Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Lepa, topla in barvita jesen

31.10.2013 ob 23:05, avtor jozeb

Danes v Arboretumu Volčji potok… kot bi bili v pravljici, kjer pozabiš na čas in prostor…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Ko (kot teroristu) prisluškujejo celo papežu…

30.10.2013 ob 23:54, avtor jozeb

Ameriška agencija za nacionalno varnost NSA je končno skomunicirala svoje početje početje prisluškovanja globalnih razsežnosti. Ne, ni bila napaka, ampak strategija »zaradi katere Američani danes živijo varneje…«

Bravo! Ker prisluškujejo Angeli Merkel, celi vrsti evropskih politikov in celo papežu, Američani živijo bolj varno. To je resnično odgovor, ki si ga človek želi slišati. Nemška kanclerka, sicer trdna ameriška zaveznica in celo papež Frančišek, ter kardinali pred konklavom, so zares teroristična grožnja. Saj to vendar delajo pri NSA, kajne? Prisluškovati prijateljem je vendar znamenje velikega zaupanja, oz tako Američani delajo s svojimi zavezniki. Ne razumete, to je zaupanje do konca!

Mislil sem, da jim bo vsaj nerodno, da bo kdo zardeval, a očitno razen redkih politikov in morda diplomatov, ki so jih klicali na zagovore, nismo dočakali besede obžalovanja. Nak, »zaradi varnosti so to počeli« in še počnejo, kdo jim pa kaj more?

Edvardu Snowdenu bi morali podeliti Nobelovo nagrado. Seznanil nas je s časi, v katerih smo in Orwellov Veliki brat je pravi amater v primerjavi z globalnim ameriškim vohunjenjem.

Še malo pa bom pomislil, da je bil izum pametnih telefonov pravzaprav vohunski trik, v katerega smo vsi (radovoljno) ugriznili. Prav tako Google z vsemi aplikacijami, ki so tako zelo uporabne, a vendar tako lahko kontrolirane. In kdo ima nad tem kontrolo? Kdo kontrolira tehnika, ki prisluškuje papežu in kakšne informacije ga zanimajo?

Če so za Američane zanimivi tudi vatikanski zidovi in predsedniki vlad evropskih in drugih držav, kje smo ostali ljudje? Kje je raja? Če prisluškujejo nemški kanclerki so užaljeni Nemci. Res da ne vemo, kaj lahko sploh naredijo proti temu, razen, da so užaljeni, a vendar, kdo bo užaljen ker nadzorujejo in prisluškujejo tudi nam ubogim nepomembnežem?

Slovenci smo za Američane že tako ali tako precej minorni. Naj kar ostane tako. Poleg tega nas je naša nekdanja boljševistična oblast ves čas prepričevala, da v gnilem ameriškem kapitalizmu ne more biti nič dobrega. O Američanih je tako polovica Slovencev skeptična in tudi tisti, ki smo Ameriko in Američane bolj čislali, ob takem NSA-jevskem nadzoru izgubljamo simpatije.

Kaj lahko storite? Če smo odkriti, ne prav dosti. Lahko jih le zainteresirate. NSA namreč. Dajte jim čimveč dela. Pišite veliko, uporabljajte zanimive besedne zveze, recimo »Bog je velik« lahko z Google prevajalnikom zveni zelo interesantno. Tako bo kak tehnik NSA postal na vas pozoren, vi pa slavni… Morda vas slikajo pred hišo, ali vam pošljejo celo drona.

Ameri čestitke!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Ljubljana teče, osemnajstič…

27.10.2013 ob 18:17, avtor jozeb

Ljubljana je bila spet v znamenju teka…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Deset nasvetov za zakonce

26.10.2013 ob 19:33, avtor jozeb

Ponovita vsak dan svoj poročni DA… ne z besedo, ampak z dejanjem in pokažita, da sta ustvarjena drug za drugega.

Navadita se drug ob drugem uživati in trpeti, bolečine bodo tako porazdeljene in veselje stopnjevano.

Skušajta se razumeti v majhnih in velikih stvareh, bodita si edina in velikodušna, ter ne pozabita, da se ljubezen kaže včasih v molku, včasih v besedi, v dejanju in počitku…

Poiščita si čimveč skupnih zanimanj pri delu, študiju, razvedrilu, duhovnem poglabljanju, športu, branju…

Naj vama bo pri vsaki stvari najprej pred očmi vajina družina. V njej iščita srečo in razvedrilo.

Vedno se zavedajta, da so starši zaradi otrok in ne otroci zaradi staršev. Pri vzgoji namreč neskončno več pomenijo dejanja kot besede in zgledi kot nasveti!

Skrbite za izobrazbo svojih otrok tako na verskem kot na drugih področjih in ob tem upoštevajte, da je še važnejše kot izobrazbo nuditi, vzbuditi željo po njej…

Poskrbite, da bosta otrokom odprla srca, da bodo znali v svetu okoli sebe najti lepe stvari.

Ne pozabite, da pristna ljubezen sega onkraj groba in da nas zadnje srečanje čaka v večnosti, kjer se bo vajina ljubezen nadaljevala.

Postavita povsod, v vseh stvareh, Boga na prvo mesto in ne bosta razočarana.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Novo vstajniško gibanje

25.10.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Pred nekaj dnevi smo v Radijski klepetalnici ljudi spraševali, kako živijo: boljše ali slabše kot pred letom, pred petimi leti, pred desetimi leti? Jim v denarnici ostane več ali manj denarja? Ali podpirajo novi nepremičninski zakon in ali so v primeru njegove uveljavitve pripravljeni oditi tudi na ulice. Ali so torej pripravljeni postati novo vstajniško gibanje?

Na vprašanja se je odzvalo devet poslušalk, ki so vse brez razlike ugotavljale, da živijo slabše kot pred leti in da jim v denarnici praktično ne ostane nič prihrankov. Od kod bodo torej vzele manjkajoči denar za nove državne davke, niso znale povedati…

O podobnih, katastrofalnih posledicah uveljavitve novega nepremičninskega davka so v Celju razpravljali slovenski župani. Več kot sto se jih je zbralo na srečanju, ki je v svojih nastopih izzvenelo precej ostro. »To, kar delate, je plenilska politika srednjeveške države. Ko je cesarju zmanjkalo denarja, je poslal dacerje na podeželje, da so vzeli, kjer se je še sploh dalo kaj vzeti,« je ena izmed misli, ki so jih udeleženci nanizali.

Skupaj z župani se sprašujem »zakaj se ta zakon ne sprejema zato, da bi se na strokoven, primeren način obdavčilo nepremičninsko premoženje v Sloveniji, ampak se le išče vir za 200 milijonsko luknjo v proračunu? Prepričan sem, da bo ta zakon izbil sodu dno. Obstaja res velika možnost, da bo prišlo do demonstracij. Davčnega vijaka sicer ne moreš navijati do neskončnosti,« je izjavil celjski župan Bojan Šrot.

Zdi se, da je vlada narobe precenila odzive ljudi na nameravane ukrepe, ki naj bi nekaterim dvignili obdavčitve tudi za 500 %. Kar 75 odstotkov ljudi novega davka ne podpira.

Ni problematičen Erjavec s svojim Desusom. On lahko tudi podpre nameravana nepremičninski zakon. Problem bo nastal takrat, ko bodo ljudje prvič dobili položnice, z novo odmerjenim davkom. Takrat bodo pokazali svoje nezadovoljstvo z aktualno oblastjo in tudi Alenki Bratušek se bo zgodila ulica.

Slabo pri vsem skupaj pa je samo to, da bomo takrat spet ostali brez vlade in da nam bo potekel nujno potrebni čas za konsolidacijo javnih financ.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Pšenica je vzklila

22.10.2013 ob 23:05, avtor jozeb

Ob prizadevanjih za samooskrbo, smo se odločili, da posejemo pšenico. Na njivici, kjer je spomladi zrasel prvi krompir, smo na jesen posejali pšenico. In pšenička je vzklila.

Ko sem prvič zagledal svežezelene, ravno pognale bilke, se mi je milo storilo. Občutka skoraj ne morem opisati. Je zelo prvinski. Predvidevam, da so se tako počutili naši predniki, ki so še sami skrbeli za samooskrbo. Kar so pridelali, to so imeli. Če je bila letina slaba, so bili lačni, če je bila dobra, so si od prodanega viška lahko kupili tudi kak priboljšek.

Danes, ko smo večinoma izgubili fundamentalni stik z zemljo, so razmere seveda drugačne. Taki projekti so znamenje drugačnosti, posebnosti, odstopanja od ustaljenega obiskovanja trgovskih centrov, kjer ti za ugodno ceno uredijo vse. Pri nas smo trenutno prekinili s to prakso.

Prihodnje leto žanjemo. Domač kruh ima drugačen vonj od kupljenega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Čiliji z domačega vrta

21.10.2013 ob 23:01, avtor jozeb

Čas spravila pridelkov je prišel. Kdor je kmetoval, zdaj pobira sadove pridnih rok. Nekaj smo že shranili za čez zimo, nekaj še bomo preden pade prvi sneg.

Pred dnevi sem obral letošnji pridelek pekočih čilijev. Letos sem nasadil tri različne sorte feferonov, nekaj pa sem jih še nakupil na obisku v Istri. Tako sem feferone prvič spreminjal v domačo omako po barvi. Zeleni, oranžni in rdeči feferoni se razlikujejo tudi po tem, koliko pečejo.

V mešalniku se naredi pekoča, kašasta zmes, ki mora nekaj časa odležati v hladnem in suhem prostoru. Najbolje je, da zmesi ne pokrivamo s pokrovčki, ampak da preko napnemo nekaj plasti gaze, da zrak lahko kroži. Ni se treba bati, da bi se čilijeva omaka pokvarila, saj kot konzervans uporabimo sol in kis.

Približno dva meseca naj zmes stoji, potem pa je pripravljena na naslednji korak. Lahko jo uporabimo, takšno kot je, še boljše pa je, če jo prefiltriramo in tekočino, zelo podobno Tabascu, potočimo v majhne stekleničke. Potem pa jo uporabljamo, kolikor pač komu paše.

Prvič letos sem naredil še čilijevo olje. Olupljene stroke česna, čilije, celi poper in vejico rožmarina, sem namočil v oljčno olje. Uporabljam dalmatinsko oljčno olje, ki ga dobim pri preverjenemu ponudniku v Zadru. Olje prav tako, kot čilijevo omako, pustimo stati dva meseca v hladnem in suhem prostoru, da postane nekoliko pekoče z okusom.

In še nekaj iz tiska:

Čiliju pekoč okus daje alkaloid kapsaicin, ki je odgovoren tudi za njegove številne zdravilne lastnosti. Dokazano je, da ima pomembno vlogo pri zdravljenju črevesnih vnetij in da uničuje bakterijo Helicobacter pylori, ki je glavna povzročiteljica peptične razjede želodca in dvanajstnika ter sodeluje pri nastanku želodčnega raka. Poleg tega kapsaicin zavira tudi napredovanje raka prostate, saj uničuje rakave celice, ker širi kapilare po vsem telesu, pa deluje tudi kot afrodiziak. Zaradi svoje ostrine pospešuje presnovo maščob in ogljikovih hidratov, zato je koristen pri shujševalnih dietah. Pomaga pa tudi pri zamašenem nosu, preprečuje sinusitis, pomaga pri glavobolu, migreni in prehladu, znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi ter ščiti pred srčno-žilnimi obolenji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Umrla je Jovanka Broz…

20.10.2013 ob 22:17, avtor jozeb

O mrtvih vse dobro…, a ker je o tem pisal Jože Pirjevec v knjigi Tito in tovariši, ko je bila še živa…

Hrabra partizanka Jovanka Budisavljević je prvič videla Tita leta 1944. »Kot vse partizanske borce je tudi mene navdušila njegova osebnost. Tega srečanja ne bom nikoli pozabila.«

Vojne je bilo konec. Jovanka nosi epolete majorja Jugoslovanske armade. Nekaj časa dela v generalštabu, nato v štabu I. armade v Nišu. Od tam so jo poslali v Užiško 15 v Beograd na Dedinje v hišo maršala Tita – da bi bila gospodinja. Sedem leta kasneje – 1952. – ona v svojem 27. letu postane prava gospodinja tega doma. Poročila se je s Titom.

»Jaz sem pa verjel, da bo major vedno mirno stal pred maršalom!« je pripomnil v šali maršal Tito po poroki.

»Njun odnos, ki sta ga nekaj časa skrivala, je bil od samega začetka slabo zastavljen. Celih šest let ni bilo jasno, kakšna je bila njena vloga ob Titu, saj je bila potisnjena v vlogo spremnega osebja.«

»Ko je Jovanka leta 1949 z Rankovićevo ženo Slavko prišla v Koper, kjer naj bi dobila ilegalni potni list, s katerim naj bi šla kupit v Trst neke »ženske reči«, na lokalne miličnike ni naredila dobrega vtisa. »Čigava je ta koza?« je vprašal eden od njih. »Molči, to je Titova bodoča žena.«

Titovo potovanje 1961 v Afriko.

»Jovanko je na poti spremljala cel skupina šivilj, ki so ji krojile obleke, in to ne eno ali dve, ampak na desetine za obisk vsake države. Vsega skupaj okrog 150. »Na ladji je bila krojaška delavnica,« je dejal Titov tajnik Leo Mates. Zgodilo se je, da je Jovanka zahtevala, naj ji posebno letalo iz Beograda prinese svilo, ki jo je pozabila doma. Tito ni pristal. Prišlo je do živahnega spora, pri čemer mu je Jovanka s strupenih glasom očitala: »Pa ti, kaj si ti počenjal včeraj? V času bonace si prešel na trgovsko ladjo (ki je spremljala Galeb), da vidiš tjulnja, ki so ti ga podarili v Gani. Vsem pa si rekel, da greš obiskat mornarje, da vidiš, kako živijo.« Tito je na te besede, izrečene pred spremnim osebjem, planil: »Čim dobimo letalo, greš takoj domov!« Jovanka v jok. Umaknila sta se v kabino. Cela dva dni ju ni bilo na spregled.«

Jovanka »se je pogosto hvalila, da je bil brionski plenum, na katerem je prišlo do Markovega (Rakovićevega) padca, njeno delo. Nad rezultatom je bila tako zadovoljna, da je po plenumu s posebnim letalom odpotovala v Pariz nakupovat letno garderobo. (Navadno je sicer hodila v Italijo.)«

»Ker je bila bistra, se je Jovanka ali Jole, kot jo je včasih imenoval Tito, po poroki marsikaj naučila in je po mnenju tujih diplomatov ob njegovi strani dostojno predstavljala Jugoslavijo. Kljub temu pa se svoje osnovne negotovosti ni nikoli povsem otresla, čeprav je končala gimnazijo, in to na podlagi resni izpitov. Začela se je oblačiti nadvse vpadljivo in se ovešati z nakitom, prav nič primernim za soprogo voditelja revolucije in socialistične države.«

»Zaradi psihološke stiske, v kateri se je znašla, se je Jovanka zatekala k hrani, ki je zanjo postajala prava obsedenost. Marija in Joža Vilfan, ki sta bila v petdesetih letih Titu  blizu, sta pripovedovala, kako je med obiski na Brdu ponoči vstajala, hodila v kuhinjo in si iz hladilnika stregla s potico. Zaradi tega, pa tudi ker je rada pogledala v kozarec, se je kmalu krepko zredila in se iz manekenke prelevila v košato balkansko matrono, čeprav svojega šarma ni nikoli povsem izgubila. Šarma, ki je viden le na fotografijah, saj je v zasebnem življenju postala neznosna, domišljava, trmasta in pogosto hudobna: s posli, ki so delali v raznih Titovih rezidencah, je ravnala tiransko, jih stalno odpuščala in menjavala, tako da je povsod ustvarila vzdušje napetosti in nelagodja. Baje je iz služb na predsedniškem dvoru odpustila več kot tisoč oseb raznih nazivov in poklicev.«

Bogdana Crnobrnjo je Tito na Jovankino zahtevo poslal v Washington. Tam se je zelo potrudil za organizacijo Titovega obiska v ZDA. Vendar je Jovanka zahtevala, da se ga zamenja tudi tam in sicer prav med Titovim obiskom. Zunanji minister Mirko Tepavac je vprašal Tita, zakaj je bilo to treba.

»Ali si se ti kdaj skregal z ženo?« je bil Tito iskren. »Jovanka mi je zrasla čez glavo. Kaj sem mogel drugega kot da ji ugodim, zaradi miru v hiši.«

Junij 1972 je Jovanka »na predvečer Titovega odhoda v Moskvo   namreč zahtevala, da mora podpolkovnik Slavko Popović, Titov osebni sekretar, ostati doma, češ da je sovjetski vohun. V nasprotnem  primeru, je zagrozila, sama ne bo šla na pot. Vnel se je ognjevit prepir, ki se je končal s Titovo kapitulacijo. Pozneje je preiskava pokazala, da je bil Slavko Popović popolnoma nedolžen.«

»Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali kaj drugega. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubičića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče brzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo z Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje. Prišlo je do burnih izpraševanj, ki so se sklenila z ugotovitvijo, da Jovanka ni zapletena v nikakršno zaroto, temveč da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, če bi se od nje ločil. Tega ni storil, temveč se je z njo pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje nad »sovražniki«. Isto se je zgodilo z zdravniki, ki jim je Tito zameril, da so v poročilu, podanem predsedstvu, »grobo žalili in blatili« njegovo soprogo in jo razglasili za noro.«

»Spor se je ponovno vnel avgusta 1976 med potovanjem na Šri Lanko, kjer je bilo organizirano – v glavnem na jugoslovanske stroške – vrhunsko srečanje neuvrščenih. Ko je Jovanka opazila, da je v spremstvu Darinka Grbić (mlada, atraktivna maserka), je imela enega svojih histeričnih izpadov. Prepir se je tako razvnel, da jo je Tito udaril. Ob koncu vrha se je sicer skušal opravičiti tako, da ji je poveril nalogo, naj ob poslovilnih srečanjih sprejme tuje državnike, ki so prišli na Galeb, kar je Jovanki godilo, a je ni pomirilo.«

Avgust 1977, Titov obisk na Kitajskem.

»Na predvečer Titovega potovanja v Peking je prišlo med zakoncema Broz do hudega spora, med katerim je Jovanka svojega moža imenovala izprijen norec, razvratnež, nečistovalec, on pa njo nesramnica, liško teslo in paranoična lažnivka. Po vrnitvi iz potovanja … je Jovanka izginila iz javnega življenja. Kakor je Tito v tem času dejal Lazarju Koliševskemu, predsedniku še ene komisije zadolžene za primer Jovanka: »Revolucionar se ne bi smel nikoli poročiti.«

V zvezi s primerom Jovanka  »so med letoma 1974 do 1988, torej še dolgo po Titovi smrti, o tem na 59 sejah razpravljali najvišji politični forumi. … Sodeč po zapisnikih raznih komisij je videti, da je Josipa Broza bolj mučila osebna družinska drama kot skrb za rešitev Jugoslavije iz politične, ekonomske in moralne agonije. Soprogi je še dalje pošiljal rdeče vrtnice, čeprav ta tudi v zadnjih letih njegovega življenja ni spremenila načina obnašanja do osebja in njegovih sodelavcev. »Tito je bil komunistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica.«

To je citat Dobrice Čosića.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Pred zborom kristjanov na Otočcu

17.10.2013 ob 19:56, avtor jozeb

Župnija Stari trg pri Ložu ima kar 21 podružničnih cerkva. Postavili so jih predniki vaščanov, kot znamenje vere in pripadnosti narodu in Cerkvi. Cerkvice sv. Ane v Podložu, sv. Andreja, apostola, na Zgornjih Poljanah, sv. Antona Puščavnika na Babni Polici, sv. Benedikta, opata, v Kozariščah, ali sv. Brikcija, škofa v Lazih, če naštejem le nekatere, niso vrhunski umetnostni spomeniki, so pa večinoma edini spomeniki, ki jih ti kraji premorejo. Za zidavo in opremo cerkva so se trudili njihovi predniki in v potu in žuljih lastnih rok naredili mesta zbiranja, premišljevanja in molitve v svojem kraju. Kažejo nam duhovne korenine iz katerih je zrasel naš narod. Za vzdrževanje prav tako skrbijo vaščani sami in težko bi prešteli vse ure prostovoljnega dela, ki so potrebne za ohranjanje duhovne dediščine, ki jo pomenijo omenjeni sakralni objekti.

Do zdaj so bile te cerkvice okras krajine in znamenje vernosti slovenskega človeka, zdaj pa, z novim predlogom nepremičninskega davka, pa naj bi postajale tudi predmet polnjenja prazne državne blagajne. Vaščani, ki so do zdaj sami duhovno in materialno skrbeli za cerkvice, jih vzdrževali in krasili, popravljali in restavrirali, naj bi zanje odprli še denarnice in prispevali v davčno blagajno.

Sami naredili, vzdrževali in zdaj zato še plačali davek

Ste kdaj pomislili, da so razmere danes v Sloveniji zelo podobne tistim svinčenim iz povojnega časa? Takrat so se oblastniki na vsak način trudili, da bi zatrli vernost na slovenskem. Zapirali so duhovnike, preprečevali javne verske dogodke, zabijali vrata pred birmami in do onemoglosti dvigali davke. Obdavčili so celo prostovoljne prispevke zbrane pri maši. Z nameravano pol odstotno stopnjo obdavčitve sakralnih objektov se nam je obetalo prav to. Po zadnji verziji predloga novega nepremičninskega davka so zdaj sakralni objekti iz obdavčitve sicer izvzeti, saj je celo finančni minister spoznal, da bi bili edini v Evropi, ki bi tak davek imeli, vendar pa se še vedno ne ve s kolikšno davčno stopnjo bodo obdavčeni pastoralni prostori, župnijski uradi, samostani, kulturni domovi, vrtci in šole.

Je mar državni aparat spoznal, da smo kristjani bolj od ostalih, nevernih državljanov poklicani reševati zavožene gospodarske odločitve države? Za zgoraj omenjene cerkvice davka sicer ne bo treba plačati, ampak če pomislimo da gresta v obdavčitev recimo duhovna in molilna giganta kot sta Stiški in Pletarski samostan, pa Zavod svetega Stanislava, potem je jasno, da se je aktualna vlada odločila, da bomo državne finance nesorazmerno reševali kristjani.

Katoliški shod relikt preteklosti ali ponovna nujnost?

Na katoliških shodih so se nekoč zbirali ljudje, tam oblikovali jasne nacionalne in družbene zahteve in potem z njimi nastopali v javnem življenju. Mnogi mislijo, da je danes taka oblika zastarela, saj si vendar lahko vse povemo v dialogu med škofi in duhovniki, med duhovniki in laiki, med različnimi združenji in cerkvenimi gibanji. Vse govornike lahko posnamemo in jih potem poslušamo na radiu ali gledamo na televiziji. Tako lahko vsebinsko dosežemo veliko večji odmev povedanega, kot bi ga na kakšnem javnem shodu. Kljub temu pa je zdaj kot kaže nastopil nov čas, ko bomo skorajda prisiljeni stopiti skupaj in javno oblikovati jasne zahteve po družbenih spremembah. Stopiti skupaj in če bo potrebno oditi tudi na ulice.

Izgleda namreč kot da so nam „ukradli“ državo in jo zdaj uporabljajo kot poligon za skrivanje svojih nedel in preverjanje, koliko bremen prebivalci še lahko zdržimo. Ni potrebno veliko, le pogledati v denarnice in izračunati, koliko v njih ob koncu meseca ostane. Če ne ostane nič, ali vsaj ne prav veliko, potem je uvajanje novih davkov, pač le znamenje, da nekdo ni znal odgovoriti na vprašanje: zaradi koga je pravzaprav država, zaradi države ali državljanov?

Največji problem ni na materialnem področju…

Seveda pa nas ne sme zavesti, da bi mislili, da so nezavidljiva gospodarska situacija in njene posledice tisto, na kar je treba odgovoriti. To je le zunanja manifestacija, ki kaže kakšno je stanje pod povrhnjico. Vzroki za krizo, ki je zajela našo družbo so na moralnem in etičnem področju. Nerazčiščena preteklost, neobsodba zločinov, ki so se zgodili zaradi ideologije, poprava krivic, predvsem pa sedemdeset letno „spreminjanje slovenskega narodnega značaja“, so nas pripeljali tja, kamor nismo hoteli.

Nastopiti odločno in razgibati katoliško civilno družbo

Zbor kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu 19. oktobra bi lahko bil prvi takšen zbor, ki bo oblikoval jasne zahteve in pozval ljudi, naj stopijo skupaj in svoje nezadovoljstvo javno izrazijo. Ne gre torej samo za poslušanje različnih govorcev. Gre tudi za jasno artikuliranje zahtev ter programov za naprej. Kristjani se bomo morali zavesti, da je ždenje na robu družbe trajalo predolgo in da so se različna „ustavljanja desnice“ izkazala le za jasen signal, naj ne motimo tistih, ki so si državo prisvojili. In to ne v našem imenu, pa čeprav so nam to morda hoteli dopovedati.

Ideja katoliškega shoda torej postaja vse bolj otipljiva. Kako bo vplivala na družbeno in strankarsko življenje je sicer težko napovedati, vsekakor pa je hvalevreden vsak poskus, ki bi zaspano katoliško civilno družbo spravil v pogon.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Davki

15.10.2013 ob 23:53, avtor jozeb

Obdavčili nam bodo tudi deževnico.

Ljudje ne umirajte, ker tudi grobovi stanejo.

Od vsake stvari, ki jo kupite, nam nekdo zaračuna davek… Dva pravzaprav, enega prodajalcu in drugega kupcu.

O mostninah in cestninah ni vredno izgubljati besed, kajti to so iznašli že Rimljani.

Dajte nam nazaj tisti zlati srednji vek, ko je bilo treba plačati le desetino zemljiškemu gospodu in desetino Cerkvi…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

« Starejše objave