Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Frančišek in Klara

29.11.2013 ob 22:59, avtor jozeb

Dve novi sliki sem končal v teh dneh. Pisanje me nekoliko spušča, slikarstvo pa drži. Neko pravo mero bo treba najti…

Kakorkoli… tu sta sv. Frančišek in sv. Klara. Asiška heroja, ki sta še po 100o letih aktualna, sodobna, navdihujoča… Slikal sem na staro desko, kajti hotel sem, da nosita patino časa. Kot bi bila nekoč v kakem gotskem, krilnem oltarju. Pozlata ju veže z vzhodnimi ikonami.

In še detajl, da se vidi nekatere podrobnosti, ki so me zanimale…
  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 1 komentar

Urgenca

26.11.2013 ob 19:54, avtor jozeb

Nekateri starši jamrajo nad enim otrokom. Drugi, ki imajo dva, se pritožujejo, da je eden priden, drugi pa upornik, se pravi eden obvladljiv, drugi manj…

Pri nas imamo štiri (večinoma obvladljive) fante, ki pa ves čas tekmujejo. Kdo bo prvi v avtu, kdo bo prvi dobil juho, kdo zabije več golov, kdo dalj (in dlje) lula… Skratka kar naprej se preverjajo in deset letna razlika v letih jih pravzaprav nič ne moti.

Stalno tekmovanje pa seveda s seboj potegne tudi marsikatero nesrečo. Včasih se konča z jezico, včasih z jokom, včasih s krvavim nosom. Zadnje mesece je trend urgenca.

Eden si je zlomil stopalo v narti in tik pred prvonovemberskimi počitnicami pridelal mavec. Ravno dobro smo ga sneli, ko si je najmlajši prebil arkado in prislužil štiri šive… Natanko teden dni nazaj smo bili na urgenci na šivanju. Danes so mu pobrali šive. Ravno sem se vrnil domov, ko na vratih zagledam največjega z berglami…? Kaj za..?

Nogomet. Gleženj. Pravkar čakamo na slikanje… Bo tudi tokrat mavec?

Na urgenci nas torej že kar poznajo. »A vi ste? Kaj je pa tokrat?« Skoraj smo že na ti z medicinskimi sestrami in avto že sam pozna pot do tja.

Morda so fantje tudi pot na urgenco vzeli kot tekmovanje, kdo bi vedel? Le nama z ženo malce preseda posedanje v vedno polni čakalnici, kjer vztrajno vrtijo eno uro dolg DVD z risankami, ki se potem avtomatsko ponovijo… Ob četrtem krogu Krtka, je človek že kar utrujen.

Tudi jaz zdajle jamram nad mojimi fanti. Pa bi mi pravzaprav ne bilo treba. So pač zdravi in polni energije. Pred računalnikom ali televizorjem pa se noge pač (večinoma) ne lomijo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 3 komentarjev

Pučnik

21.11.2013 ob 23:14, avtor jozeb

Tik pred izidom je knjiga novinarke Rosvite Pesek o Jožetu Pučniku. Precej zajetna monografija na skorajda 500 straneh prinaša precej novih podatkov o tem velikem človeku, ki so ga nekateri poimenovali slovenski Havel. Omenjena primerjava seveda prav po slovensko šepa, kar piše tudi v novi knjigi. Za razliko od Čehov, mi našega »Havla« nismo počastili. Havlovo disidentstvo je neprimerljivo s sedmimi leti socialističnega zapora, ki jih je preživel Pučnik in njegova kasnejša pot v Nemčiji, kjer je moral začeti vse od začetka, ker mu niti izobrazbe niso priznali, je nekaj kar bi osupnilo tudi Čehe. Kljub temu se mu nič od preživetega ni vrnilo v dobro. Celo to so mu očitali, da je bil zaprt in zaradi tega maščevalen.

To kar je v državah, ki so se rešile totalitarizma čast in slava, je pri nas obveljalo za posttotalitarno zaznamovanost. Vse njegovo življenje so padale po njem zbadljivke, pokončnemu človeku, ki je vse svoje življenje posvetil bodoči drugačni Sloveniji, je o njem zapisal Aleksander Zorn. Imamo veliko osamosvojiteljev, a Jože Pučnik je bil njihov epicenter. Za razliko od ostalih je imel vizijo, kaj naj bi nova Slovenska država bila. Žal se njegove smeri nismo držali in namesto, da bi postal naš prvi demokratično izvoljeni predsednik, se je ob njegovi smrti vnela pobalinska parlamentarna razprava, če si sploh zasluži spominsko žalno sejo in državniški pogreb.

Samo trmi zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja se lahko zahvalimo, da je do žalne seje sploh prišlo, a v oči še vedno bode denimo odsotnost takratnega predsednika vlade Antona Ropa na njej.

Knjiga Rosvite Pesek predstavlja Pučnikovo premočrtnost in moč, da se je vseskozi držal smeri, ki si jo je začrtal. Prikazuje ga od otroštva do gimnazijskih let, kjer je prvič prišel navzkriž z vsenadzorujočo partijo in njeno tajno službo, do let na fakulteti, kjer je za nekaj mesecev vstopil v partijo da bi sistem prenavljal od znotraj. Sistem pa, takšen kot je bil, se ni puščal popravljati. Koleščke, ki se niso vrteli tako, kot je bilo zamišljeno, je strl in odstranil. Pučniku nadalje sledimo v zapor, kjer je Rosvita Pesek v arhivskem gradivu našla zapisnike zasliševanj, imena zasliševalcev in sodnikov. Po sedmih letih v zaporu in ugotovitvi, da zanj doma ne bo službe je bila edina alternativa odhod v tujino. Pa tudi v Nemčiji pritisk nekdanje totalitarne države ni popustil.

Peskova Pučnika opisuje tudi kot človeka, ki je imel rad svoje otroke, ki je rad odigral partijo šaha in ki si je s prijatelji rad povedal kako šalo. To ga dela oprijemljivega, človeškega, nič titanskega, kljub vlogi, ki jo je imel odigrati. In jo je! Žal se ni končala triumfalno kot Havlova, ampak tudi to je Pučnik sprejel kot danost. In tudi slabo srce ga je opozarjalo na meje telesa.

Knjiga z naslovom Pučnik, prinaša tudi vrsto osebnih spominov Pučnikovih sodobnikov, ki jih je Peskova posnela bodisi v času priprave dokumentarnega filma o njem, ali jih je obiskala kasneje, ali pa je njihove spomine na Jožeta Pučnika poiskala v tisku.

Delo samo priča o številu prevoženih kilometrov oz o kilometrih televizijskega in drugega materiala, ki ga je avtorica morala pregledati. Če pomislim zadaj, ko sem delo prebral, mi pravzaprav ni jasno, kako to, da knjige o taki osebnosti nismo dobili že prej…

Vsekakor čestitam avtorici dr. Rosviti Pesek in tudi Mohorjevi založbi Celovec za izjemen podvig in hkrati vabim k branju izjemnega dela o izjemni osebnosti. To je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se v tej državi počuti doma!

Delo je še nekaj dni v prednaročilu mogoče za nekaj nižjo ceno naročiti tule:

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

Moralno in higienično…

20.11.2013 ob 21:15, avtor jozeb

Gospodarski minister Stanko Stepišnik je odstopil. Da bo temu tako, se je očitno vedelo vsaj že od ponedeljka, kajti pred nekaj dnevi je premierka še zatrjevala, da podjetje EMO Orodjarna, katerega solastnik je, ne bo kandidiralo za državne subvencije. Ko se je kaplja prelila čez rob, so se domenili, da se umika iz vlade, zadrži pa lahko poslanski sedež in njegovo podjetje lahko v tem primeru dobi državne subvencije.

Tako so navzven vsi zadovoljni. Bratuškova je pokazala svojo avtoriteto, minister je pod pritiski sicer klonil in odstopil, zato pa bo namesto odpravnine njegovo podjetje dobilo državne subvencije in še nekaj časa bo na plačilnem seznamu Državnega zbora.

Zgodba se je navidezno uredila. Žal pa nismo slišali tistega, kar smo želeli slišati, da je Stepišnik delal slabo. Da se je v tem kriznem času najslabše odrezalo ravno njegovo ministrstvo. Da se ves čas govori o financah in konsolidaciji financ, o novih davkih pa o sanaciji bank, prav malo pa se govori o ukrepih za zagon gospodarstva. Niso redki tisti, ki trdijo, da je bilo na področju gospodarstva pod Stepišnikom narejeno bistveno premalo, glede na situacijo v kateri smo. Še več, Stepišnik se kot minister za gospodarstvo, ni (dovolj) zavzel za svoj resor, kar se obremenitev tiče, ki jih vlada načrtuje in jih je tudi že sprejela.

Zato bi bilo moralno in higienično, če bi minister odšel predvsem zaradi tega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Razlogi za upanje

19.11.2013 ob 23:48, avtor jozeb

“Slovenija je velika. V njej je upanje in veliko dobrega, zato moramo biti bolj optimistični,” se v teh dneh sliši na različnih koncih Slovenije. “To pravi nekdo, ki je bil do vratu v smeteh. Govorim iz življenja in iz prepričanja,” dodaja misijonar iz Madagaskarja, lazarist Peter Opeka. Za njegovo slovensko ime so se odločili organizatorji Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki so v ponedeljek pripravili srečanje z njim v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani in dovolite, da ga uporabljam tudi jaz v tem zapisu.Prepričan sem, da so srečanja z njim tako dobro obiskana tudi zato, ker za razliko od podobnih prireditev, kjer je moč slišati večinoma črnoglede napovedi o našem stanju, tu prevladujejo predvsem optimizem, veselje in ljubezen do bližnjega, torej solidarnost. Misijonar Peter Opeka je kot velik aspirin ali obliž za naše razbolele duše, ki jih pestijo bolezni sodobnega zahodnega sveta, kot so neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti…

Peter Opeka pravi: „Če je v Sloveniji kriza, potem moramo za Madagaskar izumiti novo besedo. Merila za revščino, ki veljajo v Sloveniji, so seveda drugačna kot na Madagaskarju. Toda sem na strani vseh, ki so zapostavljeni. Ne delamo le za denar, delo samo naredi človeka. Če delamo le za denar, se ne smemo čuditi, da smo v krizi.“

Misijonarjev optimizem je nalezljiv. Kljub tolikim stiskam, kljub težkim primerom življenja na Madagaskarju, ki jih opisuje, ne izgublja upanja. Poudarja, da Slovenci skrbimo, da dnevni obrok riža v njegovi skupnosti na Madagaskarju dobi 7000 otrok in to kljub krizi. Kot da je moral priti k nam ravno ob tem času in nam povedati spodbudne besede.

Ob tem sem se spomnil na slavnostni govor nekdanjega ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Jožeta Mlakarja, ki je na akademiji ob 20 letnica ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije med drugim dejal: »Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Petru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

Da si želimo verjeti tem drobnim nasvetom o dobroti in solidarnosti, pričajo množice ljudi, ki prihajajo na srečanja z misijonarjem. Ta je bil letos tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Do preloma v družbi pa bo prišlo šele takrat, ko bomo njegove besede vzeli zares. Namreč še kako drži, ko pravi: „Če gremo od maše domov enaki in ne boljši, kot smo bili pred njo, potem to ni pravo doživljanje maše.“ Misijonar Peter Opeka je primer dobre prakse, ki bi si ga morali večkrat vzeti za vzgled. Vsaj takrat, ko se namesto odločnega ukrepanja raje zatekamo k brezplodnemu jamranju in nerganju. Začeti je treba pri sebi in v svoji bližnji okolici. Ko bodo vidni prvi rezultati, ne bo več razlogov za to, da bi se pogovarjali o tem, da še ne vidimo luči na koncu tunela. Poleg vsega, so razmere pri nas praktično neprimerljive s tistimi na Madagaskarju…

Zato bi se, ko razmišljam o razlogih za upanje, še enkrat rad ozrl k Zavodu sv. Stanislava in njegovi 20 letnici. Tudi obstoj takega zavoda je razlog za optimizem. Vsi ti mladi, ki so v 20. letih obiskovali gimnazijske učilnice so kot seme razneseno naokoli. Ko sem opazoval, kaj vse so pripravili na akademiji, sem imel prav podoben občutek kot ob srečanju s Petrom Opeko. Bilo je veliko veselja, optimizma, hkrati pa raznovrstnih talentov in znanja združenega z napori za dosego plemenitega cilja. Prepričan sem, da se bodo tudi ta semena slej ko prej razrasla v mogočno drevo.

Potem pa je tukaj še 19 letnica Radia Ognjišče. Na pravkar minulem gala koncertu v Cankarjevem domu, kjer smo začeli z obeleževanjem tega dogodka, je dvakrat nagovorili poln avditorij tudi Peter Opeka. „Za otroka, ki je prišel na svet in od očeta in matere ni zahteval, da naj se rodi na Madagaskarju, na smetišču ali na trgu ali na cesti, otrok je rojen in je tam in nekdo mu mora ponuditi roko. In to delamo 24 ur na dan,“ dodal je, da je kljub temu, da ni rojen tam „romar za te otroke“. „Hvala vam za pomoč tem otrokom, za katere danes nudimo šolo in vzgojo. 11.328 otrok je bilo vpisanih v naših šolah preden sem šel iz Madagaskarja in za te otroke danes prosim pomoč,“ je nagovoril Opeka.

Njegov glas se je s pomočjo Radia Ognjišče razširil in nagovoril vse ljudi, ki so mu hoteli prisluhniti. Kaj ni razlog za upanje tudi to, da je mogoče njegovemu sporočilu prisluhniti na tak način? Če ne bi bilo tega medija, to ne bi bilo mogoče.

Razlogov za upanje je torej več, le mi imamo včasih tako zamegljena očala, da skoznja ne posije sonce. Za to smo večkrat krivi sami. Nismo se potrudili in z njih obrisali umazanijo in mastne madeže. Raje smo pestovali svoj slabo voljo in tarnali, kako je vse narobe. A del krivde za nastale razmere moramo sprejeti tudi sami in nato odreagirati. Ko spoznaš napako, jo je treba popraviti.

Ne bo treba začeti na malgaškem smetišču. Naše težave niso povezane z več kot devetdesetimi odstotki ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ampak so povezane z našim dojemanjem revščine. Ko bomo to ugotovili in se po tem ravnali, bo odpadlo ogromno razlogov za nezadovoljstvo in bolj jasno se bodo pojavili tudi razlogi za upanje.

Naj še končam z besedami misijonarja Petra Opeka, ki je odgovoril na vprašanje, kakšen recept ima za Slovenijo: „Ni recepta, samo zavedati se moramo, da imamo v sebi Božjo moč in ljubezen. Ta ljubezen nas sili, da gremo k tistemu, ki potrebuje našo pomoč. S tem damo upanje drugemu in samemu sebi!“

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

19. Gala koncert Radia Ognjišče

17.11.2013 ob 23:06, avtor jozeb

Koncert v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je v popolnosti uspel!

Aleksander Mežek

Alenka Godec

Ob zadnji pesmi z Anderejem Jermanom.

Irena Vidic

Irena Vrčkovnik

Modrijani

Skupina Glorija

Nuška Drašček

Posebni gost, misijonar Pedro Opeka.

Vsi nastopajoči: Iva Stanič, Aleksander Mežek, Alenka Godec, Jože Vidic, Irena Vrčkovnik, Dada Kladenik, Nuška Drašček, Marjan Bunič, Simona Vodopivec Franko in Irena Vidic.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Zavod sv. Stanislava je praznoval

15.11.2013 ob 23:53, avtor jozeb

Zavod sv. Stanislava je pred nekaj dnevi obeležil 20 letnico ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije. Na god zavodskega zavetnika sv. Stanislava je bila v šolski telovadnici tudi slovesnost s podelitvijo priznanj najboljšim gimnazijcem za uspehe na lanski maturi. Na akademiji je javne pohvale iz rok direktorja prejelo 9 maturantov, ki so bili odlični na maturi in so prejeli 28 točk ali več. Apostolski administrator msgr. Glavan je izročil častne listine 38 maturantom, ki so bili zlati na maturi in hkrati tudi odlični vsa štiri leta šolanja. Vsi ti dijaki so tudi vpisani v Zlato knjigo, poleg njih pa še sedem dijakov, ki so posebej oblikovali šolsko skupnost v času svojega šolanja.

Zavodarji so pripravili tudi izjemno kakovostno akademijo s predstavitvijo dela vseh skupin, ki delujejo v Zavodu, od Osnovne šole Alojzija Šuštarja do mladih plezalcev in plesalk. Slavnostni govornik je bil tokrat prvi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije Jože Mlakar. Iz njegovega govora izdvajam nekaj poudarkov, ki lahko komu dajo misliti:

»Večina življenjskih modrosti se je iz roda v rod prenašala po ustnem izročilu, s staršev na otroke, z dedkov in babic na vnuke pa tudi s prižnic in šolskih katedrov. Res se je nekaterih modrosti že prijela rja, a to ni razlog, da jih v imenu modernosti in naprednosti zavržemo. Rja se prime vsakega orodja, ki ga ne uporabljamo. To se zgodi, če preveč nepremišljeno posežemo po novem, če zamenjamo jezik in govorimo o otrokovih pravicah, namesto o skrbi za otroke, če uporabljamo besedo starš, namesto mati in oče, če je naš bližnji partner, in ne mož ali žena, če govorimo o mladostniku, namesto o dekletu in fantu, če otroka zasvajamo namesto osvobajamo, če mu ponujamo žur namesto igre, in če je lažje doseči magisterij in doktorat, kot poklic, v katerem bi lahko uresničili svoje sanje in toliko zaslužili, da bi dostojno preživljali družino.«

»Šolska oblast si z vsemi močmi prizadeva ohraniti preživeli učni in vzgojni koncept, ki zlasti v zadnjem času postaja nemogoča ideološka mešanica pozitivizma, socialističnega etatizma, anarhizma ter liberalnega laissez-faire. V njenih dokumentih se nenehno pojavljajo fraze, v katerih mrgoli besed, kot so: razvoj, prenova, modernizacija, posodabljanje, v resnici pa gre za cepetanje na mestu in celo drsenje nazaj.«

»Ena od zmot pozitivizma, ki skozi in skozi prežema naš šolski sistem, je v prepričanju, da se vse človekove dejavnosti nenehno nadgrajujejo z naprednejšimi spoznanji in da se izkušnje in znanje starih lahko spregledajo in pozabijo. Od tod besede o posodabljanju pouka, o novih vzgojnih konceptih in podobno. Na področju naravoslovnih znanosti in v tehniki človeštvo res napreduje, na področju medčloveških odnosov, pa le mukoma napredujemo in še vedno je Jezusova zapoved Ljubi svojega bližnjega skoraj nedosežen ideal. Še na nobenem področju niso moderne človekove dejavnosti doživele takšnega poloma, kot ravno na področju medsebojnih odnosov. In to kljub napredku sociologije, psihologije, filozofije in drugih t. i. humnističnih ved, ki so se najbolj razvile prav v 20. stoletju, stoletju krvavih revolucij in vojn.«

»Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Pedru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Resolucija EPP

14.11.2013 ob 23:46, avtor jozeb

Spet imamo manjši vihar. Evropska ljudska stranka je izdala resolucijo o Sloveniji, ki dviga mnogo prahu. Če bi šlo zgolj za »eno strankarsko zadevo« potem bi bile tako burne reakcije popolnoma odveč. Zakaj bi se »vrh naše politike« ukvarjal s strankarskimi resolucijami? Spomnimo se, da je bila pred leti sprejeta Evropska resolucija o totalitarizmih, ki je na veliko višjem nivoju, pa se je naš parlament z njo zgolj seznanil… Zdaj pa tak upor proti »strankarski zadevi«. Morda je kritike zabolelo, da je bila resolucija sprejeta brez glasu proti? Morda jim ni prav, da so zaskrbljeni nad stanjem pri nas? Morda, da ugotavljajo neprijetne stvari, recimo da sodišča ne sodijo v razumnem roku, ali da nismo izvedli lustracije, ali pa da jim je slovenski minister lagal v obraz?

Ampak zakaj tak krah? Pa saj vsi, ki živimo tukaj vemo, da je stanje pri nas zaskrbljujoče, vemo da sodišča svojega dela ne opravljajo kot bi se v pravni državi od njih pričakovalo, vemo tudi da nismo razčistili s preteklostjo in da pri nas otroci ponekod še vedno natikajo titovke in prepevajo revolucionarne pesmi tudi vemo, pa čeprav bi to kak minister rad zamolčal…!

Zakaj torej toliko nejevolje, toliko omalovaževanja, toliko gorkih besed? Odgovor je seveda na dlani. Nekdo se je v povedanem prepoznal in zdaj skuša storiti vse, da bi zmanjšal pomen povedanega. Morda je najbolj užaljeno in gorko reagiral »veliki demokrat« Ivo Vajgl (Zares), ki je »resolucijo EPP označil kar za “novodobno resolucijo informbiroja”. Spomnil je, da tovrstna praksa za EPP ni nenavadna. “EPP se vedno znova izpostavlja v obrambo svojih politikov, svoje opcije v različnih državah, ki so v težavah zaradi svojega početja,” je dejal. Pravi, da so v EPP stalno branili tudi nekdanjega italijanskega premierja Silvia Berlusconija, podpirali nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, Salija Berisho v Albaniji in Triana Basescuja v Romuniji.« Pravzaprav bi si vsi zaslužili prebrati, kakšna je bila vloga g. Vajgla v primeru Kocbek, ki ja lepo opisan v knjigi njegovega nekdanjega strankarskega kolega Igorja Omerze. Da človek s tako totalitarnim pedigrejem, kot ga ima Vajgl, govori na tak način o resoluciji EPP-ja kot informbirojevski, je svojevrstna farsa!

Skratka, če mački stopiš na rep zamijavka. Če se o tem pogovarjamo na domačem terenu, nas ignorirajo in se izmikajo, če pa pride glas od tem od zunaj, potem je takoj halo in velike besede o neodvisnosti sodstva, pa o vmešavanju v naše notranje zadeve, pa o pritiskih in podobno.

Kaj ne bi bilo veliko bolj elegantno vse skupaj demantirati z dejanji?

Naj sodniki že izpeljejo proces Parija do konca in, če tako kažejo dokazi, Janšo obsodijo ponovno. Pokopljimo svoje umrle in zaključimo že enkrat z našo preteklostjo in delitvami. S tem bomo Evropi najlažje sporočili, da pri nas ne nasedamo totalitarnim vzorcem in končno, postavimo visoke standarde za politiko. Kdor se jih ne drži, naj odide s položaja. To bo najbolje demantiralo izrečene izjave EPP. Veliko bolj kot pa velike in predvsem užaljene besede.

In da se razumemo, vse zapisano velja tako za levo kot tudi za desno stran političnega spektra!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Pobeljeni grobovi in gadja zalega…

13.11.2013 ob 14:49, avtor jozeb

Težak čas živimo. Na slabe novice, kot paradigmo našega časa smo se kar navadili. Neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti, kjer so slabi fantje za svoja dejanja še nagrajeni, so naša stalnica. Utajevanje davkov in siva ekonomija sta nacionalni šport morda podedovan iz časov, ko še nismo imeli svoje države in je bilo goljufanje države pač znamenje upora proti tujcem.

Tudi Papež Frančišek je spet spregovoril na to temo in nas pozval k odgovornosti. Njegove besede izrečene pri jutranjem bogoslužju v domu sv. Marte so ostre: „Človek, ki se razglaša za dobrotnika Cerkve, kateri daruje denar, medtem ko z drugo roko krade, bodisi državi bodisi revnim, je krivičnik, ki živi dvojno življenje. Tak človek zasluži, kot pravi Jezus sam, da bi mu na vrat obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje.“ „Jezus je tem ljudem govoril licemerci ali “pobeljeni grobovi”. Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvih kosti in razkroja.“

Morda se komu zdijo te besede nenavadne, zelo ostre, a so po drugi strani pričakovane, saj evangelij ni beseda „čehljanja ušes“, ampak napotek za življenje, ki ga mora vsak od nas vzeti zares, če se želi v resnici imenovati kristjan.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Mol

12.11.2013 ob 23:56, avtor jozeb

Kreg pobira energijo in težke besede, pa čeprav so izrečene s še tako plemenitim namenom, duha vedno potegnejo navzdol…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

« Starejše objave