Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Megla v dolini

16.12.2013 ob 23:23, avtor jozeb

V dneh polnih megle, se velja vzpeti na kak hrib, ki gleda iz mlečnega oceana… Ne bo vam žal. Napolnili si boste tako telo kot duha.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Miklavžev večer

5.12.2013 ob 23:16, avtor jozeb

Večer 5. decembra je eden najbolj pričakovanih v letu. Otrokom se je ves dan vlekel kot bi bil ponedeljek. Vse sobe so bile pospravljene že davno pred  večerom. Nihče se ni prepiral, celo stopali so bolj tiho kot običajno. Široko odprte oči so pričakovale. Zvečer jih je bilo težko spraviti na koncert pa čeprav so tam nastopali in še nikoli se nismo tako hitro spravili v avto in odpeljali domov.

Miklavžev večer ima pač svojo famo.

Ko smo prispeli so bili krožniki že pripravljeni. Na vsakem je bilo z drobno, okorno pisavo napisano ime, ob njem pa še želje  za tiste, ki znajo brati otroška pričakovanja. Kdaj pride, dobri škof iz MiIre, se je glasilo vprašanje, ki pa ni bilo izgovorjeno naglas, saj dobri mož vendar ne pušča čakati svojih otrok…

Potem pa v trenutku, ki se je izmaknil otroški pozornosti, so se na krožnikih pojavili barvni paketi. Otroške oči so se še bolj zasvetile, usta pa se kar niso mogla ustaviti. Prišel je! PRIŠEL JE!

Za tek po hodniku bi lahko podelili tudi kako atletsko nagrado, le da tokrat zmagovalec ni bil pomemben. Pomembni so bili lično zaviti paketki z imeni. Kako hitro lahko otroci odprejo darila, ve le tisti, ki je sam kdaj doživel veselje ob prihodu priljubljenega svetnika. Še zmolimo za tiste, ki se jih Miklavž letos ni mogel spomniti. Luč se ugasne a beseda iz malih postelj še dolgo ne potihne.

In potem? Spanec nocoj ne bo prišel na hitro, kajti otroci držijo svoje igračke pod pazduho in jih skrivajo pod odejo. Ovitki čokoladnih bombonov ležijo po kuhinji in z ženo jih pobirava. Olupki od mandarin in arašidov pa tlakujejo tla.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Napake in nestrpneži

4.12.2013 ob 22:47, avtor jozeb

Vsi delamo napake. Včasih kaj pozabimo, včasih naredimo kaj, kar bi bilo boljše, če ne bi, včasih izrečemo besedo preveč, včasih je ta v napačnem tonu, spet drugič se nam zapiše kaka odveč beseda. Ljudje smo! Ko napako opazimo, jo (če je mogoče) popravimo, se opravičimo, storimo kaj v zameno, skratka spor, ki smo ga (nehote) povzročili, popravimo.

Tako to gre… običajno! A ne vedno. Najdejo se tudi ljudje, ki jih ne moreš prepričati, da napaka ni bila namerna. Še več, spravijo se nate in iz besede preveč ali premalo naredijo svetovni problem. Če bi se dalo bi te postavili pred sodišče, ti zaprli podjetje, razbili avto.
To so navadno patološki primerki ljudi, ranjenih v mladosti, ki vedno vidijo le napake drugih, ki niso zmožni empatije, ne sprejmejo opravičila in ne razumejo, da na komarja ne streljaš s topom, če se ga hočeš znebiti.

Obstaja pa tudi skupina ljudi, ki sicer sodi na obrobje, vendar nam je s pomočjo svojega vpliva in sredstev svoje probleme v zadnjih letih uspela prodati kot osrednje. Gre seveda za istospolni lobi. Tam ni važno ali si košarkar Janez, sopranistka Marica, ni važno ali si odličnjakinja Metka ali uspešen poslovnež Tone, tam je važno le da si gej Janez in lezbijka Metka. Ni torej toliko važno kaj si v življenju dosegel, s čim se ukvarjaš, kaj imaš rad, važna je tvoja spolna usmerjenost. Še več, važno je tudi, kako se okolica vede do tega. Prišli smo tako daleč, da te že ozmerjajo s homofobom, če trenutek predolgo zijaš v dve odrasli ženski, ki se sprehajata z roko v roki. In Bog ne daj, da bi povabil na kako javno prireditev samo moške in ženske pare. To je homofobija!

Vse to mi prihaja na misel ob »aferi«, ki so jo gejevski aktivisti sproducirali v zvezi s silvestrovanjem v termah Olimia. Predstavljam si, da se je nekdo zatipkal in objavil, da pripravljajo silvestrovanje za izključno moško – ženske pare. Kaj je lahko hujšega? Takoj so sledile izjave v smislu “Mediji, jih boste povprašali po zdravi pameti?”, “Terme Olimia – gejem in lezbijkam neprijazne terme” in “Homofobni prestiž v Olimju”…

Seveda so Terme Olimia takoj reagirale, se posule s pepelom, a škoda je bila narejena in bilo je prepozno. Vsul se je plaz, kot pred meseci v Bovcu, kjer so turistični delavci zapisali nekaj podobnega ali ob reklami za špagete Barilla. Sledili so nesramni in nestrpni odzivi lobija ter pozivi k bojkotu. Novico o tem so objavili vsi večji mediji, seveda z jasnim zgražanjem nad »izključevanjem istospolnih.«
Koliko slabe volje in napenjanja mišic zaradi objave nekega silvestrovanja v termah? Je to sploh mogoče razumeti?

Pa dajte že, bojkotirajte Barillo, pa Bovec in Olimio! In obesite to na veliki zvon. Slej ko prej se bo obrnilo in pokazalo, kdo je v resnici nestrpen. Ker vsi ti žolčni odzivi kažejo, da več pomeni forma, kot vsebina. Pravzaprav jim je vseeno za silvestrovanje v Olimii, ali počitnice v Bovcu, tudi za makarone jim je vseeno. Važno je le, da se v javnosti ustvarja vtis o neenakosti, o izključenosti, pa čeprav je za vsem skupaj samo tipkarska, nelektorirana napaka…

In še za piko na i, mislim, da se termam Olimia ni treba bati, da ne bi razprodale silvestrovanja v dvoje. Turizma še nikoli niso reševali najboljglasni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Začenjamo advent

1.12.2013 ob 15:07, avtor jozeb

Sinoči smo se prvič letos zbrali ob adventnem venčku. Ugasnili smo vse luči in otroci so opazovali koliko svetlobe da ena sama svečka. Ni je veliko, so ugotavljali. Pogovarjali smo se, da so dnevi vse krajši, da  je zato vse več teme in svetloba se bo spet začela krepiti šele z Jezusovim rojstvom.

Da v našem življenju ne bi bilo toliko teme, jo moramo razsvetliti z našo svetlobo, so ugotavljapli otroci. Tisto, ki jo nosimo v svojih srcih.  Domenili smo se, da bomo v teh dneh drug do drugega bolj prijazni in pozorni. Pri tem nam bo pomagala igra skriti prijatelji. Na skrivaj bomo druge presenečali in razveseljevali. Tako bomo simbolično prižigali več luči na adventnem venčku.

Kjer je tema, tam je treba prižigati več luči in vsako dobro delo je lučka več na adventnem venčku.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Pučnik

21.11.2013 ob 23:14, avtor jozeb

Tik pred izidom je knjiga novinarke Rosvite Pesek o Jožetu Pučniku. Precej zajetna monografija na skorajda 500 straneh prinaša precej novih podatkov o tem velikem človeku, ki so ga nekateri poimenovali slovenski Havel. Omenjena primerjava seveda prav po slovensko šepa, kar piše tudi v novi knjigi. Za razliko od Čehov, mi našega »Havla« nismo počastili. Havlovo disidentstvo je neprimerljivo s sedmimi leti socialističnega zapora, ki jih je preživel Pučnik in njegova kasnejša pot v Nemčiji, kjer je moral začeti vse od začetka, ker mu niti izobrazbe niso priznali, je nekaj kar bi osupnilo tudi Čehe. Kljub temu se mu nič od preživetega ni vrnilo v dobro. Celo to so mu očitali, da je bil zaprt in zaradi tega maščevalen.

To kar je v državah, ki so se rešile totalitarizma čast in slava, je pri nas obveljalo za posttotalitarno zaznamovanost. Vse njegovo življenje so padale po njem zbadljivke, pokončnemu človeku, ki je vse svoje življenje posvetil bodoči drugačni Sloveniji, je o njem zapisal Aleksander Zorn. Imamo veliko osamosvojiteljev, a Jože Pučnik je bil njihov epicenter. Za razliko od ostalih je imel vizijo, kaj naj bi nova Slovenska država bila. Žal se njegove smeri nismo držali in namesto, da bi postal naš prvi demokratično izvoljeni predsednik, se je ob njegovi smrti vnela pobalinska parlamentarna razprava, če si sploh zasluži spominsko žalno sejo in državniški pogreb.

Samo trmi zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja se lahko zahvalimo, da je do žalne seje sploh prišlo, a v oči še vedno bode denimo odsotnost takratnega predsednika vlade Antona Ropa na njej.

Knjiga Rosvite Pesek predstavlja Pučnikovo premočrtnost in moč, da se je vseskozi držal smeri, ki si jo je začrtal. Prikazuje ga od otroštva do gimnazijskih let, kjer je prvič prišel navzkriž z vsenadzorujočo partijo in njeno tajno službo, do let na fakulteti, kjer je za nekaj mesecev vstopil v partijo da bi sistem prenavljal od znotraj. Sistem pa, takšen kot je bil, se ni puščal popravljati. Koleščke, ki se niso vrteli tako, kot je bilo zamišljeno, je strl in odstranil. Pučniku nadalje sledimo v zapor, kjer je Rosvita Pesek v arhivskem gradivu našla zapisnike zasliševanj, imena zasliševalcev in sodnikov. Po sedmih letih v zaporu in ugotovitvi, da zanj doma ne bo službe je bila edina alternativa odhod v tujino. Pa tudi v Nemčiji pritisk nekdanje totalitarne države ni popustil.

Peskova Pučnika opisuje tudi kot človeka, ki je imel rad svoje otroke, ki je rad odigral partijo šaha in ki si je s prijatelji rad povedal kako šalo. To ga dela oprijemljivega, človeškega, nič titanskega, kljub vlogi, ki jo je imel odigrati. In jo je! Žal se ni končala triumfalno kot Havlova, ampak tudi to je Pučnik sprejel kot danost. In tudi slabo srce ga je opozarjalo na meje telesa.

Knjiga z naslovom Pučnik, prinaša tudi vrsto osebnih spominov Pučnikovih sodobnikov, ki jih je Peskova posnela bodisi v času priprave dokumentarnega filma o njem, ali jih je obiskala kasneje, ali pa je njihove spomine na Jožeta Pučnika poiskala v tisku.

Delo samo priča o številu prevoženih kilometrov oz o kilometrih televizijskega in drugega materiala, ki ga je avtorica morala pregledati. Če pomislim zadaj, ko sem delo prebral, mi pravzaprav ni jasno, kako to, da knjige o taki osebnosti nismo dobili že prej…

Vsekakor čestitam avtorici dr. Rosviti Pesek in tudi Mohorjevi založbi Celovec za izjemen podvig in hkrati vabim k branju izjemnega dela o izjemni osebnosti. To je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se v tej državi počuti doma!

Delo je še nekaj dni v prednaročilu mogoče za nekaj nižjo ceno naročiti tule:

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

19. Gala koncert Radia Ognjišče

17.11.2013 ob 23:06, avtor jozeb

Koncert v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je v popolnosti uspel!

Aleksander Mežek

Alenka Godec

Ob zadnji pesmi z Anderejem Jermanom.

Irena Vidic

Irena Vrčkovnik

Modrijani

Skupina Glorija

Nuška Drašček

Posebni gost, misijonar Pedro Opeka.

Vsi nastopajoči: Iva Stanič, Aleksander Mežek, Alenka Godec, Jože Vidic, Irena Vrčkovnik, Dada Kladenik, Nuška Drašček, Marjan Bunič, Simona Vodopivec Franko in Irena Vidic.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Zavod sv. Stanislava je praznoval

15.11.2013 ob 23:53, avtor jozeb

Zavod sv. Stanislava je pred nekaj dnevi obeležil 20 letnico ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije. Na god zavodskega zavetnika sv. Stanislava je bila v šolski telovadnici tudi slovesnost s podelitvijo priznanj najboljšim gimnazijcem za uspehe na lanski maturi. Na akademiji je javne pohvale iz rok direktorja prejelo 9 maturantov, ki so bili odlični na maturi in so prejeli 28 točk ali več. Apostolski administrator msgr. Glavan je izročil častne listine 38 maturantom, ki so bili zlati na maturi in hkrati tudi odlični vsa štiri leta šolanja. Vsi ti dijaki so tudi vpisani v Zlato knjigo, poleg njih pa še sedem dijakov, ki so posebej oblikovali šolsko skupnost v času svojega šolanja.

Zavodarji so pripravili tudi izjemno kakovostno akademijo s predstavitvijo dela vseh skupin, ki delujejo v Zavodu, od Osnovne šole Alojzija Šuštarja do mladih plezalcev in plesalk. Slavnostni govornik je bil tokrat prvi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije Jože Mlakar. Iz njegovega govora izdvajam nekaj poudarkov, ki lahko komu dajo misliti:

»Večina življenjskih modrosti se je iz roda v rod prenašala po ustnem izročilu, s staršev na otroke, z dedkov in babic na vnuke pa tudi s prižnic in šolskih katedrov. Res se je nekaterih modrosti že prijela rja, a to ni razlog, da jih v imenu modernosti in naprednosti zavržemo. Rja se prime vsakega orodja, ki ga ne uporabljamo. To se zgodi, če preveč nepremišljeno posežemo po novem, če zamenjamo jezik in govorimo o otrokovih pravicah, namesto o skrbi za otroke, če uporabljamo besedo starš, namesto mati in oče, če je naš bližnji partner, in ne mož ali žena, če govorimo o mladostniku, namesto o dekletu in fantu, če otroka zasvajamo namesto osvobajamo, če mu ponujamo žur namesto igre, in če je lažje doseči magisterij in doktorat, kot poklic, v katerem bi lahko uresničili svoje sanje in toliko zaslužili, da bi dostojno preživljali družino.«

»Šolska oblast si z vsemi močmi prizadeva ohraniti preživeli učni in vzgojni koncept, ki zlasti v zadnjem času postaja nemogoča ideološka mešanica pozitivizma, socialističnega etatizma, anarhizma ter liberalnega laissez-faire. V njenih dokumentih se nenehno pojavljajo fraze, v katerih mrgoli besed, kot so: razvoj, prenova, modernizacija, posodabljanje, v resnici pa gre za cepetanje na mestu in celo drsenje nazaj.«

»Ena od zmot pozitivizma, ki skozi in skozi prežema naš šolski sistem, je v prepričanju, da se vse človekove dejavnosti nenehno nadgrajujejo z naprednejšimi spoznanji in da se izkušnje in znanje starih lahko spregledajo in pozabijo. Od tod besede o posodabljanju pouka, o novih vzgojnih konceptih in podobno. Na področju naravoslovnih znanosti in v tehniki človeštvo res napreduje, na področju medčloveških odnosov, pa le mukoma napredujemo in še vedno je Jezusova zapoved Ljubi svojega bližnjega skoraj nedosežen ideal. Še na nobenem področju niso moderne človekove dejavnosti doživele takšnega poloma, kot ravno na področju medsebojnih odnosov. In to kljub napredku sociologije, psihologije, filozofije in drugih t. i. humnističnih ved, ki so se najbolj razvile prav v 20. stoletju, stoletju krvavih revolucij in vojn.«

»Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Pedru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Pobeljeni grobovi in gadja zalega…

13.11.2013 ob 14:49, avtor jozeb

Težak čas živimo. Na slabe novice, kot paradigmo našega časa smo se kar navadili. Neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti, kjer so slabi fantje za svoja dejanja še nagrajeni, so naša stalnica. Utajevanje davkov in siva ekonomija sta nacionalni šport morda podedovan iz časov, ko še nismo imeli svoje države in je bilo goljufanje države pač znamenje upora proti tujcem.

Tudi Papež Frančišek je spet spregovoril na to temo in nas pozval k odgovornosti. Njegove besede izrečene pri jutranjem bogoslužju v domu sv. Marte so ostre: „Človek, ki se razglaša za dobrotnika Cerkve, kateri daruje denar, medtem ko z drugo roko krade, bodisi državi bodisi revnim, je krivičnik, ki živi dvojno življenje. Tak človek zasluži, kot pravi Jezus sam, da bi mu na vrat obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje.“ „Jezus je tem ljudem govoril licemerci ali “pobeljeni grobovi”. Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvih kosti in razkroja.“

Morda se komu zdijo te besede nenavadne, zelo ostre, a so po drugi strani pričakovane, saj evangelij ni beseda „čehljanja ušes“, ampak napotek za življenje, ki ga mora vsak od nas vzeti zares, če se želi v resnici imenovati kristjan.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

19 let Radia Ognjišče

11.11.2013 ob 22:57, avtor jozeb

Bliža se devetnajsta obletnica začetka našega radia. V nedeljo bo v ljubljanskem Cankarjevem domu slavnostni koncert s katerim bomo tradicionalno obeležili jubilej. Kdo bi si lahko mislil, da se lahko življenje tako »poheca« in te iz pedagoško likovnih vod (kar sem študiral) pripelje delat v medij. In to nekaj poseben medij, za katerega ne veljajo prav vsa medijska pravila. S tem mislim recimo to, da naš obstoj ni odvisen samo od dobrega obrtnega dela, ampak k temu veliko pripomore tudi splošna družbena klima oz (ne)naklonjenost do Cerkve.

Kljub vsemu smo se v tem času naučili živeti s tem. Nikoli nas ne bodo imeli vsi radi, nikoli ne bomo vsem sprejemljivi. A kljub temu si ne pustimo vzeti elana in volje, da bi vendarle ponujali nekaj drugačen, bolj evangeljski pogled na našo stvarnost.

Ko smo pred toliko leti začenjali, so bili naši začetki skromni. Tehnika se je ravno v tistem času, počasi a vztrajno, iz analogne spreminjala v digitalno. Tako smo v začetku še predvajali glasbo iz vinilnih plošč, trakov in kaset, kasneje iz DATov, minidiscov in zgoščenk, danes pa je vse varno shranjeno v računalnikih, kjer ti en sam klik omogoča krmiljenje programa do sekunde natančno. Tehnologija je zelo napredovala, a vendar je tehnologija le v službi ljudem. Če jo znamo izkoristiti, bo delala za nas, drugače proti nam…

Ko smo v začetku snemali prispevke, je bila naša naloga vezana zgolj na radijski program, kjer smo prispevek, oddajo, objavili. Danes je to le del našega dela. Še vedno snemamo prispevke in jih objavljamo v programu, vendar jih objavljamo tudi v informativnih oddajah, na spletu, v blogih, občasno snemamo video sliko in jo ponujamo preko spleta. Povezani smo z nekaterimi svetovnimi agencijami, ki nam omogočajo spremljanje dogodkov po svetu. Skratka nismo več samo radio, ampak »večmedijski portal«.

Nekaj pa se kljub vsemu v teh letih ni spremenilo. Še vedno smo dober kolektiv, ki prispeva veliko osebnega angažmaja. Še vedno uživamo v kreativnosti, ko se je v nekaj trenutkih treba odločiti, kako bo izgledalo javljanje, kaj bomo izpostavili, ali kako sploh prišli do zanimivega sogovornika.

V teh letih nismo več neznanka. In če se vrnem na začetek k gala koncertu, ki je tudi eden izmed naših zaščitnih znamenj, spet bo pokazal kako razumemo svojo vlogo v javnosti. Dve urici zabavnih vsebin na duhovnih temeljih, ki bosta tudi izobraževali in informirali.

Prepričan sem, da vam ne bo žal, če boste praznovali z nami!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Zaupanje

7.11.2013 ob 23:23, avtor jozeb

Za vsako dejanje, ki ga storimo in ni v celoti odvisno od nas, je potrebno neke vrste zaupanje. Ko se otrok uči plavanja, mora imeti poleg znanja tudi zaupanje v svojega učitelja, da mu bo pomagal v primeru, če bi šlo kaj narobe. Beseda zaupanje pomeni temeljno prepričanje, da je kdo sposoben, voljan narediti, kar se njega pričakuje. In če ob tem razmislimo še o etimološkem korenu besede zaupanje, ki je upanje, pomeni pa duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja, je jasno, da gre za eno temeljnih stvari v življenju.

Predstavljajmo si, da bi imeli z zaupanjem težave. V vsakem dejanju, bi lahko videli zaroto, ne bi imeli prijateljev in večinoma bi čemeli za dvakrat zapahnjenimi durmi, ker bi se nam vedno lahko kaj zgodilo…

Kljub vsemu si moramo priznati, da imamo večkrat težave z zaupanjem. K temu nas silijo tudi življenjske okoliščine in vseprevečkrat omajano zaupanje. Žal tudi med prijatelji, žal tudi na mestih, kjer pa se od nas pričakuje, neko temeljno zaupanje. Kdo bo pri peku kupil kruh, če mu ne zaupa, da je ta dober? Enkrat se bo lahko prevaral, a naslednjič, ga bo kupil drugje. Zaupanje je torej kot sol v življenju, če je ni, življenje ni okusno.

Vse to mi prihaja na misel, ko razmišljam o nas starših, kako nezaupljivi smo do vsega, kar prihaja v stik z našimi otroki. Ne zaupamo vzgojiteljicam v vrtcu, ne zaupamo šolam in učiteljem, ne zaupamo prometu in seveda še najmanj zaupamo našim otrokom. Na zunaj se sicer zdi, da jim v vsem ustrežemo, da jih poslušamo in skušamo na vsakem koraku ugoditi njihovim željam in potrebam. A resnica je pač popolnoma drugačna! Želimo imeti le nadzor, ker nam manjka temeljnega zaupanja!

Naj malo pojasnim. Otrokom nismo kupili mobilnega telefona zato, da bo lahko poklical kakšnega sošolca, ali igral na njem igrice, pač pa zato, da ga lahko vedno pokličemo in vemo kje je in kaj dela. Telefona torej nima zaradi sebe ampak zaradi nas.

Včasih, če je otrok dobil slabo oceno, je bilo to znamenje, da se bo treba več učiti in za šolo žrtvovati več časa. Danes moramo takoj preveriti, kje se je zataknilo, če se ni kje zgodila kakšna krivica, če morda učiteljica ni imela slabega dneva, ali otroku ni bilo slabo. Vse več staršev vozi svoje otroke v šolo, kajti javnemu prevozu pač ne gre zaupati… in tudi otrokom ne, da ne bodo zamujali…

In take anomalije gredo kar naprej. Starši se organizirajo in šolam predpisujejo, kako morajo njihove otroke motivirati, da jih bo snov zanimala, da jim šola ne bo preveč stresna, kje bi v bližini šole lahko stal še kakšen prehod za pešce, ali kaj se bodo učili pri spolni vzgoji. Znašli smo se v situaciji, ko lahko dobro organizirani starši na svetih šole nad vodstvom šol izživljajo svoje temeljno nezaupanje vanje, v učitelje, v njihove odločitve.

Zakaj ne zmoremo enkrat samo zaupati? So danes naši otroci kaj bolj vzgojeni, kot smo bili mi, glede na zaupanje naših staršev v takratno šolo? Ali s svojimi pobudami res delamo zgolj v prid naših otrok, ali zgolj krmimo lastno nezaupanje? Zelo vesel bom, če je v ozadju samo skrb, da bi bilo vsem boljše.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

« Starejše objave