Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Dobro, slabo

9.09.2013 ob 21:44, avtor jozeb

Načeloma veliko pišem. Ko zadnje čase analiziram svoje pisanje ugotavljam, da opuščam zapise o osebnih stvareh in se bolj posvečam družbenim temam, anomalijam, ki jih opazim v okolici. Večinoma so zapisi oblikovani kritično, kar morda daje vtis nerganja. Želel bi vsaj toliko časa kot kritiki, posvetiti tudi pohvali, spodbudam, mislim o veselju in upanju. Priznam ni lahko.

Morda si to zadam za nalogo za naprej. Konec koncev imamo raje svetle kot temne plati življenja, iščemo srečo in imamo raje sončne kot deževne dneve…

Pred nekaj dnevi sem zasledil novico o kitajskem paru, ki je v notranji Mongoliji ozelenil puščavo, saj je v 28-ih letih nasadil 600 000 sadik dreves. Navdihujoča novica z močnim sporočilom, podobna oni iz risanke »Mož, ki je sadil drevesa«.

Koliko truda je bilo potrebo v tem času? Mož ni delal za plačo ampak za sadike dreves, ki sta jih nato z ženo sadila, zalivala, branila pred škodljivci, živino. Njun trud je bil večkratno poplačan že za njunega življenja, za prihajajoče generacije pa pomeni upanje, da se da tudi v pustinji ustvariti življenja vredno okolje.

Ker vedno rad pomislim tudi na širše, me ta zgodba sprašuje tudi o mojem lastnem trudu in naporih. Ali tudi jaz upam proti upanju? Si drznem verjeti, da lahko v puščavo našega vsakdana, prinesem kaj živega in zelenega, kjer se bo po nekaj letih dalo počivati v njegovi senci in morda, pojesti kak sadež? Če bi prej omenjena zakonca samo nergala, videla samo probleme, napore, puščavo, slabo vreme in škodljivce, se projekta ne bi nikoli lotila. Veliko lažje bi jima bilo ležati in se smiliti samemu sebi. Ker pa sta ravnala drugače, sta sebi in drugim nalila čašo čistega optimizma in upanja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

Mir je dar

6.09.2013 ob 23:50, avtor jozeb

Če zaprem oči, se mi pokaže velik zelen travnik na katerega sije jesensko sonce. Veter lahno maje trave, ptice pojejo in murni godejo. Nekje v daljavi je gozd, ki objema dolinico prepredeno s polji in skupkom hiš na sredini. Skozi pelje cesta. Nič dramatičnega se ne dogaja, vsaj videti ni iz mesta kjer stojim. Želim si, da bi ta trenutek trajal.

Prav ta jesenski spokoj z notranjim pogledom na neokrnjeno naravo, bi privoščil vsem, ki iščejo mir. Morda jim pogled v naravo omehča trdo notranjost, kjer divjajo duhovni boji? Človek nehote išče ravnovesje. Ga lahko pogled na nekaj čarobno lepega, skoraj idiličnega zaustavi, da se umiri in ustavi? Ali lahko zadiha s polnimi pljuči, čeprav sedi sredi čisto drugačnega okolja?

Občudujem tiste, ki lahko sredi dela uživajo v skodelici čaja. »Nič ni tako nujno, da ne bi moglo počakati skodelice čaja.« Pitje čaja v tem primeru postane obred. Vonj in toplina tekočine preplavita sleherno celico telesa. V tistem trenutku odpadejo vse skrbi, kajti dovolj jih bo ostalo tudi po čaju.

Če bi izvedel, da mi ostane samo še teden dni življenja, kaj bi storil? Bi se ves teden samo poslavljal? Bi skušal popraviti vse življenjske napake? Bi padel v globoko depresijo? Bi hotel užiti vse, kar se v tem času še užiti da? Ne, živel bi čisto običajno življenje, le da bi skušal vsak trenutek res živeti! Dovolj je skodelici čaja njena vsebina. Če skušamo vanjo naliti več, kot vanjo gre, se tekočina polije. Tako je tudi z življenjem. Le omejeno število trenutkov nam je dano. Štejejo pa le tisti, ki smo jih resnično doživeli in ne tisti, ki smo jih z veliko hitrostjo hoteli prehiteti.

Notranji mir je dar.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Največji skok Blanke Vlašić – spreobrnjenje

1.09.2013 ob 23:41, avtor jozeb

Morda ste že slišali, da se je znana hrvaška atletinja Blanka Vlašić spreobrnila, da zdaj redno hodi v cerkev in si ne more več predstavljati življenja brez Jezusa. ”Ona Blanka?” Da, ona Blanka, ki jo poznamo iz TV-zaslonov in ki je svoje življenje, svoj obstoj, enačila z uspehom na tekmovanjih. In potem je prišlo do poškodbe, z njo pa se je odprlo popolnoma novo poglavje v njenem življenju, piše na hrvaškem katoliškem blogu Magnifikat. Ta novica je bila očitno tako zanimiva za hrvaško občinstvo, da so jo objavili tudi nekateri mediji. Tam sem jo našel in prevod posredujem tudi med svojimi zapisi…

Blanka je pred dnevi o svojem spreobrnjenju spregovorila učiteljem verouka na javnih šolah (ja, tudi to imajo Hrvati) zbranim na katehetski poletni šoli.Kot pri večino njenih vrstnikov je bila birma zanjo prelom s Cerkvijo. Svoje pričevanje je Blanka začela s solzami v očeh in z besedami: “Sram me je, kar sem bila taka… sram me je, kar sem Bogu nenehno obračala hrbet… a vendar sem nekako vedela, da je bil On ves čas tu.”

Vse se je začelo s poškodbo. Zaradi neprestanih bolečin je drsela vse globlje v depresijo. Skušala je razumeti, da se ji to dogaja zato, ker se je tako zelo poistovetila z uspehom. Obstajala je le v kolikor je bila uspešna. Če ni bila uspešna se je najraje ”za tri dni zaklenila v sobo, da je nihče ni ne videl in ne slišal.« »Skakanje bila moja identiteta,« pravi. Brez uspeha se ni počutila potrjena. Stanje depresije se je tako povečalo, da je čutila ogromen pritisk v prsih, zaradi katerega je komaj lahko dihala. V glavi je že imela sliko o najtežjih oblikah bolezni. Z nikomer se ni imela želje pogovarjati ali govoriti o poškodbi, o bolečinah, o tem kaj preživlja .

Pa jo nekoč je poklical prijatelj in rekel: »Zate sem na Poljudu prižgal svečo v čast svetemu Antonu.« Kasneje je razmišljala, da bi to tudi sama lahko to storila, če se morda da kaj popraviti. In je šla, brez neke osebne molitve, »prižgat svečo… vsak dan dva meseca zapored«. Toda nič se še ni zgodilo, ampak kot da je bilo tudi to priprava na spreobrnjenje.

Njeno spreobrnjenje je povezano s spreobrnjenjem njenega brata, ki se je prav tako dogodilo med športno poškodbo. Mimogrede se mu je potožila na treningu, kako jo boli. On pa se ji je približal in začel govoriti o Bogu.

»Moj brat Marin, meni govori o Bogu?« »Pa on za to ni kompetenten«, je pomislila, ko se mu je najprej čudila. Ampak pravi: »Če bi vi takrat slišali mojega brata, potem bi vam bilo vse jasno«. Kar naenkrat je začela jokati in jokati… in je jokala, kot pravi, tri dni. Njen brat je postal popolnoma druga oseba. Takrat se je tudi sama začela vse bolj obračati k Jezusu.

Tisto kar jo je v nekem trenutku silno vzradostilo, je bilo spoznanje, da ji ni treba nositi »nevarne maske«, ki straši druge okoli nje. Rekla je, kako se ji zdi, da so bile njene tekmice na stadionu tako prestrašene, ko so videle njeno pojavo, da so morda (pravi v šali), že zato skakale slabše. Ko je to spoznala je postala srečna, da je lahko ponižna. Kot da ji je nekdo nekoč naložil potrebo, da mora biti vedno močna in samozavestna. Ob spreobrnjenju pa je spoznala, kako osvobajajoče je, ker je lahko slabotna.

Blanka Vlašić je spregovorila tudi o tem, kako je ob neki priložnosti v Parizu pred prihodom na stadion molila skupaj z dvema drugima tekmovalkama tako, da so se skupaj držale za roke. Ostalih devet pa je stalo ob strani. Na tem tekmovanju so takrat bile prav te tri, prva, druga in tretja. »Ni nujno, da to kaj pomeni«, je še dodala Blanka, ki se zaveda, da Božja volja ne more biti vedno medalja. Da, je dodala, naslednjič so se tudi ostale pridružile molitvi in tako ugotavlja, da je v športu, med tekmovalci, veliko področje apostolata .

Kot rezultat Blankinega in bratovega spreobrnjenja se je zgodilo še nekaj velikega v njihovi družini. Njena starša sta se pred nedavnim, v mesecu juliju, po tridesetih letih civilne poroke končno poročila tudi cerkveno.

Med pričevanjem o veri je Blanka večkrat težko zadrževala solze in s tem javno pokazala, da je prišel čas, ko lahko odvrže svojo masko, ki ji ni dopuščala, da bi bila tisto, kar je v globini njene duše, ne glede na zmage in poraze, da je Božji ljubljeni otrok.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica, splošno | 17 komentarjev

Novejše objave »