Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Nekaj opažanj ob dnevih spomina

2.11.2013 ob 23:39, avtor jozeb

Naša pokopališča so v teh dneh, posebno zvečer, razsvetljena kot božično drevo sredi Čopove. Človek bi pomislil, da imamo Slovenci do teh mest nekakšno posebno spoštovanje, da je kraj zadnjega počivališča svet kraj. Pa je res? Kaj ponekod ne hodijo kar po nepokopanih kosteh? Pomenljiva dvojnost.

Menda smo Slovenci rekorderji, kar se prižiganja sveč na grobovih tiče. Na letni ravni prižgemo okoli 20 milijonov sveč, večino okoli prvega novembra. Če stane sveča slab evro in ste jih na (skoraj) vsakem grobu našteli vsaj pet, potem si vsaj približno lahko izračunate, koliko denarja smo spustili v zrak.

Ne, še zdaleč ne mislim, da bi se ne smeli spominjati svojih dragih, ki so že odšli v večnost, (ravno nasprotno,) sprašujem se samo o načinu. In potratnosti.

Ste opazili kako so se pred pokopališči utaborili »profesionalni nabiralci drobiža«, tisti, ki prosijo vbogajme, prosjaki? Ti so v teh dneh zamenjali delovna mesta. Iz mestnih središč in izpred trgovskih centrov so se pomaknili tja, kamor s(m)o v teh dneh poromali vsi. Na mesta zadnjega počivališča.

Karkoli si že mislimo o njih, njihovi usodi, o gazdah, ki jih vsak dan vozijo na »delo« in jim zvečer vse poberejo, jim moramo priznati, da ni enostavno tako zaslužiti vsakdanjega drobiža. Za to moraš biti poseben človek. Tega ne zmore vsak. Tega tudi noče vsak!

Naj nadaljujem pri milijonih, ki jih vsako leto spustimo v zrak, lahko pa bi jih vsaj del razdelili živim. Tistim, ki še potrebujejo nekaj za lažje življenje. Prepričan sem, da našim dragim pokojnim (če seveda verjamemo v njihovo duhovno prisotnost) veliko več od množine sveč in rož na grobovih pomenijo naše molitve, naši spomini, naše tople besede. Če tega ni, tudi okrancljan grob ni drugega kot bedna scenografija na prsih naše slabe vesti…

In še o maši, ki je potekala na Sveti Gori. Za vse rajne. Med njimi tudi za partizane, taboriščnike, izgnance in pregnance, zapornike, talce, tigrovce, padle v osamosvojitveni vojni in druge žrtve vojne. P. Bogdan Knavs je uspel nagovoriti Janeza Stanovnika in borce, da so prišli k maši. Niso prišli na miting, proslavo ali spominsko slovesnost, kjer so vedno poslušali svoje govornike, ampak so pustili, da jih je nagovoril nekdo, katerega sama funkcija je bila pred nekaj več kot 20. leti dovolj, da je bil okarakteriziran za državnega sovražnika.

»Tisti, ki verujete v zakrament sprave in evharistično daritev ljubezni, ste povabljeni, da z menoj darujete to sveto mašo in da skupaj molimo za pokoj njihovih duš. Tiste, ki znate na tak ali oni način moliti, vabim, da prosite Boga, naj jih sprejme in naj jim oprosti vse tisto, kar je bilo človeško nepopolno. Tiste pa, ki vam ni bilo dano, da bi bili vzgojeni v nagovarjanju Boga, a nosite v srcu iskrenost, poštenje in dobronamernost, vabim, da vse te fante in dekleta, može in žene ohranite v lepem spominu,« je povedal p. Bogdan.

Kaj bi še lahko več pričakovali? Ob Kristusovem oltarju so se zbrali, v imenu njegove ljubezni so si podajali roke, prosili so za pokoj duš umrlih in odpuščanje. Verjemite, da tisti, ki so bili iskreno pri maši, v naslednjem trenutku ne bi mogli neiskreno govoriti o Bogu. In Jezus sam o teh pravi, kdor ni proti nam, je za nas (Mr 9,40).

P. Bogdan Knavs je odprl novo fronto v naši slovenski Cerkvi. Kot je prav, da imamo pastoralo za odmaknjene, ločene, homoseksualce…, je potrebno z ljubeznijo in spoštovanjem pristopiti tudi k borcem. Tudi zanje mora biti prostor v Cerkvi. Tudi oni so potrebni Božjega usmiljenja. »Cerkev je za vse ljudi. Vsi smo ljudje in vsi tudi grešniki. Bog je tisti, ki bo sodil, mi pa te pravice nimamo,« še pravi p. Knavs.

Prvi koraki so bili s tem narejeni. Upam, da naslednjih ovir ne bomo postavljali znotraj Cerkve…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 1 komentar

Lepa, topla in barvita jesen

31.10.2013 ob 23:05, avtor jozeb

Danes v Arboretumu Volčji potok… kot bi bili v pravljici, kjer pozabiš na čas in prostor…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Ljubljana teče, osemnajstič…

27.10.2013 ob 18:17, avtor jozeb

Ljubljana je bila spet v znamenju teka…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Novo vstajniško gibanje

25.10.2013 ob 23:59, avtor jozeb

Pred nekaj dnevi smo v Radijski klepetalnici ljudi spraševali, kako živijo: boljše ali slabše kot pred letom, pred petimi leti, pred desetimi leti? Jim v denarnici ostane več ali manj denarja? Ali podpirajo novi nepremičninski zakon in ali so v primeru njegove uveljavitve pripravljeni oditi tudi na ulice. Ali so torej pripravljeni postati novo vstajniško gibanje?

Na vprašanja se je odzvalo devet poslušalk, ki so vse brez razlike ugotavljale, da živijo slabše kot pred leti in da jim v denarnici praktično ne ostane nič prihrankov. Od kod bodo torej vzele manjkajoči denar za nove državne davke, niso znale povedati…

O podobnih, katastrofalnih posledicah uveljavitve novega nepremičninskega davka so v Celju razpravljali slovenski župani. Več kot sto se jih je zbralo na srečanju, ki je v svojih nastopih izzvenelo precej ostro. »To, kar delate, je plenilska politika srednjeveške države. Ko je cesarju zmanjkalo denarja, je poslal dacerje na podeželje, da so vzeli, kjer se je še sploh dalo kaj vzeti,« je ena izmed misli, ki so jih udeleženci nanizali.

Skupaj z župani se sprašujem »zakaj se ta zakon ne sprejema zato, da bi se na strokoven, primeren način obdavčilo nepremičninsko premoženje v Sloveniji, ampak se le išče vir za 200 milijonsko luknjo v proračunu? Prepričan sem, da bo ta zakon izbil sodu dno. Obstaja res velika možnost, da bo prišlo do demonstracij. Davčnega vijaka sicer ne moreš navijati do neskončnosti,« je izjavil celjski župan Bojan Šrot.

Zdi se, da je vlada narobe precenila odzive ljudi na nameravane ukrepe, ki naj bi nekaterim dvignili obdavčitve tudi za 500 %. Kar 75 odstotkov ljudi novega davka ne podpira.

Ni problematičen Erjavec s svojim Desusom. On lahko tudi podpre nameravana nepremičninski zakon. Problem bo nastal takrat, ko bodo ljudje prvič dobili položnice, z novo odmerjenim davkom. Takrat bodo pokazali svoje nezadovoljstvo z aktualno oblastjo in tudi Alenki Bratušek se bo zgodila ulica.

Slabo pri vsem skupaj pa je samo to, da bomo takrat spet ostali brez vlade in da nam bo potekel nujno potrebni čas za konsolidacijo javnih financ.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Pšenica je vzklila

22.10.2013 ob 23:05, avtor jozeb

Ob prizadevanjih za samooskrbo, smo se odločili, da posejemo pšenico. Na njivici, kjer je spomladi zrasel prvi krompir, smo na jesen posejali pšenico. In pšenička je vzklila.

Ko sem prvič zagledal svežezelene, ravno pognale bilke, se mi je milo storilo. Občutka skoraj ne morem opisati. Je zelo prvinski. Predvidevam, da so se tako počutili naši predniki, ki so še sami skrbeli za samooskrbo. Kar so pridelali, to so imeli. Če je bila letina slaba, so bili lačni, če je bila dobra, so si od prodanega viška lahko kupili tudi kak priboljšek.

Danes, ko smo večinoma izgubili fundamentalni stik z zemljo, so razmere seveda drugačne. Taki projekti so znamenje drugačnosti, posebnosti, odstopanja od ustaljenega obiskovanja trgovskih centrov, kjer ti za ugodno ceno uredijo vse. Pri nas smo trenutno prekinili s to prakso.

Prihodnje leto žanjemo. Domač kruh ima drugačen vonj od kupljenega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Čiliji z domačega vrta

21.10.2013 ob 23:01, avtor jozeb

Čas spravila pridelkov je prišel. Kdor je kmetoval, zdaj pobira sadove pridnih rok. Nekaj smo že shranili za čez zimo, nekaj še bomo preden pade prvi sneg.

Pred dnevi sem obral letošnji pridelek pekočih čilijev. Letos sem nasadil tri različne sorte feferonov, nekaj pa sem jih še nakupil na obisku v Istri. Tako sem feferone prvič spreminjal v domačo omako po barvi. Zeleni, oranžni in rdeči feferoni se razlikujejo tudi po tem, koliko pečejo.

V mešalniku se naredi pekoča, kašasta zmes, ki mora nekaj časa odležati v hladnem in suhem prostoru. Najbolje je, da zmesi ne pokrivamo s pokrovčki, ampak da preko napnemo nekaj plasti gaze, da zrak lahko kroži. Ni se treba bati, da bi se čilijeva omaka pokvarila, saj kot konzervans uporabimo sol in kis.

Približno dva meseca naj zmes stoji, potem pa je pripravljena na naslednji korak. Lahko jo uporabimo, takšno kot je, še boljše pa je, če jo prefiltriramo in tekočino, zelo podobno Tabascu, potočimo v majhne stekleničke. Potem pa jo uporabljamo, kolikor pač komu paše.

Prvič letos sem naredil še čilijevo olje. Olupljene stroke česna, čilije, celi poper in vejico rožmarina, sem namočil v oljčno olje. Uporabljam dalmatinsko oljčno olje, ki ga dobim pri preverjenemu ponudniku v Zadru. Olje prav tako, kot čilijevo omako, pustimo stati dva meseca v hladnem in suhem prostoru, da postane nekoliko pekoče z okusom.

In še nekaj iz tiska:

Čiliju pekoč okus daje alkaloid kapsaicin, ki je odgovoren tudi za njegove številne zdravilne lastnosti. Dokazano je, da ima pomembno vlogo pri zdravljenju črevesnih vnetij in da uničuje bakterijo Helicobacter pylori, ki je glavna povzročiteljica peptične razjede želodca in dvanajstnika ter sodeluje pri nastanku želodčnega raka. Poleg tega kapsaicin zavira tudi napredovanje raka prostate, saj uničuje rakave celice, ker širi kapilare po vsem telesu, pa deluje tudi kot afrodiziak. Zaradi svoje ostrine pospešuje presnovo maščob in ogljikovih hidratov, zato je koristen pri shujševalnih dietah. Pomaga pa tudi pri zamašenem nosu, preprečuje sinusitis, pomaga pri glavobolu, migreni in prehladu, znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi ter ščiti pred srčno-žilnimi obolenji.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 2 komentarjev

Jesenske dolžnosti

12.10.2013 ob 23:49, avtor jozeb

Nismo izbrali najbolj idealnega vremena za jesensko pospravljanje na otoku. Domačini pravijo, da toliko dežja v oktobru že dolgo ni padlo. Med eno in drugo ploho smo uspeli izpolniti zastavljene načrte, vendar nič več kot to. Celo obvezna košnja je izpadla, saj je trava premokra. To leto je tudi leto polžev, saj lezejo iz vseh odprtin, pred njimi pa ni varna nobena njim užitna rastlina.

Smo pa zato vneto kurili v peči in tam spekli tu odličen kostanj. Na otoku kostanj sicer ne uspeva, kar pomeni, da smo ga prinesli s seboj.

Domačini v tem času lovijo lignje. Kolikor jim pač vreme dopušča. Jadranski lignji so odlični. To niso tisti mali, ki jih lahko kupite na tržnici, ampak tisti veliki, težki tudi kilogram. Poleg tega so začeli z obiranjem oliv, ki pa letos ne kažejo dobro. Preveč vlage v zadnjem mesecu dni, jih je dodobra načelo. Pojavila se je mušica, ki vanje leže jajčeca in olive zdaj množično odpadajo. Navadno so jih začeli nabirati po prvem novembru, letos pa so z obiranjem začeli že zdaj, saj plodovi množično odpadajo. Iz 100 kilogramov oliv dobiš 17 litrov oljčnega olja.

Popoldne smo odšli po rožmarin. Mediteranski ima močan opojen vonj. Navadno ga narežem na drobne koščke, posušim in v stekleni posodi shranim za čez zimo. Tako je tudi v mrzlih dneh mogoče začutiti jadransko toplino.

Popoldne krenemo proti domu. Ladja gre ob 17.h, ob 19.h smo v Zadru, ob 20.h krenemo proti Ljubljani, kamor bomo prišli, če ne bo kakšnih težav na cesti, okoli polnoči. Sledila bo kratka noč in nato v ponedeljek vstajanje ob 4.h, kajti ob petih se že začenja jutranji program. Sledijo kar pestre ure.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Dekadentna Evropa na poti v smrt

10.10.2013 ob 22:37, avtor jozeb

Primer neke 44 letne Nancy, ki je hotel postati Nathan in so jo pred dnevi evtanazirali v Belgiji, me je pretresel. Zaradi »neznosnega psihičnega stresa« se je po tem, ko ni bila zadovoljna s svojo zunanjo podobo, po treh operacijah spola, odločila za smrt in zdravniki belgijskega odreda mobilne evtanazijske enote, so jo mirno usmrtili, kajti v svojem telesu se ni dobro počutila…

Neverjetno! Ko imaš vsega dovolj, ko do onemoglosti eksperimentiraš sam s seboj in ko z rezultati nisi zadovoljen, potem se pač odločiš za smrt in… »ozdraviš« svoj ego enkrat za zmeraj! Kako preprosto. In država vsemu temu asistira. Koliko bi se jih premislili, če bi doživeli še en dan, še nekaj lepih trenutkov, pač ne bomo nikoli izvedeli, lahko pa špekuliramo, da je za večino odločitev za evtanazijo psihična bolezen, nestabilnost, depresija… Zanimivo, da se število evtanazij drastično poveča pred dopusti. Ko svojci odhajajo, se (večinoma starejši) odločijo za smrt. Kakšna je krivda naslednje generacije, ki starejšim vceplja, da so breme, da zanje nimajo časa, da naj že enkrat ne bodo več breme, ne bi razpredal.

Zbral sem nekaj podatkov, ki nakazujejo smer v katero smo se odpravili in verjemite, nismo daleč od Hitlerja in obvezne evtanazije za določene skupine ljudi, neozdravljivo bolne, ki se bo lahko čez leta razvila tudi v obvezno evtanazijo pri določeni starosti. Tukaj so:

V Evropi evtanazijo dovoljujejo v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Švici. O tem razmišljajo tudi v Franciji.

Pravno ni mogoče urediti na način, da bi bil postopek varen in ne bi dopuščal zlorab. Najpogostejše so pritiski na bolnika, naj se vendar že odloči oditi, v ozadju katerih so vprašanja o hitrem dedovanju, poleg tega pa še pritiski, ko se bolniku njegovo stanje predstavi kot veliko breme za njegove bližnje in se mu da vedeti, da je celo njegova dolžnost, da se odpove življenju.

Uradne številke kažejo, da v vseh državah, ki so dovolile evtanazijo, število teh primerov raste. Spreminja se namreč odnos ljudi do vrednote življenja. Na Nizozemskem že obstaja evtanazija otrok in mladostnikov, zdaj o tem razmišljajo še v Belgiji.

Otroci ne smejo voliti, ne smejo voziti avtomobilov, dokler niso polnoletni, ne smejo kupovati alkoholnih pijač in cigaret v trgovinah, lahko pa se bodo odločili za evtanazijo…? Kakšna je ta logika?

V Belgiji je v desetih letih po legalizaciji evtanazije je ta porasla za kar 4.620 %. Lani je bilo primerov evtanazije v Belgiji kar za 25 % več, na ta način so usmrtili kar 1.432 ljudi, kar je največ od legalizacije leta 2002.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 5 komentarjev

Svetopisemski maraton

9.10.2013 ob 20:52, avtor jozeb

Radijci smo sodelovali na tokratnem Svetopisemskem maratonu. Pri sv. Jožefu v Ljubljani se Sveto pismo prebira 24 ur na dan. Javno, na glas, odprto za javnost, dostopno tudi preko spleta…

S sodelavcem sva brala iz knjige Sodnikov. Prešinilo me je, da vsebino premalo poznam. Seveda, kdo še ni slišal za Samsona, ampak sodnikov je bilo veliko več. Njihove zgodbe so večinoma zelo krvave. To kaže na takratno zgodovinsko ozadje. Po drugi strani pa je ves čas poudarjeno, da so se Izraelci oddaljili od Jahveja in delali kar je hudo v njegovih očeh. Pisci knjige sodnikov so v tem prepoznavali kazen za njihove grehe.

Še nekaj bi rad izpostavil, kako svetopisemska beseda drugače odmeva, če je brana naglas, kot pa če jo beremo tiho in zase. Morda me je tudi zato svetopisemski maraton spet nagovoril. Božja beseda ni mrtva in tudi najtežja besedila v celotnem kontekstu dobijo globlji pomen.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Umetniki v Bruslju – drugič

1.10.2013 ob 22:24, avtor jozeb

Uspešno odprtje razstave Umetniki za Karitas v Bruslju je za nami. V prostorih Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski Uniji smo sinoči ob kulturnem programu in domačih dobrotah s Sinjega vrha, predstavljali umetnine, ki so nastale za Materinski dom na Cesti. Izkupiček od prodanih del bo namreč šel v ta namen. Kakih sto ljudi se je nabralo na odprtju v Bruslju, kjer slovenskih likovnih razstav ni ravno veliko. Na odprtju sta v kulturnem programu nastopili sopranistka Pia Brodnik in citrarka Damjana Praprotnik. O projektu likovne kolonije je spregovorila namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper Jožica Ličen, o pomenu razstave v slovenskem in širšem prostoru pa umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Razstavo je v prisotnosti stalnega predstavnika republike Slovenije pri Evropskem Uniji v Bruslju dr. Rada Genoria odprl evropski poslanec Lojze Peterle.

Prijetno in domače vzdušje se je nadaljevalo tudi po uradnem odprtju. Peterle, na pobudo katerega je sploh prišlo do razstave v Bruslju, je na koncu odigral tudi pesem na miniaturne orglice, ki jih je imel s seboj. Razstava bo zdaj v prostorih stalnega predstavništva na ogled v mesecu oktobru, v domovini pa jo bomo lahko videli 22. novembra na dvorcu Zemono pri Vipavi.

Evorpski poslanec Lojze Peterle, veleposlanik dr. Rado Genorio, ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal, sopranistka Pia Brodnik, citrarka Damjana Praprotnik in avtor. (foto Klemen Žumer)

Jožica Ličen predstavlja projekt Umetniki za Karitas.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, splošno | Brez komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »