Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Mah

24.11.2012 ob 20:23, avtor jozeb

Konec novembra se bliža. Čez natanko mesec dni bo Sveti večer. S pogledom na praznike na začetek adventnega časa čez teden dni, smo se odpravili po mah za jaslice. Vsako leto se potrudimo in naberemo mah, da se do praznikov posuši, uleži in nas ne prehiti morebitni sneg in druge vremenske nevšečnosti.

Mah nabiramo vsako leto na isti lokaciji že več let in vsem naravovarstvenikom lahko zagotovim, da se vsako leto obraste. Pravzaprav bi lahko rekel, da ga je vsako leto več. Strgamo ga s skal s pomočjo vrtne motikice in shranimo v zabojčke. Mah je treba polagati v zabojček tako, da gre zeleni del na zeleni in spodnji zemeljski del na zemeljski. S tem dosežemo, da se zgornja plast ne umaže. Zabojčke shranimo na suhem in temnem prostoru, najbolje v kleti. Če ga shranjujete kje zunaj pazite, da mah ne zmrzne, kajti ob polaganju boste imeli težave. Plasti mahu se v tem primeru zlepijo, ko pa se kosi mahu odtajajo, bo v okolici lužica.

Ko smo se peljali domov je v avtu dišalo. Dišalo po mahu in prihajajočih praznikih. Delali smo načrte za božično drevesce in se odločili, da letos spet ne bomo imeli smrekice, ampak bomo naredili svoje drevesce iz žice, vej, lučk in okraskov. Otrokom so se svetile oči in najmlajšemu smo morali s prsti pokazati kolikokrat bomo šli še spat, preden se bo rodil Jezušček.

Ko ne misliš, pride sreča. Popije čaj, poje piškote in se ne meni za madeže na prtu.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 1 komentar

Predniki

4.11.2012 ob 22:17, avtor jozeb

Vsako leto ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih obiščemo grobove, kjer so pokopani naši predniki. Otroci prižigajo svečke nato zmolimo za večni pokoj umrlih, potem pa se začnejo vprašanja o tem, kdo je tam pokopan. Ker živimo v stari hiši, ki je nekoč pripadala taščini teti, so tudi priimki čisto drugačni od naših. Zato smo letos priredili popoldne »družinskih zgodb«.

Rdeča nit je bila, predstaviti otrokom naše prednike. Babica in dedek sta prinesla stare fotografije svojih staršev in potem smo ob čaju in svežem pecivu poslušali družinsko zgodovino. Nobena pravljica ni tako zanimiva, kot zgodba pradedka, ki se je iz Češke preselil v Ljubljano, ki je vozil podmornico in igral nogomet v lokalnem klubu. Otroci so poslušali z odprtimi ušesi.Stare fotografije so nam kazale neznane ljudi, ki pa vendarle niso neznani, saj so naše korenine. Iz njih smo izšli, njihov rod se po nas nadaljuje. Zato smo z njimi še kako povezani, pa čeprav jih morda nikoli nismo spoznali.

Vse skupaj nam je bilo tako všeč, da smo se odločili projekt nadgraditi. Prihodnje leto bomo povabili še več starejših sorodnikov, ki bodo prestavili še druge prednike. Odločili smo se tudi, da bomo stare fotografije uredili in digitalizirali, nato pa vse skupaj objavili v foto knjigi. Tako bomo imeli zbranih več podatkov o svoji družini.

Vem, da bodo otroci še vedno spraševali o minulih časih, a družinska zgodovina zaradi »družinskih zgodb«, ne bo več neznana.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | 3 komentarjev

Jesen (življenja)

30.09.2012 ob 09:59, avtor jozeb

274. dan leta 2012 je danes, do konca leta tako ostaja le še 92 dni. Kako brzi čas? Še malo pa bo konec leta…

Takole proti koncu leta me prime melanholija. Tudi letni časi nam kažejo podobo lastne minljivosti. Saj še najdemo sonce in lepe dneve tudi jeseni in pozimi, a vendar nas zagrinjata sivina in vlaga. Tudi dan se je že precej skrajšal. Sonce je vzšlo ob 6:59 in bo na nebu do 18:43. To pomeni, da bo osvetljeni del dneva dolg 11 ur 44 minut in 6 sekund, ostalo bo zavzela noč, ki bo do božiča, le še pridobivala. Vsak dan izgubimo 3 minute in 13 sekund svetlobe.

Prav tako kot dan, svetloba in toplota, pa izgublja tudi človeško življenje. Nismo več tako prožni in elastični kot v mladosti. V klanec pojema sapa, pojavljajo se različne bolečine in bolezni. Nekoč rjave lase prevzema srebro, nase je treba navleči še kak kos obleke, da se mraz ne zaje v kosti.

Tudi na letnem ciklu lahko začutimo lastno minljivost, težo dneva in let. Ptice se pripravljajo na odhod, narava daje še zadnje plodove.

Zase lahko mirno rečem, da imam raje prvo polovico leta, ki je polovica optimizma in začetkov. Takole na kocu leta pa večinoma pospravljamo in gledamo, kako nam narava veni pred očmi. Zame bi bilo očitno idealno vsake pol leta preživeti na drugi polobli. A čeprav bi to zanimivo potovanje dveh pomladi in dveh poletij, morda lahko kdaj izkusil, pa jeseni življenja, ki se ji (če nam Bog da) bližamo, ne moremo uteči.

Je torej življenje krog ali spirala? Vse stvari se na nek način ponavljajo. Kot smo zjutraj vstali iz postelje, se bomo vanjo zvečer zopet vrnili. Kot smo sadili letos spomladi, bomo tudi prihodnje leto. A ne bo enako. Vedno bo malo drugače.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno, splošno | Brez komentarjev

Delo

22.09.2012 ob 23:40, avtor jozeb

Pomili smo cisterno od znotraj, jo poškropili z alkoholnim kisom in tako pripravljena čaka na prvi dež. Pravijo, da je treba vodni zbiralnik pomivati na dve leti, da se očisti in pomije vse, kar je veter nanesel na streho in dež spral. Ves dan smo praznili kakšnih 10 kubičnih metrov vode, kolikor jo je še bilo v cisterni. Na koncu je ostala le umazana usedlina. S sirkovo krtačo smo oprali stene in poribali dno. Človek kar ne verjame, kaj vse se nabere na dnu in kaj uporabljamo.

Kljub vsemu je deževnica najbolj »ekološka« voda. Je mehka, v njej ni apnenca. Če v taki vodi peremo, nam perila ni treba mehčati in voda na grelcih ne pušča vodnega kamna. Za zatiranje škodljivih stvari nekateri uporabljajo kemične pripravke, mi smo se odločili za alkoholni kis, ki prav tako uniči kar škodi, poleg tega pa močno razredčen ne pušča neprijetnega okusa.

Zvečer smo se po napornem dnevu zbrali ob mizi. Stric je pripravil flambirane banane. Obsedeli smo in razmišljali, kako za popoln trenutek ni potrebno veliko. Le prijetna utrujenost, zadovoljstvo ob opravljenem delu in prijazna beseda. Vse drugo pride poleg samo. Brezplačno, zvrhano in potreseno mero.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 2 komentarjev

Še nekaj poletja v jeseni

21.09.2012 ob 09:51, avtor jozeb

Ko smo se to jutro peljali čez Liko je bila temperatura zunaj na nekaterih mestih 0 stopinj. Dolgi travniki ob avtocesti so bili prekriti z belino. Kot bi že padla prva slana. Jesen je tu.

Za tunelom sv. Rok pa se je termometer dvignil na 15 stopinj in ob sončnem vremenu in mirnem morju je izgledalo da bomo užili še nekaj poletja. Morje v Zadru ima 21 stopinj in preko dneva bi se lahko ogrelo še za kako stopinjo.

To so najlepši trenutki na morju. Kolone turistov so se poslovile, domačini so v službah ali pa so si po naporni turistični sezoni zdaj sami privoščili nekaj oddiha. Mir, blaženi mir, s praznimi plažami, prijetnimi temperaturami in še vedno toplim morjem. Na trajektu proti našemu otoku je kakih 30 potnikov, na otoku nas bo izstopilo 7. Kot bi se čas ustavil za kakih 60 ur.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Grozde v Stični

9.09.2012 ob 22:42, avtor jozeb

Na blagoslovitvi kapele in oltarja Lojzeta Grozdeta v Stiški baziliki, je bilo lepo in slavnostno vzdušje. Polna cerkev, ki je sprejela Grozdetove relikvije, je nekako skupno začutila vzvišenost trenutka. Grozde je prav iz njihovih cerkvenih klopi, kjer je bil prvega januarja 1943 pri 10. maši, odšel proti Trebnjemu in Mirni in s tem v smrt. V njihovi starodavni baziliki je našel zadnje duhovno okrepčilo pred smrtjo in zato je njegov »povratek« sem, v obliki relikvij, razumljiv.

Mašo je daroval novomeški škof Glavan ob navzočnosti stiškega opata, stiškega župnika in postulatorja Grozdetovega beatifikacijskega procesa.

Postulator Igor Luzar prinaša Grozdetove relikvije

Ob koncu predstavitve slike, sem župljanom zaželel, da bi Lojzetovo navzočnost v Stični sprejeli in se mu priporočali v prošnjah in molitvah. Tudi sliko bodo, upam blagohotno, doživljali kot iskren poskus približanja njegovega kratkega življenja tistim, ki iskreno iščejo dušni mir. Lojze nam pravi: »Pot je jasna!«

Ljudje so se takoj po maši že začeli zbirati pred Grozdetovo kapelo

  • Share/Bookmark

Objavljeno v kultura, osebno | Brez komentarjev

Madžarska

30.08.2012 ob 23:21, avtor jozeb

Poletja je skoraj konec. Ker smo bili na dopustu že pred mesecem, se ga že skoraj ne spominjam več… Zato pa imajo otroci še nekaj dni počitnic. Naša najstnika sta bila z babico in dedijem na Madžarskem. Kar niso mogli prehvaliti videnega. Budimpešta je podobna Pragi, so skupno ugotavljali. Pridno so fotografirali in vesel sem bil, kaj je nastalo. Pravzaprav nekaj odličnih slik.

Budimpešta ponoči in pogled na parlament.

Pogled na parlament v Budimpešti.
Nočni pogled od parlamenta na grad.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Višja sila

4.07.2012 ob 19:20, avtor jozeb

Počitnice so za otroke poseben čas. Najprej jim je zelo všeč, da ni več šole s predpisanim urnikom in lahko pospijo malo dlje. Če pa to traja predolgo, se začnejo dolgočasiti in po glavi jim rojijo „muhe“ (da ne napišem neumnosti).

Tako smo se odpravljali na kopanje v Atlantis. Vse je bilo že pripravljeno, kopalke v torbi, brisače in kreme za sončenje prav tako, (moja služba je bila popoldanska) nato pa je zazvonil telefon… Bil je oče, ki ga je zelo zanimalo, če je bila včeraj kakšna nevihta v Ljubljani (kajti bil je na Dolenjskem in tam je nekaj deževalo…).Še vse kaj nepomembnega ga je zanimalo, končno pa je le izustil, da sta včeraj s stricem nekaj brkljala v „hosti“ in mu je na glavo padla veja. V bolnici so ga zvečer oskrbeli, zdaj pa ima nekaj šivov in ne bi ravno sam vozil domov. (Ne bi niti o vplivu včerajšnje polne lune.)

Otroci so zastrigli z ušesi. Ko sem že mislil, da bodo začeli protestirati, saj imamo ja plan in smo vse zmenjeni, imamo celo spakirano…, se obrnili ploščo. Seveda gremo po dedija! To je ja bolj važno od namakanja v vodi, to je višja sila. Na plavanje bomo šli že drugič. In res smo sedli v avto in se peljali ponj. Oče nas je sprejel, kot Peter Čeh (oni nogometaš, ki ima na glavi poseben ščitnik). Tako se je duhovito izrazil najstarejši sin, ki je velik nogometni navdušenec.

Ko smo opravili vse okoli zdravja, nam je ostalo še toliko časa, da smo se ustavili na skupnem kosilu in drobnem nakupu. Otroci so zadovoljno klepetali, kako smo pomagali in kako je bilo to pomembno. Dan ni padel v vodo, ampak je dobil novo dimenzijo. Na kopanje bomo šli drugič, dober občutek pa je ostal. Tudi meni. Očitno z ženo nisva čisto zamočila z vzgojo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

Še so pošteni ljudje!

1.07.2012 ob 22:10, avtor jozeb

Na teden popijemo približno 14 litrov mleka. Otroci imajo vsaj en obrok dnevno na mlečni osnovi. Kuhamo gris ali kosmiče, čokolinom in različnim žitnim kroglicam pa se skušamo čimbolj izogibati (vedno seveda ne gre). Glede na količino ni čudno, da smo se »abonirali« na mlekomatu, ki je na bližnji kmetiji. Tako »ubijemo dve muhi na en mah«. Mleko je precej cenejše (60 centov) in še od krave je (kar za ono iz mlekarne, ki zdrži po pol leta ne morem ravno trditi…).

Pa ne bo tekla beseda o kakovosti mleka, ampak o pozabljivosti in poštenosti. Ko smo v četrtek zadnjič polnili zalogo mleka, se je zgodilo, da smo ključek na katerem je shranjena določena vrednost, pozabili v reži mlekomata. Tega do danes, ko nas je pot spet vodila po novo zalogo, niti nismo vedeli. Na vratih pa se je začelo. »Kje pa je ključ?« »Kaj sem imel takrat oblečeno, morda je v kakšnem žepu?« »Poglejmo še v avto, morda je v kakšnem predalu?« Pa seveda ni bil…

Ni bilo druge, na hitro smo morali zbrati določeno število kovancev (zakaj mlekomati delajo samo na kovance?) in vzeti pot pod noge. Kot bi bili domenjeni, je bil, kljub pozni uri, eden od domačih še pokonci in to celo ob mlekomatu.

Od tu naprej si lahko zgodbo predstavljate sami. Dejansko so našli pozabljeni ključek v reži aparata in ga shranili do danes. Malce so nas preverili, če je ključ res naš, ampak če slutiš da si ključ pozabil tam in da tudi veš koliko denarja je še na njem, potem si pač pravi. »Napišite svojo telefonsko na ključ,« so svetovali, »bomo drugič hitreje vedeli za koga gre!«

Seveda bi šlo lahko tudi drugače in ostal bi slab okus pa jeza na lastno pozabljivost. Tako pa sva se z ženo vrnila z dobrim občutkom, da ljudje okoli še opazujejo in povedo lastnikom kmetije o najdenem predmetu, ti pa so bolj zadovoljni, da so lastnika našli, kot da bi se veselili nekaj deset lahko pridobljenih evrov.

Morda je primer nekoliko šolski, kaže pa, da v vsej poplavi takih in drugačnih barabij o katerih nas dnevno obveščajo mediji od tod in tam, še vedno najdemo primere, ki to demantirajo. Ljudje smo po naravi dobri in pošteni, tudi danes, tudi tukaj.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | 10 komentarjev

Oddih

28.06.2012 ob 22:56, avtor jozeb

Včasih, takole na začetku poletja ugotoviš, da je veliko stvari, ki govorijo glasneje od dnevne politike. Ugotoviš, da je veliko več stvari, ki nas povezujejo, od tistih, ki nam postavljajo meje. Takrat se zazdi, da je bolje zapisati kakšno besedo manj in pustiti naj govori tišina.

Ali pa namesto nje poveš kaj nepričakovanega. Morda o vonju pokošene trave ali zrelih malinah, morda o kolesarskem izletu z otroki ali prekrasnem jurčku, ki si ga odkril na potepu po gozdu. Zakaj si ves čas levji delež naše pozornosti reže politika? Je človek res samo Homo politicus?

Pozna se, da se bliža čas dopusta, blagoslovljeni čas miru, ko nagovarja le drugačna okolica z množico vonjav in dražljajev. Dnevna rutina odide in čas je za drugačno potrošništvo, potrošništvo soljudi. Vsi prijazni sedimo okoli mize, govorimo o življenju od katerega smo pobegnili. Veliko se smejemo, včasih le strmimo v obzorje, tja kjer se stikata modrina morja in modrina neba…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v osebno | Brez komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »