Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Pučnik

21.11.2013 ob 23:14, avtor jozeb

Tik pred izidom je knjiga novinarke Rosvite Pesek o Jožetu Pučniku. Precej zajetna monografija na skorajda 500 straneh prinaša precej novih podatkov o tem velikem človeku, ki so ga nekateri poimenovali slovenski Havel. Omenjena primerjava seveda prav po slovensko šepa, kar piše tudi v novi knjigi. Za razliko od Čehov, mi našega »Havla« nismo počastili. Havlovo disidentstvo je neprimerljivo s sedmimi leti socialističnega zapora, ki jih je preživel Pučnik in njegova kasnejša pot v Nemčiji, kjer je moral začeti vse od začetka, ker mu niti izobrazbe niso priznali, je nekaj kar bi osupnilo tudi Čehe. Kljub temu se mu nič od preživetega ni vrnilo v dobro. Celo to so mu očitali, da je bil zaprt in zaradi tega maščevalen.

To kar je v državah, ki so se rešile totalitarizma čast in slava, je pri nas obveljalo za posttotalitarno zaznamovanost. Vse njegovo življenje so padale po njem zbadljivke, pokončnemu človeku, ki je vse svoje življenje posvetil bodoči drugačni Sloveniji, je o njem zapisal Aleksander Zorn. Imamo veliko osamosvojiteljev, a Jože Pučnik je bil njihov epicenter. Za razliko od ostalih je imel vizijo, kaj naj bi nova Slovenska država bila. Žal se njegove smeri nismo držali in namesto, da bi postal naš prvi demokratično izvoljeni predsednik, se je ob njegovi smrti vnela pobalinska parlamentarna razprava, če si sploh zasluži spominsko žalno sejo in državniški pogreb.

Samo trmi zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja se lahko zahvalimo, da je do žalne seje sploh prišlo, a v oči še vedno bode denimo odsotnost takratnega predsednika vlade Antona Ropa na njej.

Knjiga Rosvite Pesek predstavlja Pučnikovo premočrtnost in moč, da se je vseskozi držal smeri, ki si jo je začrtal. Prikazuje ga od otroštva do gimnazijskih let, kjer je prvič prišel navzkriž z vsenadzorujočo partijo in njeno tajno službo, do let na fakulteti, kjer je za nekaj mesecev vstopil v partijo da bi sistem prenavljal od znotraj. Sistem pa, takšen kot je bil, se ni puščal popravljati. Koleščke, ki se niso vrteli tako, kot je bilo zamišljeno, je strl in odstranil. Pučniku nadalje sledimo v zapor, kjer je Rosvita Pesek v arhivskem gradivu našla zapisnike zasliševanj, imena zasliševalcev in sodnikov. Po sedmih letih v zaporu in ugotovitvi, da zanj doma ne bo službe je bila edina alternativa odhod v tujino. Pa tudi v Nemčiji pritisk nekdanje totalitarne države ni popustil.

Peskova Pučnika opisuje tudi kot človeka, ki je imel rad svoje otroke, ki je rad odigral partijo šaha in ki si je s prijatelji rad povedal kako šalo. To ga dela oprijemljivega, človeškega, nič titanskega, kljub vlogi, ki jo je imel odigrati. In jo je! Žal se ni končala triumfalno kot Havlova, ampak tudi to je Pučnik sprejel kot danost. In tudi slabo srce ga je opozarjalo na meje telesa.

Knjiga z naslovom Pučnik, prinaša tudi vrsto osebnih spominov Pučnikovih sodobnikov, ki jih je Peskova posnela bodisi v času priprave dokumentarnega filma o njem, ali jih je obiskala kasneje, ali pa je njihove spomine na Jožeta Pučnika poiskala v tisku.

Delo samo priča o številu prevoženih kilometrov oz o kilometrih televizijskega in drugega materiala, ki ga je avtorica morala pregledati. Če pomislim zadaj, ko sem delo prebral, mi pravzaprav ni jasno, kako to, da knjige o taki osebnosti nismo dobili že prej…

Vsekakor čestitam avtorici dr. Rosviti Pesek in tudi Mohorjevi založbi Celovec za izjemen podvig in hkrati vabim k branju izjemnega dela o izjemni osebnosti. To je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se v tej državi počuti doma!

Delo je še nekaj dni v prednaročilu mogoče za nekaj nižjo ceno naročiti tule:

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

5 odgovorov

  1. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    meni osebno se je pučnik zdel vedno iskren demokrat, ampak ko sem prebral tole njegovo razmišljanje, pa sem dobil občutek, da je bila njegova demokratičnost zelo zelo pogojna:

    »Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak za socialno vprašanje. Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstev. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi si ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoče reševati in kaj ne – nacionalna plat vprašanja je namreč drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo…Potrebno bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingaške demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.«

    glede tega teksta ni dvoma. pučnik je zagovarjal birokratsko etično čiščenje, čeprav je pri tem uporabil zelo izbrane in zavajajoče besede, s katerimi je dejansko želel prikriti resnost in nedemokratičnost tega, o čemer je govoril. v tem pogledu ni bil nič boljši od tuđmana ali miloševića. gre za govor, ki jasno napoveduje izbris, ki se je kasneje res zgodil, čeprav bi bilo pretirano za to kriviti pučnika. ampak očitno je, da je v smeri izbrisa tudi sam razmišljal.

  2. Stric Marč pravi:

    Seveda je bil Pučnik demokrat in velik domoljub – Slovenec. Seveda se je zavedal problema večetičnosti , ki bi izhajala iz jugoslovanske dediščine. Zato me citirane besede ne presenečajo in v njih ne vidim recepta za izbrisanje na način, ki pravno ne preživi. Imel sem srečo, da sem bil nekajkrat v njegovi družbi. Prijeten, vzgojen in omikan gospod. Je pa v njem značilna energija za doseganje zastavljenih ciljev, pa četudi sam pri tem izgori. Tu je bil podoben velikim možem, Po energiji in aktivnosti je bil podoben Borisu Kidriču, če odmislimo ideologijo in čas.

  3. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    @strič marč,

    ne vem. izbris je dejansko bil veliko blažja oblika kršitve človekovih pravic kot bi bila tista, po scenariju pučnika, a kljub vsemu ga je evropsko sodišče za človekove pravice razglasilo kot enega najhujših kršitev človekovih pravic v območju EU.

    ker slovenija v osnovi nikogar ni zavračala, kar se državljanstva tiče, kar pa je pučnik jasno zahteval in na srečo ni bil upoštevan. tako da ne predstavljam si, kako ostra bi bila obsodba evropskega sodišča za človekove pravice, če bi slovenija ob osamosvojitvi dejansko zavračala državljanstvo ljudem, ki so v sloveniji živeli desetletja, bili celo tu rojeni itd., zgoj zaradi njihove narodnostne pripadnosti, kar je predlagal pučnik. tega nekdo, ki se razglaša za demokrata, ne more predlagati, pa naj si gre še za tako velik “nacionalni interes”. to, kar je takrat predlagal pučnik je bilo sramotno in neopravičljivo z vidika demokracije in človekovih pravic.

  4. Stric Marč pravi:

    Majer, mi smo se problema čiščenja naroda nespretno lotili.
    V batskih državah, da ne govorimo o Hrvaški, je bil rez v državljanstvo bolj grob in bistveno več ljudi je ostalo prizadetih. Pa niso izgubili nobene tožbe v Strassburu.

  5. Tomaž Majer Tomaž Majer pravi:

    glede baltskih držav je bilo dosti tožb, ki so jih te države izgubile iz naslova diskriminacije manjšin, seveda gre predvsem za rusko manjšino. ampak tam, posebej pa na hrvaškem gre za poseben problem. baltske države so bile okupirane s strani SZ, kaj se je dogajalo na hrvaškem pa tudi vsi vemo. tako npr. hrvati seveda svoje etično čiščenje zagovarjajo kot osvobodilno vojno. čeprav je jasno, da namen te vojne ni bila samo osvoboditev, ampak dejansko izgon srbske manšine iz hrvaške, kar je tuđman celo jasno zahteval.

    če pa poznaš katero tožbo s tematiko etničnega čiščenja, diskriminacije ipd. iz baltskih držav ali hrvaške, ki pred sodiščem v strasbourgu ni uspela, bi jo pa rad videl.

Komentiraj

Pozor: Tvoj komentar bo objavljen, ko ga odobri avtor bloga. Prosim, ne pošiljaj istega komentarja dvakrat.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !