbrane na Dolenjskem in prav 8. septembra 1943 se je začel napad na Grčarice. V tej za obrambo skrajno neprimerni kočevarski vasici se je namreč utaborilo okrog 200 četnikov – pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini, ki so računali na okrepitev s četniki iz Like. S podporo italijanskega topništva so napadalci hitro zlomili njihov odpor in Grčarice so padle.

Na Turjaku se je v dneh po kapitulaciji Italije zbralo okrog 1.500 vaških stražarjev. Približno polovica jih je takoj odšlo na Zapotok, drugi pa so ostali kljub svarilom, da grad ni primeren za obrambo, saj se je tedaj že vedelo za usodo Grčaric. V nedeljo, 12. septembra 1943, je bil grad že obkoljen, vendar bi bil izpad tedaj in tudi kasneje še možen, toda branilci so odlašali toliko časa, da je bilo prepozno.“

Partizani do vaške stražarje pozvali naj se predajo. Odgovor vaških straž partizanom na njihov ultimat o predaji, ki je potekel v nedeljo 12. 9. 1943 ob 12.00. “Smo Slovenska narodno osvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade. Orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristmi slovenskega naroda, da je danes čimveč orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad … Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje pa ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, smo pripravljeni na sestanek z vami.” A partizanom za dogovor sploh ni bilo.
„V nedeljo, 19. septembra, so napadalci s težkimi topovi začeli razbijati stolp, obrnjen proti marofu. Vse granate so letele na eno mesto. Italijanski topničarji so se očitno dobro spoznali na svoje delo. Ko sta se streha in del zidu na tej strani zrušila, se je vse zavilo v dim in prah in branilci so se morali od tam umakniti. Niti opazili niso, kdaj so se v ruševinah ugnezdili napadalci. Skušali so jih pregnati, pa niso imeli uspeha. Grad je gorel, vode pa niti za potešitev žeje ni bilo in razmere za branilce so postajale iz ure v uro težje. Ob dvajset minut čez eno so se iz gradu pokazale bele zastave, toda napadalci so nehali streljati šele, ko so tik pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Ko so videli, da se bodo branilci res predajali, so se približali tudi partizani. „Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!“ Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Pod klancem so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in začeli so jih vezati. Prešernova brigada je v svoj operativni dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov.

Ko so „navezo“ turjaških ujetnikov prignali v Velike Lašče, so jih zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji. To je bilo 19. septembra 1943. Naslednji dan so jih popisali in razvrstili v skupine. Prvo skupino – 12 znanih poveljnikov vaških straž – so še isti večer odvedli iz skladišča. Ker so trije tedaj pobegnili, so ostalih devet kar tam na cesti postrelili. V torek, 21. septembra dopoldne, so odbrali še 50 ujetnikov in jih postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo. Med njimi sta bila tudi zdravnik dr. Kožuh (oče znane Mateje Kožuh Novak) in velikolaški sodnik dr. Zalokar.

Po nekaterih virih je bilo ob vdaji na Turjaku 36 ranjencev. Ne vemo, kako so od njih vzeli zdravnika dr. Ludvika Kožuha in ga pridružili ujetnikom, ki so jih gnali v Velike Lašče. Verjetno so z zdravnikom morali oditi tudi nekateri lažji ranjenci in bolničarji. Znano je, da so 20. septembra dopoldne na Turjaku 28 ranjencev postrelili. Streljali so jih kar tam ob vratih poslopja, kamor so jih po vdaji prenesli iz gorečega gradu. Nekateri so se do praga priplazili po vseh štirih in bili tam ustreljeni. Ko so jih potem z lojtrnim vozom peljali na turjaško pokopališče, je ostala na poti krvava sled. Na pomlad 1944 so pokojne prišli iskat svojci iz Škocjana in Dobrega Polja in jih odpeljali na domače pokopališče.

Upravičeno sprašujemo, kdo je ta pokol ukazal. Ali ni čudno, da so ranjence na Turjaku postrelili, še preden so ujetnike v Velikih Laščah razvrstili v skupine? Med partizani v Velikih Laščah je bil tedaj pravnik in teolog dr. Jože Brilej, ki je gotovo poznal konvencijo o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak dopustil, da so ga v torek 21. septembra z drugimi odbranimi ustrelili v Jamnikovem gozdu nad velikolaško železniško postajo. Ali ni bil tedaj v Laščah tudi komandant Stane Rozman, po katerem so pred kratkim ponovno poimenovali vojašnico Slovenske vojske?

Tudi v Grčaricah ranjenim četnikom se ni godilo dosti bolje, imamo pa o njih le malo podatkov. Dr. Tamara Griesser – Pečar navaja v knjigi Razdvojeni narod (str. 435) odlomek pisma partizanskega zdravnika dr. Obračunča, ki ga je 29. septembra 1943 iz Kočevja pisal glavnemu štabu: „Kaj naj storimo z ranjenimi plavogardisti? Po večini so nepokretni in težje ranjeni. Vseh skupaj je 14 in porabijo ogromno materiala. Ali naj se jih rešimo? Prosim za hitre direktive!“ T. Ferenc v knjigi Dies irae omenja, da so bili med ujetniki, ki so jih 22. oktobra 1943 – tik pred vdorom Nemcev v Kočevje – odpeljali v Grčarice, poslednji trije ranjeni četniki. In tudi ti so bili potem ustreljeni.

S tem pa opisa morije v jeseni 1943 še ni konec. Centralna komisija VOS je stalno opozarjala, naj se z ujetniki ravna po naglem postopku, kajti bližala se je nemška ofenziva. Enote vosovskega bataljona so vsako noč izvrševale smrtne obsodbe v Mozlju in Jelendolu, kasneje pa so njihovo delo dokončali še drugi v Bavdlah, na Travni gori in v Mačkovcu. Med na smrt obsojenimi niso bili samo četniki iz Grčaric in vaški stražarji, ki so jih zajeli na Turjaku, ampak tudi vaški stražarji in drugi ujetniki iz Nove vasi, iz Begunj pri Cerknici in iz Pudoba. Še pred zavzetjem Turjaka so padli vaški stražarji na Velikem Osolniku, ki so bili tja poslani kot zaščita Turjaka. Medtem ko so se eni branili in do zadnjega računali na nekakšen dogovor, so drugi neusmiljeno napadali in imeli pri tem en sam cilj: čim bolj uničiti domačega nasprotnika in prevzeti oblast. Pri tem niso izbirali načinov in sredstev, niso poznali milosti niti do ranjencev.“

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Zakaj še za-upaš?

17.09.2013 ob 22:57, avtor jozeb

Geslo letošnjega socialnega tedna, ki bo med 23. in 28. septembrom ponudil več kot petdeset dogodkov v različnih slovenskih krajih, je tako ključno, da o njem razmišljam že nekaj časa. Kakšni so razlogi za upanje v časih vsesplošne krize, ki jo lahko doživljamo kot nekakšno kazen za naša, bodisi storjena ali opuščena dejanja?

Najprej so tukaj nezavidljive gospodarske razmere, velika razslojenost prebivalstva, množica brezposelnih, slabo plačanih delavcev, upokojencev na robu preživetja. Na drugi strani stojijo mogočniki z velikim imetjem in posestmi, tisti, ki so nas do krize pripeljali, zdaj pa bomo zaradi  pogoltnosti in tudi nesposobnosti, vsi plačevali njihove napačne odločitve. Sanacija propadlih bank z denarjem vseh, brez odgovornosti lastnikov in vodstev, ki so do tega pripeljali, v javnosti ne vzbujajo ravno pretiranega optimizma nad našo prihodnostjo. Pogovarjamo se o milijonih pa si pravzaprav niti ne predstavljamo, kaj te številke sploh pomenijo v dolgovih, ki jih bodo plačevali še otroci naših otrok.

Dvigovanje davkov, politična kadrovanja, omogočanje poslov članom svojih lobijev, spreminjanje zakonodaje, da se je politika zažrla v vse pore našega življenja in vse obvladuje, sistemska korupcija…, to res ne vliva veliko zaupanja v naš skupni dom, državo Slovenijo. Kot bi se začudeno zazrli v Sveto pismo in se prepoznali v odlomku, kjer je Ezav prodal svoje prvorojenstvo za skledo leče, ker z njim ni vedel kaj početi. Zdi se da tudi mi danes ne vemo, kaj bi radi s svojo državo, gospodarstvom, šolstvom, ljudmi…

V te razmere upanja ne vliva niti stanje v Cerkvi. Razvpita finančna afera mariborske nadškofije je dodobra zamajala ugled Cerkve. Odstranitev štirih nadškofov v tako kratkemu času, daje tudi navzven znamenje, da je pri nas nekaj narobe. Najbolj pa boli, da je pod hipoteko dediščina škofa Antona Martina Slomška, prvega slovenskega blaženega. In če je Slomšek še prepoznaval „sovražni veter, ki lahko ugasne luč vere“ v ustih posvetnih in ošabnih ljudi, potem lahko ugotovimo, da sta se ti slabosti zavlekli tudi med nas v Cerkev. Nek pregovor pravi vera po duhovnikih gor, vera po duhovnikih dol, Slomšek pa dodaja, da „če duhovniki pri ljudeh svoje spoštovanje in veljavo izgubijo, bo tudi vera, ki jo učijo, omagala“.

Zanimivo je, da je Slomšek že leta 1849 pisal o zaničevanju in preganjanju vere, ki se začenja in ga še ne bo konec. V svojem postnem pismu piše takole: „ …neskončno modri Bog nas hoče v sedanjih časih preskusiti, koliko kaj naša vera velja; hoče zaspane kristjane zbuditi… da ne bi brez vsake skrbi dremali in roke križem držali.“

Kot bi po več kot 160. letih govoril nam, danes, tukaj. Ob koncu nagovora vernikom lavantinske škofije, ponuja nekaj konkretnih napotkov, ki so več kot aktualni razlogi za upanje, za življenje, za prihodnost. Takole piše Slomšek: „vsakdo naj v svoje lastno srce pogleda, kako kaj luč krščanskega življenja v njem gori;… Večidel le preradi druge gledamo, njih zglede posnemamo, sami sebe pa pozabimo pregledati…“

Ali ni to slika našega časa? Tudi kristjani smo podlegli splošnemu vsegliharstvu in kaj hitro zaključimo, da so tako vsi isti in da ni razlike med njimi. Ko bomo sami delali drugače, ne bomo mogli več reči, da smo vsi isti. Kajti če sem jaz pošten, če ne kradem, če govorim resnico, če si v resnici prizadevam za splošne človeške vrednote, potem tudi razločim razliko med tistim, ki tako dela in onim, ki ne. Je razlika med tistimi, ki za preživetje delajo na pošten način in onimi drugimi, ki sicer nekaj za skupno naredijo, ampak še več pa le zase in svoj žep.

Nadalje Slomšek pravi: „Vsak naj najprej pred svojim pragom pomete… potem šele v sosesko gre… Slabo za svojo hišo skrbi, kdor le čez druge toži, slabe čase in pa hudobne ljudi obdolžuje, sam sebe pa ne vidi.“

Kot bi prebiral diagnozo mlačnih kristjanov, ki vedno vemo, kaj je narobe, kaj bi morali storiti, kdo drug je za kaj odgovoren, sami pa ne storimo nič ali premalo. Odgovornost se začne doma, nadaljuje v župniji in nato tudi v javnem življenju. Premalokrat se zavedamo, da bomo nekoč dajali odgovor tudi za tisto, česar nismo storili, pa bi lahko.

Končno Slomšek v postnem pismu iz leta 1849 piše še: „Premagujmo sami sebe… Toliko v dobrem napreduješ, kolikor sam sebe premaguješ… Ene premaga jeza, drugega lenoba, enega vino, drugega denar; redek je med nami sam svoj gospodar… In medtem, ko ves svet o svobodi govori, je čedalje več sužnjev pregrehe.“

Aktualnost nekega svetnika se vidi tudi v tem, da nas njegove besede lahko spodbudijo, čeprav je že dolgo odkar jih je zapisal. Resnica tudi z leti ni manj resnica in razmere so se od časa, ko je naprimer umrl Prešeren, spremenile manj, kot bi si mislili. Slomšek je že takrat govoril o premagovanju različnih zasvojenosti in res je, da danes v ihti silnega govorjenja o svobodi in človekovih pravicah pozabljamo, da je vse več odvisnih ljudi, ki ne odločajo svobodno o sebi in svojih najbližjih.

Ni vse slabo, kar smo dosegli. Je le preizkušnja, na katero moramo aktivno odgovoriti. Zaradi sebe in svoje verodostojnosti, zaradi svojih otrok, za katere želimo, da bi jim predali svoja načela, krščansko moralo in etiko odnosov in končno zaradi svoje dežele in naroda, ki si zasluži najboljše kar imamo. Če bo naš vložek pičel, tudi obilnih rezultatov, še sploh če bodo vidni šele čez čas, ne smemo pričakovati.

Kaj ni to dovolj razlogov za upanje?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Primorska priključena partiji

15.09.2013 ob 23:26, avtor jozeb

Ob znani scenografiji petokrakih zvezd in Titovih portretov, s starimi znanci nekdanjega sistema in tudi liki, ki so »zacveteli« v zadnjem času, kot je npr. Milan Baretić, s parolami kot je »naši dragi partizani«, s taborniki in gimnastičnimi nastopi v luči nekdanjih »dnevov mladosti«, so levičarji (namenoma ne bom napisal Primorci, saj bi s tem užalil vse tiste, ki jih tam ni bilo) slavili državni praznik ponovne priključitve Primorske k matični domovini.

Ko sem opazoval slike iz Lipice, tudi transparent, »Tito heroj, J. Janša pa navaden gnoj«, me je bilo v dno srca sram, da smo vsi člani istega naroda, da ne zmoremo delovati v duhu povezovanja, ampak nas naprej poganja le sovraštvo, zamera, slabo poznavanje zgodovine, zaslepljenost in besedne floskule brez repa in glave.

Včasih so sivi lasje in gube na obrazu kazali zrelost in življenjsko modrost. Ko gledam »očanca« pod transparentom, ki slavi Tita heroja, mi je jasno, da sta se ga zrelost in življenjska modrost v velikem loku izognili. Kako bi si drugače lahko razlagal, ta napis? Celo ustavno sodišče Republike Slovenije, pod vodstvom Ernesta Petriča, (ki je bil mimogrede z rdečo kravato na partijski proslavi 27. aprila v Stožicah) je razsodilo, da je poimenovanje ulic po Josipu Brozu Titu nedopustno. Po logiki Ustavnega sodišča Tito ni heroj, ampak je njegovo ime povezano z med in povojnimi poboji, s sistematični kršenjem človekovih pravic, s kultom osebnosti, s totalitarnim družbenim vzorcem…

Prepričan sem, da bodo prišli tudi časi, ko bo tak transparent kazensko pregonljiv vsaj v dveh točkah: najprej, ker slavi vojnega zločinca in nato še, ker nekoga drugega, rojenega precej po vojni, v mandatu katerega je bil sploh uveden ta praznik, primerja z njim.

Priključitev komu ali čemu, so v družbi lipicancev in Pipistrelovih letal, glede na vse povedano, slavili v Lipici? Priključitev Sloveniji, ali priključitev komunistični partiji Jugoslavije? Očanca s transparentom bi še vprašal, kaj bi se zgodilo 20 let po koncu 2. sv. vojne, če bi se nekje pojavil nekdo z zastavo kraljeve Jugoslavije in majico s sliko kralja Petra? Bi preživel? Gotovo ne bi prejemal pokojnine od »tako gnile države«.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Requiem za norost

13.09.2013 ob 23:37, avtor jozeb

Te besede so se mi najprej zasidrale v glavi po tem, ko sem prebral, da je Delov novinar, sicer diplomant teološke fakultete Dejan Karba, po predobravnalnem naroku v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Franca Rodeta izjavil, da »še zmeraj stoji za svojo zgodbo.«

Po tem, ko je test očetovstva v tuji zdravstveni ustanovi (ker Slovenci svojim pač ne verjamemo) pokazal, da Karbova zgodba ne drži vode, je vztrajanje na istih predpostavkah, zame, pač znamenje norosti…

Po koncu obravnave je še povedal: »Rodetu sporočam samo: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Imel sem utemeljen razlog, da sem pisal to zgodbo, verjel vanjo.« Da, Bog vse vidi in vse ve… ampak ne piše se Karba, niti Stelzer, niti Delo… Prav tako, pa vse navedene misli veljajo tudi za toženo stranko in glede na to, da je Delo že umaknilo urednico, ki je objavo dovolila, da je umaknilo nadaljevanje zgodbe, še več, da se je z objavo rezultatov testa očetovstva v tej zadevi pravzaprav zavilo v molk, so Karbove besede blagorečeno, zelo napihnjene.

Aleksander Čeferin, odvetnik tožene stranke, je dejal, »da je neverjetno, da lahko nekdo toži nekoga drugega, ker je ta citiral nekoga tretjega. “Če novinarja kontaktira nekdo, ki trdi, da je kardinal njegov oče, je novinarjeva obveznost in dolžnost, da to napiše. Ne vidim možnosti, da bi bil Karba obsojen,” je zatrdil.« Narobe g. Čeferin, narobe! Če bi kdo izjavil, da je vaš oče alkoholik, tega ne bi objavili na prvi strani Dela, brez da bi zadeve preverili. Dvakratno, trikratno. Šele ko bi bili popolnoma prepričani, da je to res in da obstaja resen interes javnosti, da se to pove, bi novinar to lahko objavil!

V tem primeru pa se ni zgodilo nič od tega. Šlo je za umazan napad, ki se je izkazal za kleveto, kar so dokazali tudi DNK testi.

Pravzaprav sem začuden, da je do začetka sodnega procesa preteklo skoraj leto dni. Naš sodni sistem je res… gnil? Kaj res ne razumejo, da z odlašanjem in tako dolgim pacanjem le sejejo dvom v svoje odločanje? Sicer pa je jasno, da gre za vroč kostanj, Sodnik, ki bi Karbo oprostil, glede na javno znana dejstva, mora biti pač res »oseba videča preko dokazov«.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 15 komentarjev

Nekaj paberkov

11.09.2013 ob 21:59, avtor jozeb

1. Papež Frančišek si je za vožnjo po Vatikanu omislil staro »katrco«. Pravi, da ga ta avto nikoli ni pustil na cedilu, ko je še opravljal svoje delo v Argentini. Potem se je usedel v avto, ki ima na števcu že 300. 000 kilometrov in se na grozo varnostnikov (in še koga vatikanski kuriji)… odpeljal. »Zgled sem vam dal,« je papež ponovil za Jezusom in menda je bo nekaj kardinalskih limuzin kmalu na voljo preko Bolhe…

2. Predsednica vlade Alenka Bratušek si želi tako podporo, kot jo imajo košarkarji… Dvigneš davke, kadruješ politično, se ne odrečeš nekdanjemu koruptivnemu predsedniku, zadolžiš naše otroke po nemogočih obrestih, prepevaš bandiero rosso ob cvetoberu nekdanje nomenklature, cinično lajaš kadarkoli te ne hvalijo… in potem si želiš tako podporo naroda kot jo imajo košarkarji? Briljantno…

3. Gostinci stokajo nad izplenom ob evropskem prvenstvu v košarki… Ne vem, če naj bi bil razlog za uspeh Eurobasketa ravno v litrih popitega alkohola? Poleg tega zakaj spraševati ravno gostince, ki, zaradi davkarije, tako nikoli ne bodo pretirano hvalili svojega prometa..

4. Jože Možina je dobil še eno nagrado za dokumentarni film o Pedru Opeki. Tokrat v Indoneziji. Zanimivo ni kaj, da ti v največji muslimanski državi na svetu podelijo nagrado za film o katoliškem misijonarju na Madagaskarju… 700. 000 ogledov dokumentarca, mednarodne nagrade in nominacije zanj iz ZDA, Kanade, Francije, Italije in Indonezije, tri države (Francija Madagaskar in Slovenija), ki so se (tudi zaradi tega filma) odločile Opeka nominirati za Nobelovo nagrado za mir, na portoroškem filmskem festivalu pred letom dni, pa si ga strokovna žirija ni želela niti ogledati…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | Brez komentarjev

« Starejše objave