Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Čas je, da vstanemo

18.12.2012 ob 23:59, avtor jozeb

Kar nekako me ne premaknejo politične zadeve, interpelacije, pisma predesednikov strank, demonstracije, konec sveta… Vse je prah v luči tistega, ki prihaja.

Čas je, da vstanemo

Advent je, Gospod prihaja.

Daleč sega naše pričakovanje,

daleč v davnino,

ko je padla zavesa in sta ostala sama,

naga in prestrašena.

Takrat je On sam stopil v našo zgodovino.

Obljuba je bila skrivnostna in krhka

kakor otroška skrivnost, ko je rekel Kači:

»Žena ti bo glavo strla…«

Bila je zgodovina zaveze in obljub,

bili so patriarhi, Abraham, naš oče v veri,

bili so preroki in pravični,

da ni ugasnila Beseda,

dokler se ni naselila med nami

Živa beseda, Emanuel_Bog z nami,

Jezus iz Nazareta.

Advent je,

čas da se prebudimo in vstanemo:

kakor človek, ki se prebudi

v zarjo novega dne,

kakor sel, ki mu veselo sporočilo daje peruti,

kakor izgubljeni sin,

ki na dnu svojega obupa odkrije

klic očetove ljubezni.

Noč se je premaknila

in dan se je približal.

Čas je, da odvržemo dela teme

in odpremo srce Luči,

ki prihaja z višave:

Marana tha – pridi, Gospod Jezus!

Rafko Vodeb, (iz zbirke In vse bo luč, Ljubljana 1994)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Ob tretji adventni nedelji

15.12.2012 ob 19:32, avtor jozeb

Prosil sem Boga za moč, da bi mogel uspeti, pa mi je dal slabotnost, da bi se navadil na ponižnost.

Prosil sem Boga za pomoč, da bi naredil nekaj velikega, pa mi je dal bolezen, da bi boljše opravil svoja dela.

Prosil sem za Boga za bogastvo, da bi bil srečen, pa mi je dal uboštvo, da bi postal moder.

Prosil sem za stvari, da bi užival v življenju, pa mi je dal življenje, da bi našel soljudi.

Nič nisem prejel, kar sem prosil, toda več, kot sem upal.

Moje molitve so bile uslišane kljub moji slepoti in zdaj vem, da sem med vsemi ljudmi najbolj obdarjen z blagoslovi…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Ozdravi me – molitev

6.12.2012 ob 21:41, avtor jozeb

Ozdravi me

ozdravi moje noge,

potem bodo hodile po poti življenja.

Ozdravi moje roke,

potem bodo to, kar imajo, delile z drugimi.

Ozdravi moja ušesa,

potem bodo slišala krike stiskanih.

Ozdravi moje oči,

potem bodo videle rane bolnikov.

Ozdravi moj jezik,

potem ti bo pel hvalo in govoril prijazne besede.

Ozdravi moj razum,

potem bo razmišljal o dobrem in dragocenem.

Ozdravi moje srce,

potem bo moja vera okrepljena.

O moj Jezus,

samo ti me lahko ozdraviš.

Ti si moj zdravnik in drugače nihče.

Bolan sem od glave do nog.

Ozdravi me, Gospod.

Amen.

Ps: Hvala avtorju za to molitev, ki sem jo dobil danes. Mislim, da lahko nagovori še koga!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Misli ob vernih rajnih

2.11.2012 ob 09:16, avtor jozeb

Grobovi pokojnih so pridiga živim.

Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš…

Morda jutri, morda čez 50 let, kar pa je v večnostnem vidiku le majhna razlika.

Prisluhnimo tihemu govorjenju grobov.

Tam sredi množice prižganih sveč, posrkajmo vase dragoceni obisk.

To je morda najlepši prostor za premišljevanje o življenjskih vprašanjih.

Vsak ima svojo pot in svojo misel. Na tem mestu se sklene.

Lahko bi nas ne bilo.

Pot po ovinkih ali naravnost se konča v Očetovem domu.

Kristus je to pot nekoč prehodil in nas čaka, kjer nam je mesto pripravil.

Sleherna ura tukaj je zato darilo in šele smrt bo pravo rojstvo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Meditacija na pokojišču

31.10.2012 ob 23:05, avtor jozeb

To so dnevi, ko se spominjamo naših pokojnih.

Tistih, ki smo jih imeli radi in jih ni več med nami.

Vedno, ko se spomnimo nanje nam v srcu vstane otožnost.

Spomin na mamo, starega očeta…

A kristjani nismo žalostni zaradi njih.

Vsaj ne želimo biti.

Verjamemo namreč, da so v večnem veselju, odrešeni vsega trpljenja in bolečin.

Vstajenje in večno življenje sta srčika krščanskega oznanila.

Nekaj tako temeljnega, da je sv. Pavel zapisal: »Če pa Kristus ni vstal je prazna naša vera…«

Vsi svetniki in verni rajni so zato naš opomin.

Opomin k čuječnosti in razmislek o življenju.

Ne vemo ne dneva, ne ure, kdaj pride klic v večnost.

Nam lahko kdo podaljša tostransko življenje le za trenutek?

Ni ga!

Sveče in urejeni grobovi so znak upanja.

Nekoč se spet snidemo, mama, oče, prijatelj…

Naša pokopališča so v teh dneh polna luči.

Luč pa pomeni svetlobo in veselje.

In Kristus pravi: “Grem, da vam prostor pripravim!”

Kdo, če ne kristjan, lahko sprejme smrt kot enega najpomembnejših trenutkov svojega življenja?

Kdo, če ne Jezus, nas lahko tam spremlja.

In kdo, če ne Bog, je lahko naš usmiljeni sodnik?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Misel

27.09.2012 ob 22:45, avtor jozeb
Po zraku letamo kot ptice,
po vodi plavamo kot ribe,
pod zemljo rijemo kot krti.
Ali ne bi bilo čudovito,
če bi tudi po zemlji hodili kot ljudje?
(John Steinbeck)
Z iskrenim pogledom in odprtim srcem.
Danes smo se kar navadili na ulični mimohod.
Na ulicah vrvež, v srcih puščava.
Pa ni treba veliko.
Morda bi si morali nataknili le rožnata očala,
da bi svet videli v sončnejših barvah.

Prvi mraz je obarval ruj ob poti.
Tudi iz bolečine se rodi lepota.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

Zmoremo, ne zmoremo

6.09.2012 ob 21:18, avtor jozeb

Zmoremo poslati človeka na luno, ne zmoremo pa obiskati soseda v stanovanju nasproti nas.

Zmoremo nakupovati dolge ure, časa za otroka, ki bi se rad igral z nami pa ne najdemo.

Zmoremo popraviti napako v jedrskem reaktorju, mamico, ki otovorjena potiska pokvarjen voziček, pa uspešno spregledamo.

Zmoremo preplezati najzahtevnejše smeri v Himalaji, na sprehod do bližnjega gozda s starim očetom pa se ne zmoremo odpraviti.

Lahko se potopimo globoko v ocean, v globino očesa žalostne žene pa ne zmoremo priti.

Lahko rešimo zadolženo banko, invalidu na vozičku, ki živi iz dneva v dan pa ne moremo zagotoviti, toplega obroka prav vsak dan.

Zvezde so daleč in ob njih spoznamo našo majhnost, a veličine tistega, ki zmore sočloveku reči oprosti, ne prepoznamo.

Človeka lahko razstavimo na delce, razrežemo na tanke trakove, a topline njegovega srca ne bomo zaznali.

Človek je uganka.

A kljub temu kaj vse zmoremo, kje vse smo bili, kaj vse smo rešili in kakšne rekorde smo podrli, je zame največji ta, ki otre solzo žalostnemu in zna jokati z njim. To zmorejo res redki in srečni ste, če poznate tega Človeka.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

Skupaj

24.08.2012 ob 23:09, avtor jozeb

Lepo je, ko skupaj sedimo pri zajtrku in načrtujemo dan.

Stanovanje diši po svežem kruhu in kavi.

Otroci krmežljavo v očeh iščejo zaspančke.

Jutro je, nov dan, nova priložnost.

Svetloba dneva nas boža skozi okna.

Tekmujemo, kdo bo drugemu naredil veselje.

Tako malo je treba, da prisede… sreča. Nevede smo jo povabili v svojo sredo.

Ko si obuvamo sandale, zazvoni telefon.

Dedek je. »Kdaj pridejo vnuki?«

»Danes pa ne. Naredili smo načrt, gremo na lepše.«

»Kaj ni najlepše doma? Pri svojih?« sprašuje stari ata.

»Saj te vzamemo s sabo. Pridi še en sedež v avtu imamo prost.«

Malo omahuje, a ko ga nagovori najmanjši vnuk, že išče kopalke.

Na morje gremo. Na kopanje in sladoled.

S pesmijo in uganko v avtu.

Skupaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Iskren nasmeh in pristno veselje

12.08.2012 ob 10:01, avtor jozeb

V resnem svetu, kjer kraljujejo katastrofe vseh vrst, nam primanjkuje iskrenega smeha in veselja. Ne narejenega smeha, kot ga obvladajo slave željni modeli, ki se jim ustnice kar same privzdignejo, ko opazijo kamero. Pristno veselje je zamenjalo hrupno veseljačenje, smeh pa krohot, ki je največkrat posledica roganja sočloveku.

Nasmeh in veselje razodevata človeka blage duše, ki s svojo osebo razdaja sproščeno veselje in mir. Ta pa lahko pride le iz polnega srca, sprijaznjenega in zadovoljnega s svojo življenjsko vlogo. Že sv. Pavel je povedal, da je sad Duha veselje…

Takih osrečujočih ljudi, ki lahko veselje širijo v svojo okolico pa je žal (pre)malo. In morda je tudi zato naš svet preveč tog.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 1 komentar

Popravilo toče

6.08.2012 ob 19:56, avtor jozeb

Če imate pokvarjeno točo, jo lahko popravite na Podmilščakovi v Ljubljani, v tamkajšnjem avtomobilskem servisu. Usposobljeno osebje poleg avtomobilov popravlja tudi točo. Tisto nepravilnih oblik zbrusijo, drugo spolirajo, vse skupaj pa varno konzervirajo, zato ne pozabite na primerno embalažo v kateri boste ranjeno točo prinesli na servis. Popravljajo vseh vrst točo, najraje avtohtono, domačo. Če pa boste prinesli uvoženo iz kakšne druge države, vas tudi ne bodo pustili na cedilu.

Toče je izjemno občutljiva in zato so na servisu razvili posebna orodja za popravilo. Gre za vrsto elektronsko kalibriranih orodij, ki skrbijo, da lahko popravijo tudi najtežje okvare. V ta namen so pridobili tudi poseben certifikat ISO 2097.

Vse osebje je bilo na posebnem izobraževanju, ki so ga organizirali skupaj z Agencijo RS za okolje, Uradom za meteorologijo. Razvili so tudi mojstrski tečaj popravila toče, čez katerega se prebijejo le najboljši. Ti dobijo tudi nacionalno delovno kvalifikacijo in strokovni naziv popravljavec toče. Nekateri so celo tako izurjeni, da točo samo grdo pogledajo in se popravi kar sama…

Skratka, priporoča se servis Citroen, kjer imajo odgovore na vsa vaša vprašanja glede toče!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | 2 komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »