Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Milada Kalezić

17.02.2013 ob 21:47, avtor jozeb

V petek nas je na postnih večerih obiskala dramska igralka, dobitnica Boršnikovega prstana Milada Kalezić. Že od srečanja, ko sem prišel ponjo na železniško postajo, je s svojo neposrednostjo in prijaznostjo podirala stereotipe o igralcih in zvezdah. Gospa Milada nam je spregovorila o svoji poti, o iskanju in najdenju o tem, da je za vsakim vprašanjem odgovor, le da ga včasih v prvem trenutku ne vidimo. S svojim črnogorskim temperamentom, odkritostjo in željo, da z nami deli svojo pot, nas je spodbudila k poživitvi lastnega krščanskega življenja. In še kako potrebujemo zgledov.

Milada je posebna v več stvareh. Oče in mati nista pravzaprav nikoli sprejela njenega poklica, oče si tudi ni ogledal nobene njene predstave. »Še dobro«, je iskreno priznala, »kajti igrala sem res množico različnih vlog in verjemite, da očetu ni bilo do tega da bi me šel gledat, ko sem recimo prepričljivo upodobila padlo dekle…«

Po spreobrnjenju je začela obiskovati samostane, prebirati Sveto pismo, peti v pevskem zboru… Nekako se je odrekla nekaterim stvarem, ki so nam samoumevne. Nima televizorja, elektronskega naslova, ne vozi avtomobila… Po vrsti odlično odigranih dramskih vlog, ki jih je, kot priznava, včasih res težko igrala, je na podelitvi Boršnikovega prstana nagovorila slovensko javnost. Tole je del njenega nagovora.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: ‘Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?’ Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: ‘Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.’ Pa mi je odvrnil: ‘To željo vam je izpolnil.’ Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: ‘Ti si jaz. Jaz sem ti.’

Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | Brez komentarjev

Prešernova 2013

8.02.2013 ob 09:49, avtor jozeb

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so v Cankarjevem domu, kot že vrsto let, podelili Prešernove nagrade. Po lanski podelitvi je staremu upravnemu odboru potekel mandat in tako je bil septembra lani imenovan nov odbor, pod vodstvom predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jožeta Trontlja. Vanj so bili imenovani dr. Janez Bogataj, mag. Srečo Dragan, dr. Kajetan Gantar, Jože Horvat, Slavko Hren, dr. Andrej Inkret, dr. Janko Kos, dr. Lado Kralj, dr. Jože Kušar, Lojze Lebič, Katja Pegan, Alenka Puhar, Hugo Šekoranja in Rudi Španzl.

Ti so odločili, da nagrade prejmejo: Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela pisatelj Zorko Simčič in slikarka Marlenka Stupica. Upravni odbor Prešernovega sklada je podelil še šest malih nagrad. Prejeli so jih prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink, pesnik Gorazd Kocijančič, baritonist Jože Vidic, prevajalka Marija Javoršek in režiser Metod Pevec.

Zorko Simčič z ženo, hčero in zetom.

Morda je izbor nagrajencev za koga tudi presenečenje, težko pa bi kdo lahko rekel, da si nagrad niso zaslužili. Domovina se na nek način z letošnjimi nagradami oddolžuje slovenski politični emigraciji, iz katere izhajajo tako Zorko Simčič, kot Marko in Bernarda Fink.

Marko in Bernarda Fink.

Predstava Kultura osebno, ki jo je režirala Ivana Djilas in v kateri je na glasbo Sebastjana Duha in Boštjana Gombača, sodelovalo 25 posebnih ustvarjalk in ustvarjalcev, je bila na nek način odraz trenutnega stanja v kulturi. Tako ni šlo zgolj za, kot so zapisali, poklon kulturi, nagrajenkam in nagrajencem, ustvarjalkam in ustvarjalcem, ampak tudi za nekoliko „surov, neobrušen in neslavnostni“ nastop. Boris Cavazza v kavbojkah nikakor ni sodil k Marlenki Stupici, ki ji je sicer galantno pomagal na oder…

Marlenka Stupica

Morda sem pogrešal kakšno odločno besedo Zorka Simčiča, ki pa se je pietetno zgolj zahvalil za nagrado. Nagrade so torej podeljene, in danes slavimo. Naj tudi jaz Vam voščim vse dobro ob kulturnem prazniku, veliko kulturnih v naslednjem letu in misel akademika Trontlja, da človek ne živi samo od kruha. In da lakota ni samo lahkota po telesni hrani…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Zdravljica

23.01.2013 ob 21:04, avtor jozeb

V galeriji Kresija so predstavili ilustracije Prešernove Zdravljice, ki jih je ustvaril Damjan Stepančič. Ilustracije so iz knjige, ki bo v petek šele izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Ilustrator Damjan Stepančič se je dela lotil z vsem dolžnim spoštovanjem tako do Prešerna (»največjega slovenskega pesnika«), kot do nacionalne himne. Kljub vsemu pa ilustracije prinašajo svežega duha, sodoben risarski pristop in predvsem dolga stoletja slovenske zgodovine od Vaške situle do današnjega trenutka. Ilustracije so tako večplastne, saj aludirajo na znane zgodovinske dogodke in ljudi, ki so oblikovali našo zgodovino.

Takega projekta pravzaprav še nismo imeli, saj je ilustriranje nečesa tako lirično zmuzljivega, kot je Zdravljica, na meji predstavljivega in tudi avtor sam se je, kot je sam povedal, večkrat sprehajal po »konici noža…«

Kakorkoli že, navdušen sem! Tako nad razstavo, kot nad knjigo, ki sem jo sicer lahko le prelistal. Ob bližajočem se kulturnem prazniku pa je knjiga lahko dobrodošlo darilo vsem nam, mladim in starim, z jasnim sporočilom, da je čas, da v duhu Prešernovih stihov, spet stopimo skupaj.

Na začetku je igralec Andrej Rozman Roza v duhu Prešernove napitnice, med kiticami, izpraznil steklenico…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Ko je del tebe bengalski tiger

20.12.2012 ob 23:01, avtor jozeb

Yann Martel je že pred leti napisal Pijevo življenje in zanj dobil prestižnega Bookerja (2002). Knjigo smo pri nas dobili dve leti kasneje. Spomnim se tiskovne konference in tudi dvoma, ki se mi je porodil ob napovedi, da naj bi po tej knjigi posneli film… Namreč kako lahko posnameš film o tem, da se ob glavnem junaku v enem čolnu drenjajo zebra, hijena, orangutan in bengalski tiger? A tehnologija je v zadnjih letih toliko napredovala, da smo dobili ne samo film, ampak vizualno mojstrovino, ki bi znala dobiti tudi Oskarja v kateri od nominiranih kategorij.

Zame je bila knjiga seveda še posebej zanimiva tudi zaradi razpiranja nekaterih verskih vprašanj. Glavna oseba, deček Pi, je namreč mnogoverec, pravzaprav pripada hinduizmu, krščanstvu in islamu, in to zelo resno. Ob pravem času zastavlja prava vprašanja in odkrito nastavlja ogledalo vsem, ki jih vprašanja o veri ne puščajo hladnih. Vera pa mu pomaga tudi preživeti na morju, v čolnu z bengalskim tigrom… tako se vsaj zdi.

Po mojem globokem prepričanju še nismo dobili filma, ki bi lahko resneje konkuriral knjižnemu besedilu. Relevantno je vprašanje, ali je to sploh mogoče? Kljub vsemu pa je filmska uprizoritev vredna ogleda. Film je na račun vizualnega »rezal« predvsem filozofske in religijske tone besedila, čeprav knjižni zgodbi ves čas zvesto sledi. Zato je branje knjige vsekakor naslednja stvar, ki naj jo naredi vsak, ki mu je bil film všeč.

Bi bil lahko ogled tega filma zanimiv tudi za veroučne, mladinske in študentske skupine? Nedvomno. Predvsem tudi kot izhodišče za kasnejši pogovor, ki ga še posebej priporočam po branju knjige, kajti avtor že na začetku obljubi, da nas bo njegova knjiga prepričala o obstoju Boga. To pa je nedvomno intrigantna trditev za pogovor v kakšni prej omenjeni debatni skupini. Še sploh, ker nas domače razmere na daleč odganjajo ob vsega, kar samo malo diši po veri in če jo že dopuščajo, takoj pristavijo da je to privatna zadeva, ki se drugih nič ne tiče!

Kakorkoli že, tako Yann Martel kot Ang Lee se s tem ne bi strinjala. Še več, vsa vprašanja v smeri našega odnosa do Boga, so zanju ključna v luči odkrivanja, ali je del mene tudi bengalski tiger, oz kako se lahko vede človek v izjemnih okoliščinah.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Božična igra

19.12.2012 ob 19:10, avtor jozeb

Uspešno smo končali snemanje in produkcijo radijske igre Oče in trije sinovi. V ponedeljek smo v enem snemalnem dopoldnevu posneli vse govorne vložke. Te sva s tehnikom v naslednjih dneh podložila z zvočnimi efekti. Glasbeni urednik Tadej Sadar je poskrbel še za glasbo in izdelek čaka na prvo javno predvajanje, ki bo na Sveti večer 24. decembra, ob 18.h, v našem radijskem programu.

Ustvarjalci igrice smo se spet pogovarjali o tem, da bi take in podobne igre kazalo delati bolj pogosto.Ne samo za otroke, tudi za odraslo publiko. Spominjam se svojih mladih let, ko sem ves navdušen spremljal program nacionalnega radia, ki je ob nedeljah popoldne prinašal tudi radijske igre. Samo s pomočjo zvoka, si človek v glavi ustvari celotno kuliso dogajanja, zvočni efekti v celoti nadomestijo sliko.

Tudi danes je podobno. Otroci si popoldne kar naprej vrtijo cd-je z različnimi pravljicami, igricami, pesmicami. Draž radijske igre tako še obstaja. Naj vam ekskluzivno ponudim v poslušanje pet minut igrice (v nekaj slabši audio kakovosti), ki sicer traja slabe pol urice in jo bo prvič moč slišati šele čez nekaj dni.

igra oce in trije sinovi 2012_1_del_48kilo.mp3

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Božična radijska igra

12.12.2012 ob 22:42, avtor jozeb

Za letošnji Božič sem napisal radijsko igro »Oče in trije sinovi«. Za okvir mi je služila pravljica, ki pa je bila res samo okvir, saj igra krene v čisto drugo smer. Morda je za razliko od drugih let bolj »socialna«, saj se ukvarja tudi z vprašanji bolezni in revščine. Seveda pa se vse skupaj dogaja na Sveti večer in konec koncev sečno, čudežno konča. Ogrodje gre nekako takole:

»Oče je imel tri sinove. Niso imeli veliko imetja, le hišo in nekaj zemlje. Težko so se prebijali iz dneva v dan. Približala se je zima in oče je zaradi izčrpanosti hudo zbolel. Poklical je sinove k bolniški postelji in jih prosil, naj mu izpolnijo zadnjo željo.

Trije sinovi so si zelo različni. Starejša dva mlajšega ves čas podcenjujeta, češ da je premlad, da stvari ne razume. Najmlajši pa ima najbolj čisto srce in ima očeta iskreno rad, brez preračunljivosti.

Oče si želi še zadnje božično praznovanje. Želi, da mu sinovi pripravijo jaslice in božično drevo. Tako kot včasih, ko so bili še majhni in so se iskreno veselili praznika rojstva Jezusa, ki lahko reši vse naše težave. Kako naj se lotijo očetove zadnje želje? Dan je še, a sneg pada. Drevesce bi še lahko dobili, kje pa bodo dobili mah, figurice in okraske za drevo?…« Naj bo dovolj izhodišč.

Snemanje in produkcijo bomo v celoti naredili sami. Radijska igra bo na sporedu na Sveti večer, ponovili pa bomo še enkrat med prazniki. Med igralci naj omenim Marjana Buniča pa Jureta Seška in nekatere druge radijske kolege.

Naj bo to prvo povabilo k poslušanju.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Linorez

5.12.2012 ob 22:23, avtor jozeb

V »likovni šoli« za naše najmlajše letos obdelujemo tiskanje. Visoki tisk. Začeli smo s snovanjem ex-librisa, nato nadaljevali z božičnimi voščilnicami, pred nami pa so še tisk s šablonami, dvo in več barvni linorez, inicialka in morda (če bo volja in čas) še poskus globokega tiska. Otroci so navdušeni skicirali motive in kasneje z nožki izrezovali motive v linolej, težava pa je nastopila pri odtiskovanju.

Seveda smo si v začetku želeli le poskusiti, kako je s tehnologijo. To pomeni, da smo linolej najprej namazali z barvo in potem skušali čimbolje odtisniti s pomočjo valjčka oz plastenke z zarobljenim robom. Kmalu je postalo jasno, da na tak način, kakovostnega odtisa ne bomo dobili. Začel se je lov na grafično stiskalnico. Najprej sem se zanimal za rabljene, ki jih seveda ni bilo mogoče dobiti (vsaj za zmerno ceno ne). V specializirani trgovini z umetniškim materialom sem našel iskano stiskalnico, vendar pa je niso imeli na zalogi. Obljubili so mi jo v desetih dneh, ker jo je potrebno naročiti v tujini. Ob čakanju na prešo, sem preverjal, če bi jo lahko dobil v Trstu ali Celovcu, pa preko spleta tudi tam nisem bil najbolj uspešen.

Ker so po desetih dneh v trgovini dobili napačno (preveliko in predrago) prešo, z naročilom seveda (za naslednjih 10 dni) ni bilo nič… Šale je bilo konec, kajti zmanjkovalo nam je časa in otrokom seveda motivacija brez zaključne naloge pade. Potem pa sem od »prijateljevega prijatelja, ki ima prijatelja« izvedel za možaka, ki tiskarske preše izdeluje v Metliki. Seveda na spletu o njem ne boste našli kakšnih omembe vrednih podatkov. Žal! Poklical sem ga in v nekaj urah sva se domenila vse, od velikosti in kakovosti do cene. V treh dneh je bila preša pripravljena in dostavljena.

Slušatelji likovne šole so bili navdušeni. Že prvi večer smo tiskali do poznih ur in preizkušali kako se stiskalnica obnaša, kaj smo dobili. Rezultati so bili navdušujoči. Spomnili so me na srednješolske in fakultetne dni.

V zadnjih dneh smo tako že izdelali letošnje božične voščilnice. Vsak je poskusil odtisniti svoj linorez in z odtis za odtisom, so bili izdelki boljši.

Hvaležen sem strojnemu ključavničarju Antonu Pezdircu iz Metlike za vrhunsko stiskalnico. Naj bo tale zapis drobna zahvala za njegov trud in morda kakšna bližnjica komu, ki se bo srečal s podobnim vprašanjem, kje lahko dobi grafično prešo. Telefona sta dva 07 30 60 002 in 041 766 110.

Takole izgleda preša od strani. Omogoča tiskanje A3 formata. Preša je težka 35 kg (ali raje več).

Na preši je tiskarski material, barva, lopatica, valček za nananšanje barve, linorez in dva narejena odtisa.

Še pogled z druge strani, ki kaže odlično, robustno izdelavo.

Še nekaj tehničnih podatkov z naslovom izdelovalca Antona Pezdirca.

In končno dve od desetih motivov letošnjih voščilnic, ki so jih izdelali “moji mladi slušatelji…” Voščilnice bom (morda) podrobneje predstavil v prihodnjih dneh.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | 1 komentar

Umetniki za Karitas na Zemonu

21.11.2012 ob 22:27, avtor jozeb

Smo tik pred Tednom Karitas. V koprski škofiji je uradni začetek že vrsto let v znamenju likovne kolonije Umetniki za Karitas. Ta vsako leto v avgustu na Sinjem vrhu nad Ajdovščino zbere pisano druščino ustvarjalcev različnih (likovnih) področij, ki teden dni ustvarjajo v prijaznem ambientu družine Vidmar. Likovna dela, ki tam nastanejo, potem razstavimo na dvorcu Zemono pri Vipavi. Tako bo tudi letos v petek 23. novembra ob 20. uri, ko se bomo zopet zbrali ustvarjalci, organizatorji in ljudje dobre volje. Likovna kolonija letos lavi 18. rojstni dan. Ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal je ob jubileju zapisal:

„Ko nekdo postane polnoleten mu po glavi roji kup stvari. Počuti se skoraj vsemogočnega, sposobnega storiti kar koli, zrelega,… Ko pomisli na odgovornost, ki mu jo polnoletnost prinaša postane malo manj pogumen, ko pa se zazre v prihodnost marsikomu pogum uplahne in si kot Pika Nogavička zaželi: »ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk.« Umetniki za Karitas so z letošnjim letom postali polnoletni. Neverjetno, kako čas hitro mine. Zdi se mi, kot bi se včeraj dogovarjali in načrtovali kako sploh začeti, pa je minilo že osemnajst let. Lepo število umetnikov, del, razstav,… se je v tem času zvrstilo. Število udeležencev je iz leta v leto raslo, ugodne ocene, komentarji, spodbude udeležencev,…“

Organizatorka, namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper, Jožica Ličen pa dodaja:

„Pride čas otroštva in pride čas odraslosti. Z Umetniki za karitas smo prve korake načrtovali leta 1995 v hiši dveh umetnikov, Silve in Azada Karim. Lahko bi rekli »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20) in zbrali smo se prav zato, da z navzočnostjo čutečih ljudi, kar umetniki nedvomno so, živimo in širimo ljubezen in umetnost. Etika in estetika je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino že tisto leto zadihala s polnimi pljuči. Ob polnoletnosti kolonije Umetniki za Karitas vem, da je ta veriga lepote in dobrote v vseh teh letih ponesla prelepi košček nad Vipavsko dolino in gostoljubnosti Vidmarjeve domačije na vse celine. Posredno pa se je dotaknila številnih ljudi v stiski. Delamo z roko v roki, tako strokovni sodelavci, kot sodelavci Karitas, od galeristov in lastnikov prostorov, kjer razstave gostujejo do medijev, ki ta glas širijo med ljudi. Vsako leto s pomočjo radia Ognjišče slišimo tudi glas umetnikov, ki imajo današnjemu človeku kaj sporočiti.“

In res oddaja, ki smo jo posneli poleti na Sinjem vrhu bo na sporedu v četrtek 22. novembra ob 17.h. Vabljeni k poslušanju! Vabljeni tudi na Zemono (v petek 23. novembra ob 20.h) in še posebej vabljeni k širjenju sporočila lepote in dobrote med ljudi, prav zdaj, ko so težki in neobetavni časi. Naša pomoč je toliko pomembnejša.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

Dvom

5.11.2012 ob 23:45, avtor jozeb

Ne zgodi se prav pogosto, da pridem iz gledališča z odprtimi usti in cmokom v grlu. Prav to se mi je zgodilo ob predstavi Dvom Prešernovega gledališča Kranj. Gre za delo ameriškega dramatika, scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleya, ki je za omenjeno delo prejel Pullitzarjevo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta 2005. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastopajo pa Borut Veselko, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in kot gostja Maša Kagao Knez.

To je drama z močnimi dialogi in nedorečenim koncem, ki pušča več odprtih vprašanj, kot pa ponuja jasnih odgovorov nanja. Zato jo lahko tudi »beremo« na več načinov.

Gotovo jo je mogoče brati kot predstavo o spolnih zlorabah znotraj Katoliške Cerkve. Te so dodobra pretresle Ameriko, Irsko, Nemčijo… Vendar ni le to. Ker je beseda dvom celo v naslovu, je to lahko tudi drama o tem, kako človeku vzameš dobro ime, pa čeprav o tem nimaš nobenih oprijemljivih dokazov. Nihče namreč ni brez napak in brez preteklosti. Važno je le, kako pritisneš nanj.

Končno je to lahko tudi čisto cerkveno dramsko besedilo, ki se ukvarja s »trenji« med starim in novim, med pred in pokoncilskim modelom Cerkve. Eden je paragrafsko Janzenistični model, drugi bolj prožen, sodoben in evangeljski. Prvi v drugemu vidi predvsem odmik od ustaljene prakse in dogmatičnih izhodišč, vedno išče le napake, drugi želi po okostenelih žilah spustiti nov sok evangelizacije in zato ubira bolj neposredne načine nagovora. Med njima nujno pride do napetosti in konflikta. Vprašanje je le, kje je meja? V tem delu je ne najdemo, zato nas sili, da o tem govorimo med seboj in postajamo na tem področju bolj občutljivi.

Odlično besedilo je v Kranju naletelo tudi na odlično gledališko ekipo, ki je zapisane besede prenesla v odrsko življenje. Izjemna sestra Alojzija (Vesna Jevnikar) se brezkompromisno spusti v boj za svoj prav, ki ga čuti le na intuitivni ravni. Kljub navidezni podrejenosti redovnice glede na duhovnika, na koncu doseže svoje, a vendar za ceno vrste spornih ravnanj in končno dvoma, ki jo razjeda.

Sestra Jakobina (Vesna Slapar) odlično prikaže transformacijo delovanja mlade redovnice. Njena predpostavljena, s. Alojzija, v njej enega za drugim »ubija« ideale za katere si prizadeva.

Oče Flynn (Borut Veselko) je ravno prav idealističen, da mladi v njem prepoznajo »svež veter« in obenem dovolj moder, da v pridigah razkrinkava napake svoje okolice. S svojim nastopom, (daljšimi nohti, sladkorjem v čaju, posvetnimi pesmimi in kemičnim svinčnikom, ki ga uporablja) nujno naleti na odpor pri vedno urejeni ravnateljici s. Alojziji.

Tudi gospa Muller (Maša Kagao Knez) je odlična v vlogi matere 12 letnega temnopoltega sina, ki ga okolica ne sprejme, zanj pa se zavzame oče Flynn. Že z uporabo bolj pogovornega jezika pokaže, da prihaja iz drugačnega okolja in na nekatere probleme gleda popolnoma drugače od ostalih.

Prepričan sem, da bi si morali to odlično predstavo ogledati predvsem kristjani, kajti na več področjih nam nastavlja ogledalo. In to ne samo klerikom. Nikakor ne gre za plehko moraliziranje ali banalnosti ob prikazovanju vsakdana ameriške katoliške šole, ki je (zaradi ravnateljice) morda »bolj podobna zaporu, kakor šoli«. Prej je to delo avtorja, ki te probleme dobro pozna in se jih loteva večplastno.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | 2 komentarjev

Narodni dom gre v prenovo

26.10.2012 ob 23:16, avtor jozeb

Del Narodne galerija, ki domuje v Narodnem domu, bodo za dve leti in pol zaprli. Hvala Bogu se je od tam izselilo Športno društvo, ki (kljub hvalevredni dejavnosti) v te prostore res ni sodilo. Narodna galerija bo tako pridobila v posest celotni Narodni dom, pridobila pa kar nekaj novih razstavnih prostorov, prostorov za depoje in ostalo.

Povedati, je treba, da so začeli Narodni dom graditi leto pred velikim ljubljanskim potresom (1894) in da ga je ta preživel nepoškodovan, kar je pomenilo, da je gradnja kakovostna. Do pobude za gradnjo je sicer prišlo v času nacionalnega prebujanja narodov v Habsburški monarhiji, na pobudo Slovencev iz Ljubljane, ki so želeli, podobno kot Nemci, imeti svoje družabno zbirališče. Ljubljana je bila v tistih časih konec 19. stoletja bolj Nemška kot denimo Trst ali Celovec. Mimogrede, Nemci so se takrat zbirali v Kazini. Na pobudo župana Hribarja so začeli domoljubi zbirati denar in tako je zrasel Narodni dom, z veliko plesno dvorano, garderobami, kavarno v spodnjem delu… To je bila prva zgradba v Ljubljani, ki ni imela dvojezičnega, ampak samo slovenski napis na pročelju: Narodni dom.

Narodna galerija se je v Narodni dom preselila šele po več kot 20. letih, že v času SHS. Nacionalna zbirka umetnin se je začela skromno, zgolj z ustanovitvijo društva, ki na začetku ni imelo niti ene slike. Te so začele prihajati z leti, z donacijami, volili, odkupi. V 30. letih 20. stoletja je zbirka zaradi pripojitve Slovenskega muzeja cerkvene umetnosti in zbirk nekaterih donatorjev, postala dobra osnova umetnosti, ki je nastajala na tem področju od začetkov.

Po drugi svetovni vojni je bilo društvo ljubiteljev Narodne galerije razpuščeno, ustanovljeno pa je bilo državno podjetje Narodna galerija, ki je v prvih povojnih letih delovalo v skrajno negotovih razmerah, saj je bila tovrstna umetnost prepoznana kot »reakcionarna«. V tistih povojnih časih je bil ustanovljen Federalni zbirni center, ki je zbral odtujene (lahko berete tudi nakradene) slike, pohištvo in ostale dragocenosti z gradov in stanovanj nekdanjega meščanstva. Te dragocenosti pa zanimivo, niso prišle v Narodno galerijo, ampak so jih razdelili osebno zaslužnim revolucionarjem, različnim vladnim službam, ustanovam, muzejem. Ni treba veliko domišljije, da ugotovimo, da so se med tem dogajale tudi čisto nič revolucionarne, ampak celo pritlehne kraje in malverzacije. Nekaj od tega je končalo celo na sodišču…

Kljub vsemu je Narodna galerija z leti postala nacionalne zbirka z zavidljivim fondom umetnim, s katerim nam ni treba zardevati niti pred precej bogatejšimi sosedi. V 90. letih smo dobili prizidek, s sodobno stavbo, kjer domuje tudi original znamenitega Robbovega vodnjaka z Mestnega trga. Stara stavba Narodnega doma zdaj po dobrih 90 letih delovanja Narodne galerije odhaja v zasluženo prenovo. Evropska in državna sredstva bodo oplemenitila nacionalne umetniške zaklade, ki bodo lahko prikazani javnosti v sodobnejših in predvsem večjih prostorih.

Zdaj, ko bodo Narodni dom zaprli (v ponedeljek 29. oktobra 2012), so pripravili tridnevno poslavljanje od stavbe kot smo jo poznali. To je praznovanje z javnimi vodstvi, različnimi delavnicami za najmlajše, s predstavitvami filmov in celo z glasbenim koncertom. Vse to lahko še do nedelje doživite v Narodni galeriji. Priporočam.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura | Brez komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »