Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Drugo svečko prižigamo na adventnem vencu…

8.12.2013 ob 09:37, avtor jozeb

Približuje se najlepši družinski praznik, ki se ga najbolj veselijo otroci. S svojo živo tradicijo jaslic in okrašenih božičnih drevesc, se mu uklanjajo tudi zakrknjena srca.

Marsikdo, ki je dobroto v vsakdanjem pehanju za denarjem in dobrinami že skoraj pokopal, se v teh dneh zgane.

Marsikdo, ki je na dobroto že popolnoma pozabil, začuti v teh dneh žejo, da bi koga razveselil, se s kom pomiril, obnovil staro prijateljstvo.

Še med vojno za božične praznike navadno prekinejo napade.

In ko je nekje na mrazu s krempeljcem po oknu popraskal prezebel mucek, so še njega ljubeznivo sprejeli, ga na hitro ogreli in nahranili.

Če nas lahko nagovori že zunanja forma, koliko bolj je potrebno, da naredimo tudi nekaj za duha? Seči v denarnico in izvleči nekaj kovancev je lažje, kot pa oditi k sočloveku in biti zanj.

Kdaj bomo ugotovili, da množina božičnih daril ne odtehta pristne povezanosti s tistimi, ki so jim namenjena?

Še je čas, da naredimo nekaj tudi v tej smeri!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Mol

12.11.2013 ob 23:56, avtor jozeb

Kreg pobira energijo in težke besede, pa čeprav so izrečene s še tako plemenitim namenom, duha vedno potegnejo navzdol…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Deset nasvetov za zakonce

26.10.2013 ob 19:33, avtor jozeb

Ponovita vsak dan svoj poročni DA… ne z besedo, ampak z dejanjem in pokažita, da sta ustvarjena drug za drugega.

Navadita se drug ob drugem uživati in trpeti, bolečine bodo tako porazdeljene in veselje stopnjevano.

Skušajta se razumeti v majhnih in velikih stvareh, bodita si edina in velikodušna, ter ne pozabita, da se ljubezen kaže včasih v molku, včasih v besedi, v dejanju in počitku…

Poiščita si čimveč skupnih zanimanj pri delu, študiju, razvedrilu, duhovnem poglabljanju, športu, branju…

Naj vama bo pri vsaki stvari najprej pred očmi vajina družina. V njej iščita srečo in razvedrilo.

Vedno se zavedajta, da so starši zaradi otrok in ne otroci zaradi staršev. Pri vzgoji namreč neskončno več pomenijo dejanja kot besede in zgledi kot nasveti!

Skrbite za izobrazbo svojih otrok tako na verskem kot na drugih področjih in ob tem upoštevajte, da je še važnejše kot izobrazbo nuditi, vzbuditi željo po njej…

Poskrbite, da bosta otrokom odprla srca, da bodo znali v svetu okoli sebe najti lepe stvari.

Ne pozabite, da pristna ljubezen sega onkraj groba in da nas zadnje srečanje čaka v večnosti, kjer se bo vajina ljubezen nadaljevala.

Postavita povsod, v vseh stvareh, Boga na prvo mesto in ne bosta razočarana.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Mir je dar

6.09.2013 ob 23:50, avtor jozeb

Če zaprem oči, se mi pokaže velik zelen travnik na katerega sije jesensko sonce. Veter lahno maje trave, ptice pojejo in murni godejo. Nekje v daljavi je gozd, ki objema dolinico prepredeno s polji in skupkom hiš na sredini. Skozi pelje cesta. Nič dramatičnega se ne dogaja, vsaj videti ni iz mesta kjer stojim. Želim si, da bi ta trenutek trajal.

Prav ta jesenski spokoj z notranjim pogledom na neokrnjeno naravo, bi privoščil vsem, ki iščejo mir. Morda jim pogled v naravo omehča trdo notranjost, kjer divjajo duhovni boji? Človek nehote išče ravnovesje. Ga lahko pogled na nekaj čarobno lepega, skoraj idiličnega zaustavi, da se umiri in ustavi? Ali lahko zadiha s polnimi pljuči, čeprav sedi sredi čisto drugačnega okolja?

Občudujem tiste, ki lahko sredi dela uživajo v skodelici čaja. »Nič ni tako nujno, da ne bi moglo počakati skodelice čaja.« Pitje čaja v tem primeru postane obred. Vonj in toplina tekočine preplavita sleherno celico telesa. V tistem trenutku odpadejo vse skrbi, kajti dovolj jih bo ostalo tudi po čaju.

Če bi izvedel, da mi ostane samo še teden dni življenja, kaj bi storil? Bi se ves teden samo poslavljal? Bi skušal popraviti vse življenjske napake? Bi padel v globoko depresijo? Bi hotel užiti vse, kar se v tem času še užiti da? Ne, živel bi čisto običajno življenje, le da bi skušal vsak trenutek res živeti! Dovolj je skodelici čaja njena vsebina. Če skušamo vanjo naliti več, kot vanjo gre, se tekočina polije. Tako je tudi z življenjem. Le omejeno število trenutkov nam je dano. Štejejo pa le tisti, ki smo jih resnično doživeli in ne tisti, ki smo jih z veliko hitrostjo hoteli prehiteti.

Notranji mir je dar.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Največji skok Blanke Vlašić – spreobrnjenje

1.09.2013 ob 23:41, avtor jozeb

Morda ste že slišali, da se je znana hrvaška atletinja Blanka Vlašić spreobrnila, da zdaj redno hodi v cerkev in si ne more več predstavljati življenja brez Jezusa. ”Ona Blanka?” Da, ona Blanka, ki jo poznamo iz TV-zaslonov in ki je svoje življenje, svoj obstoj, enačila z uspehom na tekmovanjih. In potem je prišlo do poškodbe, z njo pa se je odprlo popolnoma novo poglavje v njenem življenju, piše na hrvaškem katoliškem blogu Magnifikat. Ta novica je bila očitno tako zanimiva za hrvaško občinstvo, da so jo objavili tudi nekateri mediji. Tam sem jo našel in prevod posredujem tudi med svojimi zapisi…

Blanka je pred dnevi o svojem spreobrnjenju spregovorila učiteljem verouka na javnih šolah (ja, tudi to imajo Hrvati) zbranim na katehetski poletni šoli.Kot pri večino njenih vrstnikov je bila birma zanjo prelom s Cerkvijo. Svoje pričevanje je Blanka začela s solzami v očeh in z besedami: “Sram me je, kar sem bila taka… sram me je, kar sem Bogu nenehno obračala hrbet… a vendar sem nekako vedela, da je bil On ves čas tu.”

Vse se je začelo s poškodbo. Zaradi neprestanih bolečin je drsela vse globlje v depresijo. Skušala je razumeti, da se ji to dogaja zato, ker se je tako zelo poistovetila z uspehom. Obstajala je le v kolikor je bila uspešna. Če ni bila uspešna se je najraje ”za tri dni zaklenila v sobo, da je nihče ni ne videl in ne slišal.« »Skakanje bila moja identiteta,« pravi. Brez uspeha se ni počutila potrjena. Stanje depresije se je tako povečalo, da je čutila ogromen pritisk v prsih, zaradi katerega je komaj lahko dihala. V glavi je že imela sliko o najtežjih oblikah bolezni. Z nikomer se ni imela želje pogovarjati ali govoriti o poškodbi, o bolečinah, o tem kaj preživlja .

Pa jo nekoč je poklical prijatelj in rekel: »Zate sem na Poljudu prižgal svečo v čast svetemu Antonu.« Kasneje je razmišljala, da bi to tudi sama lahko to storila, če se morda da kaj popraviti. In je šla, brez neke osebne molitve, »prižgat svečo… vsak dan dva meseca zapored«. Toda nič se še ni zgodilo, ampak kot da je bilo tudi to priprava na spreobrnjenje.

Njeno spreobrnjenje je povezano s spreobrnjenjem njenega brata, ki se je prav tako dogodilo med športno poškodbo. Mimogrede se mu je potožila na treningu, kako jo boli. On pa se ji je približal in začel govoriti o Bogu.

»Moj brat Marin, meni govori o Bogu?« »Pa on za to ni kompetenten«, je pomislila, ko se mu je najprej čudila. Ampak pravi: »Če bi vi takrat slišali mojega brata, potem bi vam bilo vse jasno«. Kar naenkrat je začela jokati in jokati… in je jokala, kot pravi, tri dni. Njen brat je postal popolnoma druga oseba. Takrat se je tudi sama začela vse bolj obračati k Jezusu.

Tisto kar jo je v nekem trenutku silno vzradostilo, je bilo spoznanje, da ji ni treba nositi »nevarne maske«, ki straši druge okoli nje. Rekla je, kako se ji zdi, da so bile njene tekmice na stadionu tako prestrašene, ko so videle njeno pojavo, da so morda (pravi v šali), že zato skakale slabše. Ko je to spoznala je postala srečna, da je lahko ponižna. Kot da ji je nekdo nekoč naložil potrebo, da mora biti vedno močna in samozavestna. Ob spreobrnjenju pa je spoznala, kako osvobajajoče je, ker je lahko slabotna.

Blanka Vlašić je spregovorila tudi o tem, kako je ob neki priložnosti v Parizu pred prihodom na stadion molila skupaj z dvema drugima tekmovalkama tako, da so se skupaj držale za roke. Ostalih devet pa je stalo ob strani. Na tem tekmovanju so takrat bile prav te tri, prva, druga in tretja. »Ni nujno, da to kaj pomeni«, je še dodala Blanka, ki se zaveda, da Božja volja ne more biti vedno medalja. Da, je dodala, naslednjič so se tudi ostale pridružile molitvi in tako ugotavlja, da je v športu, med tekmovalci, veliko področje apostolata .

Kot rezultat Blankinega in bratovega spreobrnjenja se je zgodilo še nekaj velikega v njihovi družini. Njena starša sta se pred nedavnim, v mesecu juliju, po tridesetih letih civilne poroke končno poročila tudi cerkveno.

Med pričevanjem o veri je Blanka večkrat težko zadrževala solze in s tem javno pokazala, da je prišel čas, ko lahko odvrže svojo masko, ki ji ni dopuščala, da bi bila tisto, kar je v globini njene duše, ne glede na zmage in poraze, da je Božji ljubljeni otrok.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica, splošno | 17 komentarjev

Molitev

19.08.2013 ob 13:39, avtor jozeb

Človek gospodar zemlje in neba. Vse ti je bilo dano v oskrbo in zato se obnašaj, kot da si skrben varuh in preudaren oskrbnik.

Gospod, bolj so ti poslušni kot Simon in Zebedejeva sinova,

le da niso popustili vse,

temveč polnijo čolne z ljudmi,

ribarijo na plitvem in globokem,

po suhem in v vodi,

lovijo po zraku, rijejo v zemljo,

podnevi in ponoči.

Zares so ribiči ljudi.

Pa le zase:

prisvajajo si evangelij, sklicujejo se na ustavo, vedo za voljo ljudstva,

prilastili so si lovišča.

Mi pa smo potegnili svoje čolne h kraju in opazujemo plenilce.

Gospod, nikar ne hodi od nas, ker smo grešni ljudje.

Morda je noč že za nami,

in bomo s teboj odrinili na globoko!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Lepe besede in fraze

10.08.2013 ob 21:46, avtor jozeb

Danes smo belili stene v dnevni sobi. Stene so sicer še vedno izgledale bele, ampak ko smo odstranili slike, se je pokazalo koliko umazanije se je skrivalo na njih…

Kaj vse se skriva za lepimi fasadami in besedami?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Zima

15.01.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Toliko časa smo govorili o zimi, da je res prišla. Vstopila je skozi velika vrata. Z nekaj potezami je v parih urah spremenila pokrajino. Nametala je snega, belega, nedolžnega. Zavel je hlad. In sivina. In sluh mrtvaškega miru. Le tu in tam je kakšna stopinja in ozka uhojena gaz. Mimo hitim in mislim, da je tudi v življenju tako.

Najprej smo, nato vzkalimo, zrastemo in se imamo radi, nato rodimo in končno pod težo belega uvenemo. Le da je narava krog, a mi spirala… Kar je bilo preide, kar je pod belino, ozeleni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Enostavni odgovori na enostavna vprašanja

11.01.2013 ob 22:01, avtor jozeb

Na vprašanje, kako shujšati, obstaja edini zanesljiv odgovor: potrebno je manj jesti.

Tudi na drugo vprašanje, kako priti do denarja, je odgovor prav tako cinično preprost: treba je delati. Taki logični in enostavni odgovori pa niso prav popularni.

Take odgovore dajejo tisti, ki se delajo, da vprašanja sploh niso razumeli.

Pravi smisel takega vprašanja namreč je, kako shujšati brez odrekanja v hrani, kako priti do denarja brez dela, kako narediti razred brez učenja in kako brez truda v življenju nekaj doseči?

To je tisto!

Čudovito bi bilo, če bi tu obstajala nekakšna duhovita rešitev, šala, domislica…

Prav zoprna je namreč tista pamet, ki na lahka vprašanja daje tako težke, nemogoče odgovore!

Po Dušanu Radoviću

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Nekaj misli za konec (oz začetek) leta.

30.12.2012 ob 09:48, avtor jozeb

Po besedah sv. Hildegarde iz Bingna je življenje „zelno“, kako je ljubezen „sijoče zelena“. „Zeleno“ je življenje, pritrjevanje, odobravanje. Življenje je rast in nastajanje. Zato tudi moremo od življenja pričakovati „svetlobo“, radost in srečo, ne pa „teme“, nesreče, Prav tako zdravje in ne bolezni, uspeh in ne neuspeha.

Dokler mislimo pozitivno imamo Božjo (po)moč na svoji strani.

Zaprimo torej oči in iztegnimo roke z dlanmi navzgor. Tako lahko sprejmemo veliko darilo, ki ga dobivamo popolnoma zastonj… novo leto. Najsi je bilo staro leto kakršnokoli že, nič mi ne more vzeti veselja ob nastopu novega.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 3 komentarjev

« Starejše objave