Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Ormoški Petriček

24.09.2013 ob 14:34, avtor jozeb

Ob ponedeljkih imamo na radiu v jutranjem programu tudi rubriko Praznovali smo. Gre za nekakšen mozaik dogodkov, večinoma na nivoju župnij, ki so se jih udeležili naši poslušalci. Izvemo lahko kako so praznovali župnijske in druge obletnice, kako so organizirali srečanja za ostarele, morda kakšni so bili vtisi s kakšnega romanja. Praznovanja torej, ki dvigajo duha in povezujejo župnijsko občestvo.

Včasih se oglasijo tudi z drugačnega srečanja. Tako nas je (v ponedeljek, 23.9.) poklical poslušalec Alojz iz Ormoža in začel nekako takole: „Pri nas pa včeraj nismo praznovali ampak smo se spominjali žalostnega dogodka iz naše zgodovine.“

Zbrali so se v Ormoški cerkvi sv. Jakoba, ki je bila polna ljudi, ampak večinoma so bili vsi oblečeni v črno. Več udeležencev pri maši je govorilo v nemščini, kajti spominjali so se smrti 39. otrok, ki so v ormoškem gradu umrli med 12. avgustom in 23. septembrom 1945. Morda kdo ne ve, da so tudi v Ormožu imeli svoj „Petriček“, koncentracijsko taborišče za otroke. Te so iztrgali iz rok mater v uničevalnem taborišču Šterntal (Strnišče, današnje Kidričevo). Večina otrok je umrla zaradi lakote in oslabelosti. Povprečno so bili stari od enega do pet let. Njihova edina krivda je bila, da so bili otroci nemških staršev, oziroma mešanih družin. Po pregledu priimkov sicer lahko ugotovimo, da so bili med umrlimi tudi otroci Slovencev, ki so imeli večje posesti…

Po maši je bila na ormoškem pokopališču spominska slovesnost, kjer so blagoslovili križ. Grobovi otrok na pokopališču niso več ohranjeni, saj so jih tekom let prekopali. Dokumentirano je, da je poleg prej omenjenih otrok umrla tudi 76. letna gospa, ni pa navedeno s katerimi otroki je prišla na ormoški grad.

Tu se je beseda poslušalca Alojza ustavila. Nekaj več podatkov sem kasneje dobil v knjigi Ormoški Petriček, ki jo je objavil Rajko Topolovec. Ta je objavil tudi nekaj intervjujev s preživelimi in poimenski seznam žrtev, ki se je ohranil zaradi redoljubnosti ormoškega župnika Remigija Jereba. Ta je otroke tudi pokopal. Treba je povedati še, da je bil grad v Ormožu za bivanje otrok popolnoma neprimeren. Namestili so jih na slamo polno uši, za stranišče so jim izkopali jarek ob obzidju, čez katerega so jim namestili dve deski… Veliko otrok je imelo grižo. V primeru s Šterntalom so imeli sicer več hrane, vendar pa niso imeli ob sebi svojih mam (očetje so bili večinoma že prej pobiti). Otroci so zato veliko jokali, predvsem deklice. Za manjše otroke so tako skrbeli večji, kolikor so pač znali in zmogli. Ves čas jih je stražila partizanska straža, ki je večje otroke često tudi kaznovala. Otroka, ki je hotel pobegniti, je stražar privezal ob drevo in mu pod noge spustil več strelov.

Danes se je nepojmljivo spraševati, česa so bili ti otroci krivi. Kakšna je bila njihova krivda? Ali se lahko s trditvijo, da so Nemci „sejali veter in zato želi vihar“, opraviči smrti dojenčkov in otrok?

Smilijo se nam psi in mačke, povoženi ježki in veverice na cestah, usmiljenja do človeških otrok, ki so umrli zgolj zaradi priimka in „krivde“ staršev pa ne premoremo. Do kdaj še?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

3 odgovorov

  1. Stric Marč pravi:

    Vprašanje Do kdaj še? je čisto namestu. Je pa že od nekdaj bilo, da so se kaznovali in prekleli tudi naslednji rodovi. Stara zaveza je polna takšnih primerov.

  2. avtor Petrička pravi:

    Dne 22. 9. 2013 sem posvetil celotni spominski dan temu dogotku v Ormožu. Po maši smo šli na pokopališče ter odkrili veličasten spomenik umrlim otrokom, ki je bil tudi blagoslovljen, nato pa smo še na licu mesta v gradu odkrili spominsko ploščo.

    Že v petek 20.9. 2013 pa sva skupaj z zgodovinarjem Janezom Janžekoviče predstavila knjigo v gradu Ormož, kjer so bili tudi nekateri še živeči “mali zaporniki” izpred 65 let. Tudi ob spomeniku in v cerkvi je bilo kar nekaj “malih zapornikov” slovenske, avstrijske in madžarske narodnosti, ki sem jih povabil kot avtentične priče v knjigi.

  3. jozeb jozeb pravi:

    Hvala za Vaše prizadevanje g. Topolovec. Tudi knjigo sem z zanimanjem prebral. Morda se domenimo tudi za radijsko predstavitev.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !