Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Zakaj še za-upaš?

17.09.2013 ob 22:57, avtor jozeb

Geslo letošnjega socialnega tedna, ki bo med 23. in 28. septembrom ponudil več kot petdeset dogodkov v različnih slovenskih krajih, je tako ključno, da o njem razmišljam že nekaj časa. Kakšni so razlogi za upanje v časih vsesplošne krize, ki jo lahko doživljamo kot nekakšno kazen za naša, bodisi storjena ali opuščena dejanja?

Najprej so tukaj nezavidljive gospodarske razmere, velika razslojenost prebivalstva, množica brezposelnih, slabo plačanih delavcev, upokojencev na robu preživetja. Na drugi strani stojijo mogočniki z velikim imetjem in posestmi, tisti, ki so nas do krize pripeljali, zdaj pa bomo zaradi  pogoltnosti in tudi nesposobnosti, vsi plačevali njihove napačne odločitve. Sanacija propadlih bank z denarjem vseh, brez odgovornosti lastnikov in vodstev, ki so do tega pripeljali, v javnosti ne vzbujajo ravno pretiranega optimizma nad našo prihodnostjo. Pogovarjamo se o milijonih pa si pravzaprav niti ne predstavljamo, kaj te številke sploh pomenijo v dolgovih, ki jih bodo plačevali še otroci naših otrok.

Dvigovanje davkov, politična kadrovanja, omogočanje poslov članom svojih lobijev, spreminjanje zakonodaje, da se je politika zažrla v vse pore našega življenja in vse obvladuje, sistemska korupcija…, to res ne vliva veliko zaupanja v naš skupni dom, državo Slovenijo. Kot bi se začudeno zazrli v Sveto pismo in se prepoznali v odlomku, kjer je Ezav prodal svoje prvorojenstvo za skledo leče, ker z njim ni vedel kaj početi. Zdi se da tudi mi danes ne vemo, kaj bi radi s svojo državo, gospodarstvom, šolstvom, ljudmi…

V te razmere upanja ne vliva niti stanje v Cerkvi. Razvpita finančna afera mariborske nadškofije je dodobra zamajala ugled Cerkve. Odstranitev štirih nadškofov v tako kratkemu času, daje tudi navzven znamenje, da je pri nas nekaj narobe. Najbolj pa boli, da je pod hipoteko dediščina škofa Antona Martina Slomška, prvega slovenskega blaženega. In če je Slomšek še prepoznaval „sovražni veter, ki lahko ugasne luč vere“ v ustih posvetnih in ošabnih ljudi, potem lahko ugotovimo, da sta se ti slabosti zavlekli tudi med nas v Cerkev. Nek pregovor pravi vera po duhovnikih gor, vera po duhovnikih dol, Slomšek pa dodaja, da „če duhovniki pri ljudeh svoje spoštovanje in veljavo izgubijo, bo tudi vera, ki jo učijo, omagala“.

Zanimivo je, da je Slomšek že leta 1849 pisal o zaničevanju in preganjanju vere, ki se začenja in ga še ne bo konec. V svojem postnem pismu piše takole: „ …neskončno modri Bog nas hoče v sedanjih časih preskusiti, koliko kaj naša vera velja; hoče zaspane kristjane zbuditi… da ne bi brez vsake skrbi dremali in roke križem držali.“

Kot bi po več kot 160. letih govoril nam, danes, tukaj. Ob koncu nagovora vernikom lavantinske škofije, ponuja nekaj konkretnih napotkov, ki so več kot aktualni razlogi za upanje, za življenje, za prihodnost. Takole piše Slomšek: „vsakdo naj v svoje lastno srce pogleda, kako kaj luč krščanskega življenja v njem gori;… Večidel le preradi druge gledamo, njih zglede posnemamo, sami sebe pa pozabimo pregledati…“

Ali ni to slika našega časa? Tudi kristjani smo podlegli splošnemu vsegliharstvu in kaj hitro zaključimo, da so tako vsi isti in da ni razlike med njimi. Ko bomo sami delali drugače, ne bomo mogli več reči, da smo vsi isti. Kajti če sem jaz pošten, če ne kradem, če govorim resnico, če si v resnici prizadevam za splošne človeške vrednote, potem tudi razločim razliko med tistim, ki tako dela in onim, ki ne. Je razlika med tistimi, ki za preživetje delajo na pošten način in onimi drugimi, ki sicer nekaj za skupno naredijo, ampak še več pa le zase in svoj žep.

Nadalje Slomšek pravi: „Vsak naj najprej pred svojim pragom pomete… potem šele v sosesko gre… Slabo za svojo hišo skrbi, kdor le čez druge toži, slabe čase in pa hudobne ljudi obdolžuje, sam sebe pa ne vidi.“

Kot bi prebiral diagnozo mlačnih kristjanov, ki vedno vemo, kaj je narobe, kaj bi morali storiti, kdo drug je za kaj odgovoren, sami pa ne storimo nič ali premalo. Odgovornost se začne doma, nadaljuje v župniji in nato tudi v javnem življenju. Premalokrat se zavedamo, da bomo nekoč dajali odgovor tudi za tisto, česar nismo storili, pa bi lahko.

Končno Slomšek v postnem pismu iz leta 1849 piše še: „Premagujmo sami sebe… Toliko v dobrem napreduješ, kolikor sam sebe premaguješ… Ene premaga jeza, drugega lenoba, enega vino, drugega denar; redek je med nami sam svoj gospodar… In medtem, ko ves svet o svobodi govori, je čedalje več sužnjev pregrehe.“

Aktualnost nekega svetnika se vidi tudi v tem, da nas njegove besede lahko spodbudijo, čeprav je že dolgo odkar jih je zapisal. Resnica tudi z leti ni manj resnica in razmere so se od časa, ko je naprimer umrl Prešeren, spremenile manj, kot bi si mislili. Slomšek je že takrat govoril o premagovanju različnih zasvojenosti in res je, da danes v ihti silnega govorjenja o svobodi in človekovih pravicah pozabljamo, da je vse več odvisnih ljudi, ki ne odločajo svobodno o sebi in svojih najbližjih.

Ni vse slabo, kar smo dosegli. Je le preizkušnja, na katero moramo aktivno odgovoriti. Zaradi sebe in svoje verodostojnosti, zaradi svojih otrok, za katere želimo, da bi jim predali svoja načela, krščansko moralo in etiko odnosov in končno zaradi svoje dežele in naroda, ki si zasluži najboljše kar imamo. Če bo naš vložek pičel, tudi obilnih rezultatov, še sploh če bodo vidni šele čez čas, ne smemo pričakovati.

Kaj ni to dovolj razlogov za upanje?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !