Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Nekaj opažanj ob dnevih spomina

2.11.2013 ob 23:39, avtor jozeb

Naša pokopališča so v teh dneh, posebno zvečer, razsvetljena kot božično drevo sredi Čopove. Človek bi pomislil, da imamo Slovenci do teh mest nekakšno posebno spoštovanje, da je kraj zadnjega počivališča svet kraj. Pa je res? Kaj ponekod ne hodijo kar po nepokopanih kosteh? Pomenljiva dvojnost.

Menda smo Slovenci rekorderji, kar se prižiganja sveč na grobovih tiče. Na letni ravni prižgemo okoli 20 milijonov sveč, večino okoli prvega novembra. Če stane sveča slab evro in ste jih na (skoraj) vsakem grobu našteli vsaj pet, potem si vsaj približno lahko izračunate, koliko denarja smo spustili v zrak.

Ne, še zdaleč ne mislim, da bi se ne smeli spominjati svojih dragih, ki so že odšli v večnost, (ravno nasprotno,) sprašujem se samo o načinu. In potratnosti.

Ste opazili kako so se pred pokopališči utaborili »profesionalni nabiralci drobiža«, tisti, ki prosijo vbogajme, prosjaki? Ti so v teh dneh zamenjali delovna mesta. Iz mestnih središč in izpred trgovskih centrov so se pomaknili tja, kamor s(m)o v teh dneh poromali vsi. Na mesta zadnjega počivališča.

Karkoli si že mislimo o njih, njihovi usodi, o gazdah, ki jih vsak dan vozijo na »delo« in jim zvečer vse poberejo, jim moramo priznati, da ni enostavno tako zaslužiti vsakdanjega drobiža. Za to moraš biti poseben človek. Tega ne zmore vsak. Tega tudi noče vsak!

Naj nadaljujem pri milijonih, ki jih vsako leto spustimo v zrak, lahko pa bi jih vsaj del razdelili živim. Tistim, ki še potrebujejo nekaj za lažje življenje. Prepričan sem, da našim dragim pokojnim (če seveda verjamemo v njihovo duhovno prisotnost) veliko več od množine sveč in rož na grobovih pomenijo naše molitve, naši spomini, naše tople besede. Če tega ni, tudi okrancljan grob ni drugega kot bedna scenografija na prsih naše slabe vesti…

In še o maši, ki je potekala na Sveti Gori. Za vse rajne. Med njimi tudi za partizane, taboriščnike, izgnance in pregnance, zapornike, talce, tigrovce, padle v osamosvojitveni vojni in druge žrtve vojne. P. Bogdan Knavs je uspel nagovoriti Janeza Stanovnika in borce, da so prišli k maši. Niso prišli na miting, proslavo ali spominsko slovesnost, kjer so vedno poslušali svoje govornike, ampak so pustili, da jih je nagovoril nekdo, katerega sama funkcija je bila pred nekaj več kot 20. leti dovolj, da je bil okarakteriziran za državnega sovražnika.

»Tisti, ki verujete v zakrament sprave in evharistično daritev ljubezni, ste povabljeni, da z menoj darujete to sveto mašo in da skupaj molimo za pokoj njihovih duš. Tiste, ki znate na tak ali oni način moliti, vabim, da prosite Boga, naj jih sprejme in naj jim oprosti vse tisto, kar je bilo človeško nepopolno. Tiste pa, ki vam ni bilo dano, da bi bili vzgojeni v nagovarjanju Boga, a nosite v srcu iskrenost, poštenje in dobronamernost, vabim, da vse te fante in dekleta, može in žene ohranite v lepem spominu,« je povedal p. Bogdan.

Kaj bi še lahko več pričakovali? Ob Kristusovem oltarju so se zbrali, v imenu njegove ljubezni so si podajali roke, prosili so za pokoj duš umrlih in odpuščanje. Verjemite, da tisti, ki so bili iskreno pri maši, v naslednjem trenutku ne bi mogli neiskreno govoriti o Bogu. In Jezus sam o teh pravi, kdor ni proti nam, je za nas (Mr 9,40).

P. Bogdan Knavs je odprl novo fronto v naši slovenski Cerkvi. Kot je prav, da imamo pastoralo za odmaknjene, ločene, homoseksualce…, je potrebno z ljubeznijo in spoštovanjem pristopiti tudi k borcem. Tudi zanje mora biti prostor v Cerkvi. Tudi oni so potrebni Božjega usmiljenja. »Cerkev je za vse ljudi. Vsi smo ljudje in vsi tudi grešniki. Bog je tisti, ki bo sodil, mi pa te pravice nimamo,« še pravi p. Knavs.

Prvi koraki so bili s tem narejeni. Upam, da naslednjih ovir ne bomo postavljali znotraj Cerkve…

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v politika, splošno | 1 komentar

En odgovor

  1. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    ja, glede potratnosti se jaz sprašujem tudi v čem je smisel, da so ponoči osvetljene cerkve.

    glede maše za vse pa mene ne čudi, da so se borci odzvali. prvič je dejstvo, da je bila večina partizanov kristjanov in da partizani niti med vojno do krščanstva kot takega niso imeli nekih sovražnih nagnjenj, saj je bilo med partizani ter podporniki NOB tudi mnogo duhovnikov.

    vedno znova se tudi pozablja, da je bil kučan v kočevskem rogu že leta 1990, s čimer je zagotovo na simbolni ravni pokazal in dokazal, da levica kot taka s t.i. spravo nima posebnih problemov oz. da vsem priznava dostojanstvo človeka. problemi nastopijo takrat, ko se začne NOB demonizirat in potvarjat zgodovinska dejstva ter slaviti narodne izdajalce, kar je tipični revanšizem, ne pa prizadevanje za spravo.

    tako da je problem bolj na drugi strani, ki do vrednot NOB nimajo nekega spoštovanja.

    tudi na splošno smo ateisti do vernikov dosti bolj strpni kot v obratni smeri, čeprav seveda se vedno najdejo tudi izjeme. ampak, jaz v slovenskem prostoru ne vem za izjavo kakega pomembnega levo usmerjenega politika, ateista, ki bi vernike zaradi njihove vere direktno žalil, kot je recimo to počel rode z ateisti.

    tako da tu velja seveda tisto staro pravilo, da naj se najprej pomete pred lastnim pragom, potem pa se lahko ukvarjamo z ostalimi.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !