Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Urgenca

26.11.2013 ob 19:54, avtor jozeb

Nekateri starši jamrajo nad enim otrokom. Drugi, ki imajo dva, se pritožujejo, da je eden priden, drugi pa upornik, se pravi eden obvladljiv, drugi manj…

Pri nas imamo štiri (večinoma obvladljive) fante, ki pa ves čas tekmujejo. Kdo bo prvi v avtu, kdo bo prvi dobil juho, kdo zabije več golov, kdo dalj (in dlje) lula… Skratka kar naprej se preverjajo in deset letna razlika v letih jih pravzaprav nič ne moti.

Stalno tekmovanje pa seveda s seboj potegne tudi marsikatero nesrečo. Včasih se konča z jezico, včasih z jokom, včasih s krvavim nosom. Zadnje mesece je trend urgenca.

Eden si je zlomil stopalo v narti in tik pred prvonovemberskimi počitnicami pridelal mavec. Ravno dobro smo ga sneli, ko si je najmlajši prebil arkado in prislužil štiri šive… Natanko teden dni nazaj smo bili na urgenci na šivanju. Danes so mu pobrali šive. Ravno sem se vrnil domov, ko na vratih zagledam največjega z berglami…? Kaj za..?

Nogomet. Gleženj. Pravkar čakamo na slikanje… Bo tudi tokrat mavec?

Na urgenci nas torej že kar poznajo. »A vi ste? Kaj je pa tokrat?« Skoraj smo že na ti z medicinskimi sestrami in avto že sam pozna pot do tja.

Morda so fantje tudi pot na urgenco vzeli kot tekmovanje, kdo bi vedel? Le nama z ženo malce preseda posedanje v vedno polni čakalnici, kjer vztrajno vrtijo eno uro dolg DVD z risankami, ki se potem avtomatsko ponovijo… Ob četrtem krogu Krtka, je človek že kar utrujen.

Tudi jaz zdajle jamram nad mojimi fanti. Pa bi mi pravzaprav ne bilo treba. So pač zdravi in polni energije. Pred računalnikom ali televizorjem pa se noge pač (večinoma) ne lomijo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 3 komentarjev

Za gušt

13.10.2013 ob 23:59, avtor jozeb
Če ob obali sije sonce, je zelo prijetno.

Tudi kopati se še vedno da. Morje ima 18. stopinj…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Nema bolečina v prsih

13.08.2013 ob 23:47, avtor jozeb

Včasih ostanemo brez besed. Karkoli bi rekli je odveč. Beseda le veča bolečino, ki stiska v prsih…

Kolegica, nekdaj radijka, je pred dnevi opazila, da sedemletni sin slabo vidi. Barvice s katerimi je risal, si je ogledoval zelo od blizu, knjige je bral drugače kot običajno in na izletu v gorah je nekajkrat padel, kar mu ni bilo podobno. Sicer pa se ni nič pritoževal, nič ga ni bolelo.

Kljub temu so bili znaki dovolj za obisk pri zdravniku, ki je takoj posumil, da je nekaj narobe. Sledilo je slikanje glave in takrat se ji je svet obrnil na glavo. Slikanje je pokazalo hitrorastoči možganski tumor v velikosti žogice za namizni tenis. Dogodki so si sledili z bliskovito hitrostjo. Slikanja, preiskave, takojšnja terapija z zdravili in tudi operacija.

Pogovori z zdravniki niso bili pretirano optimistični, vse kar sta z možem lahko ugotovila je bilo, da bo sinovo življenje zdaj precej drugačno.

Kot veriga smo se povezali v molitvi, drugega tako ne moremo storiti. Za vsem skupaj pa je kljuvalo vprašanje, zakaj? Odgovora ni. Je skrivnost. Še pred tednom razigrani, prijetni fantič na počitnicah, družina z načrti za prihodnje dni, novo šolsko leto…, ima zdaj bolnika na intenzivni negi. V pogovoru z mamo, smo lahko začutili veliko zaupanje, da bo še vse dobro, ali vsaj, da bo tako, kot je prav.

»Saj drugega tako ne morem storiti, kot zaupati,« je nekako vdano povedala. Vsa naša dejanja so ob tem prazna, neustrezna, kot bi hoteli z rokami prijeti veter.

Gospod je življenje dal, lahko ga tudi vzame. Ob taki preizkušnji se zavem, kako velik in dragocen je dar življenja, je človek, ki sedi nasproti in ti gleda v oči. Mi bomo za malega heroja, ki je hotel čimprej na operacijo, molili še naprej. Morda bo naša prošnja uslišana, morda bodo nekateri v njej našli moč, da bodo težke trenutke lažje prenašali.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Na morju je že pravo poletje

13.06.2013 ob 23:09, avtor jozeb

Še zadnje dneve lanskega dopusta moramo izkoristiti v teh dneh. Tako lep dan me je zvabil na obalo. S kolesom od Kopra do Strunjana, poskusit vodo in ribje dobrote. Bilo je kratko, prekratko… Vendar je dober okus ostal. In še drži. Upam, da zdrži do dopusta…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Košnja

15.05.2013 ob 22:45, avtor jozeb

Kolega Aleš Čerin na svojem blogu Preprostost veliko piše o samooskrbi. Moram priznati, da je navdušil tudi mene. K še večjemu navdušenju za lastno preskrbo, je pripomogla še ga. Bratušek s svojo vlado in seznamom novih davkov ter programom konsolidiranja javnih financ…

Tako smo se odločili, da damo na dolenjskem podorati del travnika, ki smo ga doslej samo kosili. Posadili smo krompir. To leto krompirja za ozimnico (če bodo vremenske razmere ugodne) ne bo treba kupovati. Strošek 25 kilogramov semenskega krompirja je znan, koliko pa ga lahko zraste na novonastali njivi, bo znano tam nekje v  začetku avgusta. Prav zanima me, kaj lahko pridela neumni kmet.

Kljub vsemu pa je nekaj travnika še ostalo. Kosilnica je spet zapela. Oče je večkrat ponovil, da bi lahko s košnjo počakal še nekaj časa, a se zdi, da je bolje kositi enkrat več, kot pa se ubadati s previsoko travo za našo kosilnico.

Kmečko delo me je napolnilo z novo energijo. Kljub utrujenosti zaradi popoldanskega napora, sem se počutil odlično. Če je dan lep, če vse diši po sveže pokošeni travi, če pri tem pomagajo tudi mlajši člani družine, potem rezultat ne more izostati. In pridelek krompirja poleti, je v tem primeru popolnoma postranskega pomena…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 1 komentar

Sivina

9.03.2013 ob 18:38, avtor jozeb

Siv deževen dan. Spet grozijo poplave.

V prestolnici kakih 5000 ultra levičarjev (vstajnikom pojemajo moči) z rdečimi zastavami, ki pozivajo na »sodišča ljudske oblasti« in »nočejo parlamenta, ulice pa ne dajo«…

Pogajanja o novi vladi ne gredo najbolje, saj so Virantovi zahtevali Jankovićev odstop iz mesta ljubljanskega župana in jasno zavezo nove mandatarke, da bo tudi ona odstopila, če se bo pokazalo, da je njena magistrska naloga plagiat. To bo težka.

Tina Maze je bila spet odlična v veleslalomu.

Umrl je legendarni Matjaž Tanko.

To je današnja situacija. Razen Tine nekoliko resignirana.

Tudi jaz sem nekoliko v molu. Že kak teden. V četrtek sem imel operacijo. Zdaj sem doma in čaka me nekaj tednov mirovanja. Nisem kak hipohonder, a mi vendar take »zdravstvene dogodivščine« udarijo na psiho. Glava se izprazni, ni prave volje, ni pravega zagona, le misli na to, kaj vse gre lahko narobe. Potem se prestavljam iz kota v kot in sem sam sebi v napoto, kaj šele drugim.

Zdaj se že sestavljam skupaj. Postavljam se na noge. Očitno uvidevnost domačih in topel čaj delata svoje. Za jutri sem naredil prvi načrt in to že nekaj pomeni.

Le še pomlad naj pride in smo na konju!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 3 komentarjev

Dan pozneje…

3.03.2013 ob 22:50, avtor jozeb

Po vznesenih besedah o lepoti minulih počitnic, je sledilo hitro streznjenje. Sinu je otekel palec in ker bolečina ni popustila, sva se odpravila na urgenco. V soboto popoldne. Bil je lep sončen dan, ura po kosilu, malo po 15… Že na triaži se je lahko čutilo, da bo dan še dolg. Hodniki so bili polni in kar naprej so prihajali novi pacienti, med njimi presenetljivo veliko otrok, pa huje poškodovanih.
Nekako sva dobila mesto na klopi in bila sprva pozitivno presenečena nad velikimi zasloni, ki omogočajo sledenje svoji številki, pa številu čakajočih in tistih, ki so že v obravnavi. Poleg tega se ob tem vrtijo še risanke, Krtek, Pingu, češka »mojstrovalca« Pat in Mat, pa slikar Bojan in še kaj. Človek kar dobi upanje, da bo čas vendarle minil hitro, še sploh, ker sva s seboj vzela še nekaj domačega branja. A sva se zmotila, kot se pri zdravniku skoraj vedno zmotiš.
Po uri čakanja sva ugotovila, da se TV program avtomatsko ponavlja, le številke čakajočih se osvežujejo. Ko sta Pat in Mat že tretjič vlagala marmelado, sva končno dočakala pregled pri zdravniku in napotilo na slikanje.
Zanimivo je kako se ljudje obnašamo ob izjemnih prilikah. Nataknemo si stoični izraz na obraz in čakamo, da mine. No, ne vsi. Vmes smo imeli kake pol urice »zabave«, ko so pripeljali pacientko, ki so jo kasneje iskali še policisti. Pogovor za vrati je bil ves čas na »visokih obrati« in kasneje se je »pogovoru« pridružil še gorostasni varnostnik. Vmes so pripeljali še brezdomega možaka, ki so mu stanovski kolegi skušali kar sami zašiti rano, pa se ni izšlo.
Po slikanju je slikar Bojan še četrtič skočil v vodo in se tako rešil pred besnimi čebelami. Takrat sva tudi dobila diagnozo, zlom palca. Nerodno je bilo, da je bilo treba palec še naravnati, zato sva se premaknila pred Malo operacijsko, kjer pa je delo steklo ekspresno. Sine se je dobro držal ob anesteziji in ravnanju. Tudi mavec na roki sva hitro dobila. Potem pa se je spet ustavilo. Občudovala sva potrpežljivost mamic in očkov malih otrok, ki so si vedno znova izmišljali nove motivacijske igrice. Tudi Krtek je že petič pomagal napojiti »žejne« rože.
Lep sobotni dan se je prevesil v lepo noč in ko sva dobila odpustnico, je bila ura zelo blizu deveti (21.).
Za naju se je takrat večer začel, za mnoge je čas v čakalnici, še kar stal… Vsaka izkušnja nekaj stane, mi je zagotovil sin »in ta je bila kar draga!« Mislil je na preživeti čas v čakalnici in zamujene trenutke v prihodnjih štirinajstih dnevih. Jaz pa sem si misli, da je bilo glede pridobljenih izkušenj, kljub vsemu, kar ugodno…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Začetek svečana

3.02.2013 ob 22:35, avtor jozeb

Delovni konec tedna je za mano. Poleg službenega vikenda, smo doma pospravili »božič«. Mislim seveda na božično drevesce, voščilnice in jaslice, ki so nas vse do svečnice spominjale na Jezusovo rojstvo. Ob pospravljanju smo si zavrteli še nekaj božičnih melodij in pravzaprav se mi je kar malo stožilo po praznikih.

Božični okraski so zdaj v škatlah, jaslice varno zavite v časopisnem papirju, kasneje pa nas je še sonce opozorilo, da se dan nezadržno daljša. Mislim seveda na čas, ko je svetlo. Glede na prejšnji teden, je dan vzel noči skoraj 19 minut in je tako dolg že slabih 10 ur.

Vremenoslovci sicer nekaj zime še obljubljajo, tudi zimske počitnice s smučanjem so še pred nami, a vendar se nekje v daljavi že vonja pomlad. Kljub delu smo si vzeli tudi nekaj časa za igro in sprehod, otroci pa so najbolj uživali, ko so preskakovali blatne stezice.

Spomin na jaslice…

Nekaj snega je še, a ne bo več dolgo…

Delovni konec tedna je za mano. Poleg službenega vikenda, smo doma pospravili »božič«. Mislim seveda na božično drevesce, voščilnice in jaslice, ki so nas vse do svečnice spominjale na Jezusovo rojstvo. Ob pospravljanju smo si zavrteli še nekaj božičnih melodij in pravzaprav se mi je kar malo stožilo po praznikih.

Božični okraski so zdaj v škatlah, jaslice varno zavite v časopisnem papirju, kasneje pa nas je še sonce opozorilo, da se dan nezadržno daljša. Mislim seveda na čas, ko je svetlo. Glede na prejšnji teden, je dan vzel noči skoraj 19 minut in je tako dolg že slabih 10 ur.

Vremenoslovci sicer nekaj zime še obljubljajo, tudi zimske počitnice s smučanjem so še pred nami, a vendar se nekje v daljavi že vonja pomlad. Kljub delu smo si vzeli tudi nekaj časa za igro in sprehod, otroci pa so najbolj uživali, ko so preskakovali blatne stezice.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | Brez komentarjev

Logarska dolina

27.01.2013 ob 22:22, avtor jozeb

Dva prekrasna dneva smo preživeli v Logarski dolini na duhovnih vajah. Vsakič bolj ugotavljam, kako koristno je, da človek dela na odnosu med zakoncema in posledično v družini. Nič nam ni podarjeno in nič ne pride samo od sebe. Vsaka ura usklajenosti skladnosti in razumevanja v zakonu je izborjena in usklajena. Za njo stoji napor in delo. Na odnosih je potrebno delati. Za to gre pri duhovnih vajah.

Dva dneva smo izgrajevali zakonski odnos. Vsak je prišel s svojimi težavami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo vizijo. Ob skupnih srečanjih in nagovorih, teh kasnejših dolgih pogovorih med zakoncema, smo iskali novega zagona, novega vina v naših mehovih.

Vrnila sva se duhovno okrepljena in pri tem je pomagala tudi neokrnjena narava Logarske doline. Odpravila sva se tudi na sprehod po bližnji okolici in pri minus 14 stopinjah občutila kaj je to zima. Že čez nekaj ur pa sva na osojni strani hriba našla drobne znanilce pomladi, ki sramežljivo čakajo otoplitve. Kako podobno našemu življenju…

Tudi tam smo kar naprej izpostavljeni sibirskemu mrazu, ki ga lahko prežene le ljubezen medsebojnega odnosa. In potem v zakonu lahko poženejo rože…

Takole se je prebujal dan pri -14 st.

Pomlad je še daleč, a nekateri jo že nestrpno čakajo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 2 komentarjev

Alternativno božično »drevesce«

23.12.2012 ob 23:14, avtor jozeb

Letos so prazniki idealno razporejeni. S pripravami na praznik smo začeli že v petek popoldne, sveti večer pa bo šele v ponedeljek. Zaradi koledarja sta nam bila darovana dva dneva. Odlično.

Spomnim se še nekaj let nazaj, ko se mi je znanec oglasil na kosilo 24. decembra. Tja proti peti popoldne je šele odšel svojo pot, z ženo pa sva nato hitela, da sva vse pripravila. In se je, hvalabogu, še izšlo.

Tokrat smo imeli časa v izobilju in tudi ekipa je precej večja, kljub temu pa delo (očitno) ne bo nič prej opravljeno. Torej na sveti večer tja do Božičnice in nič prej. Najprej smo (skoraj) ves prvi dan pospravljali, potem smo se en dan ukvarjali z drevescem in jutri se bomo še z jaslicami…

A končni izdelek bo očitno zelo zanimiv, vsaj kar se »drevesca« tiče. Tistemu kar smo postavili tokrat, bi namreč težko rekli drevesce. Že nekaj let se trudimo postavljati drugačna božična drevesca. Letos smo za osnovo uporabili tri fižolovke, ki smo jih oblekli s smrečjem, nato tja pritrdili lučke in za konec okoli njih ovili žico v spirali. Ta se nato spušča od vrha do tal, nanjo so pritrjene rdeče bunke. Vsa reč je sicer bolj zapletena kot se sliši, a rezultat je… zelo poseben.

Otroci so navdušeno sodelovali. Medtem ko si je hčera dajala opravka z bunkami, sva z najstarejšim skupaj zbila hlevček za jaslice. Nato smo popravili še nekaj figur in jutri zaključimo. Lepo je božično pričakovanje. Kot bi bilo nekaj v zraku. Vsi smo doma, diši po domačih piškotih, bolj prijazni smo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

« Starejše objave