Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Frančišek in Klara

29.11.2013 ob 22:59, avtor jozeb

Dve novi sliki sem končal v teh dneh. Pisanje me nekoliko spušča, slikarstvo pa drži. Neko pravo mero bo treba najti…

Kakorkoli… tu sta sv. Frančišek in sv. Klara. Asiška heroja, ki sta še po 100o letih aktualna, sodobna, navdihujoča… Slikal sem na staro desko, kajti hotel sem, da nosita patino časa. Kot bi bila nekoč v kakem gotskem, krilnem oltarju. Pozlata ju veže z vzhodnimi ikonami.

In še detajl, da se vidi nekatere podrobnosti, ki so me zanimale…
  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 1 komentar

Umetniki v Bruslju – drugič

1.10.2013 ob 22:24, avtor jozeb

Uspešno odprtje razstave Umetniki za Karitas v Bruslju je za nami. V prostorih Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski Uniji smo sinoči ob kulturnem programu in domačih dobrotah s Sinjega vrha, predstavljali umetnine, ki so nastale za Materinski dom na Cesti. Izkupiček od prodanih del bo namreč šel v ta namen. Kakih sto ljudi se je nabralo na odprtju v Bruslju, kjer slovenskih likovnih razstav ni ravno veliko. Na odprtju sta v kulturnem programu nastopili sopranistka Pia Brodnik in citrarka Damjana Praprotnik. O projektu likovne kolonije je spregovorila namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper Jožica Ličen, o pomenu razstave v slovenskem in širšem prostoru pa umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Razstavo je v prisotnosti stalnega predstavnika republike Slovenije pri Evropskem Uniji v Bruslju dr. Rada Genoria odprl evropski poslanec Lojze Peterle.

Prijetno in domače vzdušje se je nadaljevalo tudi po uradnem odprtju. Peterle, na pobudo katerega je sploh prišlo do razstave v Bruslju, je na koncu odigral tudi pesem na miniaturne orglice, ki jih je imel s seboj. Razstava bo zdaj v prostorih stalnega predstavništva na ogled v mesecu oktobru, v domovini pa jo bomo lahko videli 22. novembra na dvorcu Zemono pri Vipavi.

Evorpski poslanec Lojze Peterle, veleposlanik dr. Rado Genorio, ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal, sopranistka Pia Brodnik, citrarka Damjana Praprotnik in avtor. (foto Klemen Žumer)

Jožica Ličen predstavlja projekt Umetniki za Karitas.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | Brez komentarjev

Ali sakralna umetnost še nagovarja?

25.09.2013 ob 22:55, avtor jozeb

Je umetnost res ogledalo naše družbe? Nedvomno da je. In samo zazreti se je treba v slike neke razstave, prisluhniti glasbi, prebrati kakšno (recimo nagrajeno) knjigo, oditi v teater in odšli bomo od tam… zmedeni, razrvani, jezni, osramočeni, nemirni s kopico vprašanj in le redkim odgovorom. Značilnost današnje umetnosti je namreč, da ne ponuja odgovorov ampak zastavlja vprašanja. Značilnosti današnje umetnosti so torej šokiranje, eksperimentiranje, dolga spremna besedila, da lahko sploh vstopimo v umetnikov vizualni svet, zavračanje tradicije, samopromocija in tisto kar je najbolj zanimivo, večino take umetnosti ne bi imeli v naših stanovanjih, doma ne bi poslušali ali brali, kar pa se gledališča tiče, tja gotovo ne bi odšli, če bi se hoteli dobro počutiti.

To seveda velja za polje etablirane ti visoke umetnosti. Na drugem polu imamo seveda popularno pop sceno, kjer pa prevladuje puhla glasba, prazna besedila, svetovne zarote v slogu  davincijeve šifre ali ljubezenske mehiške limonade, da o spakovanju in podpasnem besednjaku kakega gledališča, ki bi se ga sramoval še nekdanji bulvar, sploh ne govorim…

To je naš čas, sem smo postavljeni. Ne rečem seveda, da ne obstajajo tudi izjeme, ampak kaj ni čudno, da takih ustvarjalcev na različnih razstavah sodobne umetnosti sploh ne najdemo? Kaj pa vem, denimo Bernika, Brdarja, Begića…?

Dovolite citat: Nova simbolna raven branja umetnin: umetnik slika, modelira vtis, ki ga je bil predmet napravil na njegovo dušo. Mrtva je podoba, ki ne razodeva duše umetnikove. Portret bodi najprej podoben umetniku, šele potem modelu. Kakor je knjiga prazno blebetanje, če ne gledajo iz nje oči pesnikove, ves njegov značaj ter vse njegovo hotenje in hrepenenje, tako je slika golo platno, če ne moremo reči-ta roka jo je ustvarila.      IVAN CANKAR

Svoboda ustvarjanja, ki se ne podreja pravilom. In svoboda, lasten pogled za vsako ceno je tisto, kar moderno umetnost že od Cankarjevih časov žene naprej. Moderno je predvsem novo – zoper preteklost, ali pa jo radikalno spreminja. Morda je prav tu tudi odgovor, hierarhičnost Cerkve namreč zavestno sprejema in uveljavlja tradicijo. In zdaj smo na polju sakralne umetnosti.

Slike pogosto ždijo na stenah in se ne menijo za nikogar. Ali pa živijo strašno intenzivno, uporno življenje, da jih ne moremo videti v neki mirni kontemplaciji, ampak v dejavnem protislovnem razpoloženju – interpretaciji.

“To pa ni NIČ, to bi znal vsak otrok…” Kolikokrat smo slišali te besede in zanikanje avtoritete tistega, ki jo je ustvaril. Otrok, bi tako delo verjetno lahko sprejel, vsekakor pa to še zdaleč ni NIČ, ampak je natanko to kar vidimo in z naslovom (lahko) opredmetimo.

Sodobne slike ničesar ne želijo odslikovati, ampak kličejo v vidno! Sv. Pavel pravi v enem izmed svojih pisem: “Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje.

Tu smo Slovenci morda v svojem dojemanju zopet nekoliko bolj “čustveni”. V drugi polovici 20-ih let je inspirativni zagon religiozne umetnosti v Sloveniji po mnenju dr. Tomaža Brejca zamrl. Imel je dobre predpogoje, ki so jih ustvarili Izidor Cankar, Rajko Ložar, France Stele. Imel je tudi zgodovinsko moč katoliške misli, katoliški preporod, osmislitev nesmiselnega. Po bratih Kraljih je tendenc ekspresionizma – abstrakcije konec.

Stane Kregar je bil po vojni, (Brejc) skoraj edini slovenski slikar, ki se je odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo. Pri tem so se tudi njemu porajale različne dileme: “Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil tako revolucionaren kot v drugih…Slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena in ker gre za kultne podobe, je nemogoče da ne bi bile v službi liturgije. To ni toliko raziskovalna umetnost, ampak umetnost, ki ima svoj prostor, ki je podrejena temu prostoru in opravljanju službe v tistem prostoru… Religiozno čutenje Francozov temelji na specifični logičnosti, slovensko pa bolj na čustvenosti.”

Stane Kregar nam odpira veliki razlog »nesoglasja« med sodobno umetnostjo, kamor mora soditi tudi sakralna umetnost in med Cerkvijo. Sakralna umetnost je v službi bogoslužja. Ne more biti predmet češčenja ampak pripomoček. Kot taka pa ne more biti do konca svobodna in zato po mnenju prevladujočih umetniških tokov, sploh ne more biti prava umetnost. Upam, da zdaj razumemo dvojnost sakralne umetnosti danes. Je med kladivom in nakovalom. Na eni strani Cerkev pričakuje, da se bo »uklonila« in prišla v službo liturgije, po drugi strani pa se ji zaradi tega očita nesvoboda, uklanjanje tradiciji in instituciji.

Dokler se bo od sodobne umetnosti, pa naj bo glasbena, slikarska, literarna ali gledališka zahtevala ta razdeljenost ne moremo pričakovati pravih rezultatov. V cerkvah bomo še vedno videvali osladne podobice davno preživetih časov, sodobnost pa se ji bo izogibala.

Vendar pa vas opozarjam, da ima vsaka doba svoj dolg do zgodovine. Tudi mi smo pred zgodovino odgovorni za to kar bomo zapustili našim zanamcem in bojim se, da to kar se danes kaže pred našimi očmi ni tisto najboljše, najžlahtnejše, da to niso tisti presežki duha, kot so bile nekoč umetnine, ki so temelji naše zahodne krščanske civilizacije.

Verjetno bo vsaka izmed strani moral narediti korak k spravi. Pri tem nas spodbuja npr drugi vatikanski koncil, ki je priporočil uporabo sodobne umetnosti v sodobnih sakralnih objektih. K temu nas spodbuja tudi pismo umetnikom, ki ga je leta 1999 zapisal papež Janez Pavel II. Po drugi strani pa lahko tudi sodobna umetnost spozna, da mora v ljudeh sprožati občutek presežnega, bodisi z glasbo, sliko ali besedo. Skratka tudi če si v službi nekoga, si še vedno lahko ustvarjalno svoboden. In naj končam z mislijo Alberta De Picture, ki je leta 1435 zapisal: “Slikarstvo vzbudi najbolj prefinjena miselna in čustvena doživetja, ker pred nami zaživita metafizična minulost in oddaljenost, kar je že v svetu lepo, postane s slikarsko upodobitvijo še bolj dragoceno. Na svetu ni ničesar česa bi se slikarstvo ne moglo dotakniti in v nas vzbuditi sublimna občutja.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Sinji vrh 2013

23.08.2013 ob 08:59, avtor jozeb

Ko teža takih in drugačnih problemov pritisne na pleča, ko vidim le slabe stvari, ko se svet zdi siv in trd, takrat se spomnim na Sinji vrh nad Ajdovščino. Sinjina neba, kjer pogled seže do morja, že sama navdihuje in dviga duha, a to je samo zunanja kulisa. Za njo se skriva bogata vsebina solidarnosti, dobrote in umetnosti povezane z likovno kolonijo Umetniki za Karitas.

Tudi letos sem imel privilegij, da sem sredo preživel pod prvim tisočakom od morja, v družbi ljudi, ki dajejo svoj čas in talent za druge. Z nekaterimi smo že stari znanci, z drugimi smo se tokrat spoznali in takoj našli stične točke, ki nas povezujejo.

V ateljejih je vse vrvelo od delovnega vzdušja. Takoj, ko sem vstopil tja me je objel makedonski slikar Dimitar Malidanov, s katerim sva bila pred leti skupaj v koloniji. Dimitar je zdaj že leto dni v pokoju, pred tem pa je bil dekan Akademije za likovno umetnost v Skopju. Že vrsto let je razpet med Ljubljano in Skopjem, čeprav zadnja leta z ženo več živita tukaj, kjer ima tudi vnučko, ki je njegova mala princesa…

Ker je v sredo nekoliko vlekla burja sva se z Lucijanom Bratušem, eminentnim primorskim likovnim ustvarjalcem, zapletla v pogovor o dolgih rokavih sredi poletja, pa tudi o veselju do ustvarjanja. Lucijan je strokovni sodelavec kolonije, ki skupaj s Tonetom Seifertom skrbi, da so razstave v galerijah, ki jih obiščejo slike narejene na Sinjem vrhu, postavljene z okusom. Seifert si je na Sinjem vrhu že skoraj pridobil domovinsko pravico. Ima svoj prostorček, lopo ob domačiji, ki jo je poimenoval Tonetov kujavnik. A v njem ni nikoli slabe volje, prej obratno.

Letos je bila najmlajša udeleženka kolonije Celjanka Ivana Andrič Todić. Vedno dobre volje in optimizma polna je bila Ana Cajnko. Irena Gajser je primerjala likovni koloniji v Krivi vrbi na Koroškem in na Sinjem vrhu, obe namreč pripravljata Karitas. Nizozemec Willem van Hest je prišel na kolonijo iz Italije, kjer je pred tem že ustvarjal na eni od kolonij. Sicer pa je stari znanec Sinjega vrha, saj je bil tokrat tukaj že petič. Ilustrator Dušan Klun je na šegav način razmišljal o nezavidljivem gospodarskem trenutku, kipar Ivan Skubin pa je vzroke našel v naši notranji izpraznjenosti. Ugotavlja namreč, da se je kriza najprej rodila v človeku, v njegovi notranjosti, potem pa se je razširila na različna področja od gospodarstva naprej. Janez Štros je z nami delil presunljivo življenjsko zgodbo, iz katere ga je rešila umetnost. Vedno umirjeni Peter Vernik iz Maribora se je tokrat posvečal slikam hortenzij in lokvanjev. Tudi Martina Žerjal je kupcem ponudila sliko cvetočega travnika in to kar dela opredelila kar kot veselo slikarstvo. Častni gost je bil letos akademik, Prešernov nagrajenec Andrej Jemec, ki je med drugim povedal, da ustvarjamo za ljudi in ne za stroje, da se mora v človeku nekaj premakniti, da postane boljši človek.

Še bi lahko pisal o tem in ne bi mi zmanjkalo besed. Kajti čaša duha, ki smo jo polnili na Sinjem vrhu je bila ves čas polna. Verjamem, da bo še naprej. Hkrati pa bo opominjala, da je svet zaradi takih dogodkov, zaradi takih ljudi, vedno nekoliko boljši. In če mi tega ne opazimo, smo si (tudi) sami krivi!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Butalci

11.08.2013 ob 23:32, avtor jozeb

V letnem gledališču Studenec pri Domžalah so se iztekli Butalci. Letošnja produkcija KD Mirana Jarca, ki so jo prikazali na že 13. poletnem festivalu je spet pokazala moč ljubiteljskega odra. Vseskozi polni avditorij, ki so ga polnile tudi organizirane skupine z vseh koncev Slovenije tudi z avtobusi, je dajal ves čas vtis, da ljubiteljska kultura ne zamira. Ravno nasprotno, da se žilavo drži!

Kaj najbolj občudujem pri organizatorjih in vrsti volonterjev, ki so pripravljeni žrtvovati dobršen del poletja, da jim igro uspe pokazati vsem, ki si jo želijo ogledati? Občudujem organizacijo, pripadnost in veselje, ki ga imajo snovalci vsako leto z novo produkcijo. Vse deluje kot dobro namazan stroj. Organizacijske niti drži v rokah režiser Lojze Stražar, pomaga pa mu kup navdušencev, ki so pripravljeni proste popoldneve že dolge mesece pred poletjem žrtvovati za izdelavo kostumov, scene, učenje vlog… To je mogoče le tam, kjer se ljudje med seboj dobro počutijo in radi preživljajo skupne trenutke z mislijo, da ustvarjajo nekaj, kar bo ljudi nagovorilo, zabavalo, obogatilo.

Zato vrlim kulturnikom iskrena zahvala za njihov čas, voljo in talente, ki so jih večkratno pomnožili.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Za praznik

25.06.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Dr. Marija Stanonik je avtorica naslednjih besed:

»Potem pa je prišla čudežna slovenska pomlad. Uresničilo se je moje otroško hrepenenje. Rodila se je samostojna Slovenija. Upravičeno je budila upanje, da se bo krvni obtok med osrednjim in stranskim ožiljem poživil: da se bo po naravni poti krepilo sodelovanje med matico in da iz Slovenije ne bi hodili v Avstrijo, Italijo ali na Madžarsko samo nakupovat, ampak bi se zavedali, da odhajajo med svoje. To pomeni, da bi dvigali njihovo samozavest in lastno dostojanstvo tudi s tem, da bi se ne sramovali uporabljati materinščine na tleh slovenskega etničnega ozemlja, četudi v neznanem okolju, v sosednji državi. Zakaj, kadar zvoni, ne sprašuj, komu zvoni, zvoni meni, tebi…«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah

24.06.2013 ob 13:16, avtor jozeb

Namenoma ne želim pisati o nagradi kresnik, saj je le dan pred največjim praznikom naše države Dnevom državnosti, to literarno nagrado, ki jo podeljuje časopis Delo, prejel Goran Vojnović za delo „Jugoslavija moja dežela“. Tako se je odločila komisija v sestavi: literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na FF dr. Alojzija Zupan Sosič, Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož, dr. Urška Perenič, docentka slovenistike in – kot predsednik – dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki.

V tem času bi raje opozoril na delo „Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah“, ki je sicer izšlo že lani, vendar je bilo žal v medijih večinoma prezrto.

Gre za obsežno delo na 565 straneh, ki je izšlo lani marca, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Predstavlja 435 spominov, pričevanj »navadnih« ljudi, kot sta zapisali urednici, različne starosti in različnih poklicev, svojcev padlih in ranjenih, moških, žensk in otrok z vse Slovenije; največ s Štajerske, zatem Primorske, Notranjske, Gorenjske, Ljubljane z okolico, Dolenjske, Bele krajine, Zasavja, Koroške. Tudi onkraj naše meje. Vsako pričevanje je doživetje zase, vsa pa imajo nekaj skupnega: strah, grozo, trpljenje, stisko, paniko, ob koncu pa veselje, da je vojne konec. Otroški spomini so povezani z začetkom počitnic in s češnjami, ki so takrat, v času desetdnevne vojne za obrambo Slovenije, zorele. Vsi pa so podoba tistega časa. Morda bi danes, po skoraj enaindvajsetih letih, kdo povedal oziroma zapisal drugače.Urednici sta s svojo strokovno besedo posredovali vsebino in pomen te knjige, ki je, lahko rečemo, zgodovina navadnega človeka tistega časa. »Cilj zbiranja pričevanj je bil ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije. Spomini otrok so še posebej pristni, na primer, kako bridko je bilo slovo deklice od prijateljice iz srbske družine,« je misel ddr. Marije Stanonik.

»Še dobro, da so bila pričevanja zapisana vsaj okrog deset let po osamosvojitvi Slovenije. Če bi čakali še deset let do danes, bi jih bilo gotovo manj, spomini istih ljudi bi bili danes drugačni,« je povedala prof. ddr. Stanonikova in še poudarila, da »je bil cilj zbiranja predvsem ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije.«

Irena Uršič je v spremni besedi med drugim zapisala, da je zbirka pričevanj o obrambni vojni za samostojno Slovenijo, z naslovom Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah, prvovrstna. Pričevanja iz celotne države so zbrali študentje in študentke in razreda prof. Marije Stanonik, tako v zbirki spregovorijo tudi ženske in otroci, kar je izjemno za tako delo.

Knjigo je mogoče naročiti v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, 1000 Ljubljana.

In še odlomek iz knjige:

»Star sem bil komaj dvanajst let. V šolo nismo hodili, ker so bil počitnice. To so bile zame najbolj grozne počitnice. Vojne, ki se je odvijala pri nas, sem se bal. Vsak dan sem nekajkrat slišal sirene za zračni napad. Mama me ni pustila nikamor. Cele dneve sem moral preživeti doma sam, ker je bila mama v službi, oče pa je mortal pomagati pri mejni policiji. V spominu mi je ostal dan, ko je mama eno jutro pribežala tri kilometre s službe domov. Letala so letela zelo nizko, sirene so tulile. Z mamo sva šla k sosedom, ki so imeli podzemno klet, kamor smo se skrili pred napadom. V klet smo nesli odeje, hrano, pijačo za nekaj dni. Bilo nas je šest. Manjkal je le moj oče, ki je prišel šele enkrat ponoči. Bil je prestrašen, ker naju ni našel doma. Ko sem v temni kleti zaslišal njegov glas, sem se malo manj bal. Tisto noč smo vsi prespali v kleti pod zemljo. Upam, da se mi ni ne bo treba nikoli več skrivati pred kakšnim napadom.« Spomini otrok; Zgodilo se je pred dobrimo desetimi leti, Denis Žoldoš)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 3 komentarjev

Verdi in Wagner

20.06.2013 ob 00:51, avtor jozeb

Otvoritveni koncert Poletja v Stari Ljubljani je bil v znamenju dveh 200 letnic rojstva, skladateljev, ki sta spremenila pogled na operni svet, Giuseppa Verdija in Richarda Wagnerja. Na Kongresnem trgu so pevci peli operne arije in nam prikazali vso različnost dveh glasbenih velikanov.

Prvi del v katerem so zazvenele arije iz oper Nabucco, Rigoleto, Macbeth, Trubadur,…je bil posvečen Verdiju, drugi z Lohengrinom, Letečim Holandcem, Mojstri pevci Nurnberškimi…pa Wagnerju.

Koncert je bil odličen že zaradi primerjave, ki jo je poslušalec dobil. Če je Verdijeva glasba na nek način v znamenju ljubezenskih čustev in strastnega preigravanja večnih ljubezenskih tem, potem je Wagner precej bolj »moški« in vojaški. Žal je bil Wagner pri nas v časih pred osamosvojitvijo skorajda »persona non grata«, kajti (po krivici) se ga je povezovalo z nacizmom in njihovimi idejami. Morda je razliko v glasbenem slogu mogoče pripisati tudi narodni različnost. Italijani so bolj eruptivni, strastni in se hitro razburijo, za razliko od Nemcev, ki slovijo kot hladni in umirjeni, predvsem pa radi korakajo. In Wagnerjeva glasba ima v sebi nekaj vojaškega, korakajočega.

Pevci so nas posladkali z dobrimi glasbenimi nastopi. Posebej bi omenil nastop sopranistke Urške Arlič Gololičič in mladega basbaritonista Domna Križaja, ki sta si zaslužila daljši aplavz in dvakraten poklon pred publiko.

Še to naj povem, da nas je v začetku vse nagovorila premierka Alenka Bratušek, ki je v svojem govoru zvenela zelo pobožna in katoliško pravoverna, saj je omenjala tako vero, kot upanje in ljubezen, pa še vrsto drugih Cerkvenih prispodob od oltarjev do večnega življenja. Če predsednica vlade govori v takih podobah, potem to bržčas lahko pomeni le, da je prišel čas, ko nas lahko rešijo le krščanske kreposti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, politika | Brez komentarjev

Sv. Vid

7.06.2013 ob 20:17, avtor jozeb

Na kapelici v Pevojah sem osvežil podobo sv. Vida. Končano je vse razen obraza in rok, ki še čakajo na zaključne poteze. Kapelica bo kmalu zasijala v novi luči.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 1 komentar

Posebneži

3.06.2013 ob 21:45, avtor jozeb

Pestro radijsko delo vsake toliko časa navrže gosta posebne vrste. Da ne bo pomote, vsak človek je poseben, a nekateri pustijo posebno sled. Morda zaradi osebnosti, načina govora, osebne karizme ali pa ker se ukvarjajo s kakšno nenavadno stvarjo.

Tako sva se leta 2008 srečala z Robertom Markušem, takrat še aktivnim članom francoske Legije tujcev, ki je ob koncu 15 letne službe v Legiji izdal knjigo Borci brez preteklosti. Ped petimi leti sva posnela enourno oddajo o življenju v Tujski legiji in moram reči, da me je njegova življenjska izkušnja nagovorila. Mariborčan, ki je po stečaju TAM-a ostal na cesti, se je podal v Francijo in vstopil v Tujsko legijo, ne da bi znal eno samo francosko besedo, samo z željo, da pusti dotedanje življenje za seboj.Karkoli si že mislimo o Legiji, Robert o njej govori izjemno spoštljivo. V njej se je marsikaj naučil, v njej po 15. letih zaslužil pokojnino.

Knjiga Borci brez preteklosti je imela zanj nepričakovan uspeh. Po treh ponatisih v slovenščini, se je leta 2011 odločil za prevod v francoščino in zdaj leta 2013 se je odločil, da napiše še nadaljevanje »Legija« – anekdote in tradicija. Knjiga na 350 straneh prinaša nekatere dogodke iz njegove petnajstletne vojaške kariere. Nekatere humorne, druge tragične, takšne kot je pač vojaško življenje, ko ga podoživljamo v spominih.

Pravzaprav je izjemno, če pomislimo, da je mladi kovinar, zdaj vojaški veteran, našel sebe in svojo usodo tako daleč od domovine, da je do zdaj izdal dve knjigi in da je kljub vsemu kar je doživel, poln optimizma in načrtov. Z ženo in otroci se želijo preseliti v Slovenijo, saj je, kot pravi sam, ki je kot vojak videl skoraj vse kontinente, povsod lepo, a doma najlepše.

Kljub temu, da knjigi iz jezikovnega vidika tudi kaj manjka, pa ima tisto česar marsikatera knjiga nima, namreč prepričljivost, ki jo lahko da samo lastna izkušnja. In Robert zna pripovedovati, beseda mu teče, zgodbe prav tako. Morda nagovori tudi vas.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | Brez komentarjev

« Starejše objave