Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Ozkost in topoglavost…

15.12.2013 ob 19:01, avtor jozeb

Ta naslov se mi je porodil medtem, ko sem prebiral odzive na mogočo kandidaturo Lojzeta Peterleta na sedež generalnega sekretarja Sveta Evrope.

Peterle zahtevane kriterije za to mesto izpolnjuje, k temu ga je spodbudila tudi najmočnejša stranka v evropskem parlamentu Evropske ljudska stranka, kar bi mu dalo kar nekaj možnosti za izvolitev. Zataknilo pa se je kje drugje kot doma. Na zunanjem ministrstvu niso „bili pravočasno obveščeni“, poleg tega Peterle seveda ne ustreza, ker ni kandidat njihove poloble. Zato njegove kandidature sploh ne bodo predlagali.

In potem berem še (neuradne) utemeljitve zakaj ga ne bodo predlagali: zaradi „njegove vloge pri resoluciji Evropske ljudske stranke v obrambo Janezu Janši“ in zato „ker je bil predsednik vlade v času, ko so se je zgodili izbrisani“.

Človek kar ne more verjeti. Naša levica je namesto Evrope arbitrarno ugotovila zakaj Peterle ni primeren. Naša levica je bolj stalinska od Stalina, še pred vložitvijo kandidature se je odpovedala domačemu kandidatu in podprla tujega!

Jasno, bolje da ni na položaju, če ni naš! Bravo, Bratuškovi…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 5 komentarjev

Hrvaški referendum o družini

2.12.2013 ob 22:47, avtor jozeb

Več tednov sem spremljal polemike na Hrvaškem ob referendumu vpisa v ustavo zakonske zveze med moškim in žensko. To ni bila »krvava bitka«, bila je »mesarsko klanje«! Mediji so se v 99 odstotkih, kot priznavajo sami novinarji, postavili na stran proti zvezi »V imenu družine«, ki je najprej zbrala 700 tisoč podpisov za razpis referenduma in nato na le tem močno zmagala z več kot 65. % glasov.

Morda so bili prav mediji krivi, da se je toliko ljudi postavilo za družino, saj so se hrvaški novinarji izkazali za izjemno enosmerno usmerjene. V Jutarnjem listu so celo brezplačno objavljali zgodbe in reklame proti referendumu. Podobno so delali tudi elektronski mediji. Sploh se niso trudili biti nepristransko neodvisni. Vsaka novica je bila že komentar. In bili so skrajno neokusni. Ni jim bilo nerodno objavljati nepreverjenih novic o članih Zveze za družino in voditeljica Željka Markić je danes v medijih najbolj osovražena Hrvatica. Niti ni čudno, da je medije Zveza na koncu celo izključila iz svojega štaba, kjer so pričakovali volilne rezultate.

Skoraj milijon Hrvatov se je torej izreklo za vpis v Ustavo, da je zakon lahko le zveza moškega in ženske. Da so glasovali tako, jih je prepričala skupina katoliških laikov, ki so zastavili svoje ime in svoje krščanske vrednote, ter zmagali. Njihova zmaga odmeva. Tako doma na Hrvaškem, kot pri nas in tudi v tujini. Vendar se Hrvatom ni treba ozirati na to kaj mislijo sosedi in Evropa, saj je ta dovolj liberalna, da je vnaprej jasno povedala, da je urejanje družinske zakonodaje v domeni nacionalnih držav… Posledično so tudi vse reakcije, ki jih objavlja tuji tisk, pač le pogledi različnih političnih in družbenih skupin na to tematiko in Hrvatom zaradi tega ni treba biti prav nič nerodno! Tudi Evropi so dali s tem jasen signal, da se z nekaterimi stvarmi pač (pri njih) ne gre igrati. Vprašanje družine pa je za Hrvate temeljno. Povzemam nekaj misli, ki sem jih zasledil v današnjem hrvaškem tisku in so vsaj kolikor toliko uravnotežene, saj večina še vedno tuli v isti rog in objavlja zgodbe ljudi, ki »jih je po tem rezultatu zdaj sram da so Hrvati«! Mislim, da je tudi kar nekaj Evropejcev, ki bi včeraj želeli slaviti s njimi.

»Referendum o zakonu ne bo povzročil skoraj nobenih sprememb v statusu zakonske zveze, ki je bila tudi doslej opredeljena kot zveza med moškim in žensko, bo pa dodobra pretresel hrvaški politični sistem. Morda gre za najbolj pomembne in najbolj korenite spremembe na političnem prizorišču po vzpostavitvi demokracije, ki je dozdaj prinesla predvsem kozmetične izmenjave moči med HDZ in SDP«.

»V vrsti slabih vlad, ki so vedno skrbele le za lastno promocijo, jo je najslabše odneslo desno, konservativno volilno telo, ki ima v normalnih razmerah na Hrvaškem večino. Zato ni presenetljivo, da se je to predvsem zaradi svojih elit počutilo prevaranega.

Zadnja leva vlada Zorana Milanovića je dokončno razbila iluzijo o nekakšnem nacionalnem konsenzu, zaradi katerega je bila pravzaprav izvoljena v času po Sanaderju in Kosorjevi. Na tem referendumu je predvsem poražena ideološko izključujoča, včasih sektaško levičarska vlada, ki je dobila mandat, da vzpostavi nepokvarjeno vlado in pokrene gospodarsko rast, ne pa da povsem spremeni sistem vrednot, na katerih temelji hrvaška družba.«

»Premier Milanović je večinoma plah in neodločen, toda nenadoma se prelevi v pravega junaka, ko je treba ukiniti pokroviteljstvo parlamenta nad žalno komemoracijo v Pliberku. Brez kakršnegakoli spoštovanja do tistih, ki mislijo drugače, so uvedli v šole zdravstveno vzgojo, ki je bila problematična ne samo zato, ker ultra liberalna, ampak tudi zato, ker ne ponuja nobene alternative. Otroci se tako v šolah učijo to, kar je določila njihova stranka da je za njih pravilno in dobro. In tako se je javnost zganila, kajti če ne poslušajo nikogar, medtem ko so v šole npr uvajali sporno zdravstveno vzgojo, tako lahko upravičeno domnevajo, da so čez noč sposobni uvesti tudi istospolne poroke.«

»Kaj je torej ostalo katoliški in nacionalni desnici, kot da se organizira in poskuša nekaj storiti v obubožani državi na robu brezupa?«

»Veliki zmagovalec referenduma je tudi katoliška Cerkev, ki je našla način, kako se vključiti v politično življenje ne da bi bili v glavnih vlogah duhovniki in škofje. O kako velikih spremembah govorimo, se je pokazalo predvsem v reakcijah večine medijev, ki so do katoliških laikov na čelu z Željko Markić pokazali izjemno agresijo, sovraštvo in prezir. To je samo dokaz, da pobuda “V imenu družine” ne prihaja iz centrov moči, ki »uspešno« vladajo hrvaški že skoraj četrt stoletja in verjetno celo nekoliko dlje…«

Njihov pohod v hrvaško politiko pa se verjetno zdaj šele začenja!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Moralno in higienično…

20.11.2013 ob 21:15, avtor jozeb

Gospodarski minister Stanko Stepišnik je odstopil. Da bo temu tako, se je očitno vedelo vsaj že od ponedeljka, kajti pred nekaj dnevi je premierka še zatrjevala, da podjetje EMO Orodjarna, katerega solastnik je, ne bo kandidiralo za državne subvencije. Ko se je kaplja prelila čez rob, so se domenili, da se umika iz vlade, zadrži pa lahko poslanski sedež in njegovo podjetje lahko v tem primeru dobi državne subvencije.

Tako so navzven vsi zadovoljni. Bratuškova je pokazala svojo avtoriteto, minister je pod pritiski sicer klonil in odstopil, zato pa bo namesto odpravnine njegovo podjetje dobilo državne subvencije in še nekaj časa bo na plačilnem seznamu Državnega zbora.

Zgodba se je navidezno uredila. Žal pa nismo slišali tistega, kar smo želeli slišati, da je Stepišnik delal slabo. Da se je v tem kriznem času najslabše odrezalo ravno njegovo ministrstvo. Da se ves čas govori o financah in konsolidaciji financ, o novih davkih pa o sanaciji bank, prav malo pa se govori o ukrepih za zagon gospodarstva. Niso redki tisti, ki trdijo, da je bilo na področju gospodarstva pod Stepišnikom narejeno bistveno premalo, glede na situacijo v kateri smo. Še več, Stepišnik se kot minister za gospodarstvo, ni (dovolj) zavzel za svoj resor, kar se obremenitev tiče, ki jih vlada načrtuje in jih je tudi že sprejela.

Zato bi bilo moralno in higienično, če bi minister odšel predvsem zaradi tega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Razlogi za upanje

19.11.2013 ob 23:48, avtor jozeb

“Slovenija je velika. V njej je upanje in veliko dobrega, zato moramo biti bolj optimistični,” se v teh dneh sliši na različnih koncih Slovenije. “To pravi nekdo, ki je bil do vratu v smeteh. Govorim iz življenja in iz prepričanja,” dodaja misijonar iz Madagaskarja, lazarist Peter Opeka. Za njegovo slovensko ime so se odločili organizatorji Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki so v ponedeljek pripravili srečanje z njim v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani in dovolite, da ga uporabljam tudi jaz v tem zapisu.Prepričan sem, da so srečanja z njim tako dobro obiskana tudi zato, ker za razliko od podobnih prireditev, kjer je moč slišati večinoma črnoglede napovedi o našem stanju, tu prevladujejo predvsem optimizem, veselje in ljubezen do bližnjega, torej solidarnost. Misijonar Peter Opeka je kot velik aspirin ali obliž za naše razbolele duše, ki jih pestijo bolezni sodobnega zahodnega sveta, kot so neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti…

Peter Opeka pravi: „Če je v Sloveniji kriza, potem moramo za Madagaskar izumiti novo besedo. Merila za revščino, ki veljajo v Sloveniji, so seveda drugačna kot na Madagaskarju. Toda sem na strani vseh, ki so zapostavljeni. Ne delamo le za denar, delo samo naredi človeka. Če delamo le za denar, se ne smemo čuditi, da smo v krizi.“

Misijonarjev optimizem je nalezljiv. Kljub tolikim stiskam, kljub težkim primerom življenja na Madagaskarju, ki jih opisuje, ne izgublja upanja. Poudarja, da Slovenci skrbimo, da dnevni obrok riža v njegovi skupnosti na Madagaskarju dobi 7000 otrok in to kljub krizi. Kot da je moral priti k nam ravno ob tem času in nam povedati spodbudne besede.

Ob tem sem se spomnil na slavnostni govor nekdanjega ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Jožeta Mlakarja, ki je na akademiji ob 20 letnica ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije med drugim dejal: »Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Petru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

Da si želimo verjeti tem drobnim nasvetom o dobroti in solidarnosti, pričajo množice ljudi, ki prihajajo na srečanja z misijonarjem. Ta je bil letos tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Do preloma v družbi pa bo prišlo šele takrat, ko bomo njegove besede vzeli zares. Namreč še kako drži, ko pravi: „Če gremo od maše domov enaki in ne boljši, kot smo bili pred njo, potem to ni pravo doživljanje maše.“ Misijonar Peter Opeka je primer dobre prakse, ki bi si ga morali večkrat vzeti za vzgled. Vsaj takrat, ko se namesto odločnega ukrepanja raje zatekamo k brezplodnemu jamranju in nerganju. Začeti je treba pri sebi in v svoji bližnji okolici. Ko bodo vidni prvi rezultati, ne bo več razlogov za to, da bi se pogovarjali o tem, da še ne vidimo luči na koncu tunela. Poleg vsega, so razmere pri nas praktično neprimerljive s tistimi na Madagaskarju…

Zato bi se, ko razmišljam o razlogih za upanje, še enkrat rad ozrl k Zavodu sv. Stanislava in njegovi 20 letnici. Tudi obstoj takega zavoda je razlog za optimizem. Vsi ti mladi, ki so v 20. letih obiskovali gimnazijske učilnice so kot seme razneseno naokoli. Ko sem opazoval, kaj vse so pripravili na akademiji, sem imel prav podoben občutek kot ob srečanju s Petrom Opeko. Bilo je veliko veselja, optimizma, hkrati pa raznovrstnih talentov in znanja združenega z napori za dosego plemenitega cilja. Prepričan sem, da se bodo tudi ta semena slej ko prej razrasla v mogočno drevo.

Potem pa je tukaj še 19 letnica Radia Ognjišče. Na pravkar minulem gala koncertu v Cankarjevem domu, kjer smo začeli z obeleževanjem tega dogodka, je dvakrat nagovorili poln avditorij tudi Peter Opeka. „Za otroka, ki je prišel na svet in od očeta in matere ni zahteval, da naj se rodi na Madagaskarju, na smetišču ali na trgu ali na cesti, otrok je rojen in je tam in nekdo mu mora ponuditi roko. In to delamo 24 ur na dan,“ dodal je, da je kljub temu, da ni rojen tam „romar za te otroke“. „Hvala vam za pomoč tem otrokom, za katere danes nudimo šolo in vzgojo. 11.328 otrok je bilo vpisanih v naših šolah preden sem šel iz Madagaskarja in za te otroke danes prosim pomoč,“ je nagovoril Opeka.

Njegov glas se je s pomočjo Radia Ognjišče razširil in nagovoril vse ljudi, ki so mu hoteli prisluhniti. Kaj ni razlog za upanje tudi to, da je mogoče njegovemu sporočilu prisluhniti na tak način? Če ne bi bilo tega medija, to ne bi bilo mogoče.

Razlogov za upanje je torej več, le mi imamo včasih tako zamegljena očala, da skoznja ne posije sonce. Za to smo večkrat krivi sami. Nismo se potrudili in z njih obrisali umazanijo in mastne madeže. Raje smo pestovali svoj slabo voljo in tarnali, kako je vse narobe. A del krivde za nastale razmere moramo sprejeti tudi sami in nato odreagirati. Ko spoznaš napako, jo je treba popraviti.

Ne bo treba začeti na malgaškem smetišču. Naše težave niso povezane z več kot devetdesetimi odstotki ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ampak so povezane z našim dojemanjem revščine. Ko bomo to ugotovili in se po tem ravnali, bo odpadlo ogromno razlogov za nezadovoljstvo in bolj jasno se bodo pojavili tudi razlogi za upanje.

Naj še končam z besedami misijonarja Petra Opeka, ki je odgovoril na vprašanje, kakšen recept ima za Slovenijo: „Ni recepta, samo zavedati se moramo, da imamo v sebi Božjo moč in ljubezen. Ta ljubezen nas sili, da gremo k tistemu, ki potrebuje našo pomoč. S tem damo upanje drugemu in samemu sebi!“

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Resolucija EPP

14.11.2013 ob 23:46, avtor jozeb

Spet imamo manjši vihar. Evropska ljudska stranka je izdala resolucijo o Sloveniji, ki dviga mnogo prahu. Če bi šlo zgolj za »eno strankarsko zadevo« potem bi bile tako burne reakcije popolnoma odveč. Zakaj bi se »vrh naše politike« ukvarjal s strankarskimi resolucijami? Spomnimo se, da je bila pred leti sprejeta Evropska resolucija o totalitarizmih, ki je na veliko višjem nivoju, pa se je naš parlament z njo zgolj seznanil… Zdaj pa tak upor proti »strankarski zadevi«. Morda je kritike zabolelo, da je bila resolucija sprejeta brez glasu proti? Morda jim ni prav, da so zaskrbljeni nad stanjem pri nas? Morda, da ugotavljajo neprijetne stvari, recimo da sodišča ne sodijo v razumnem roku, ali da nismo izvedli lustracije, ali pa da jim je slovenski minister lagal v obraz?

Ampak zakaj tak krah? Pa saj vsi, ki živimo tukaj vemo, da je stanje pri nas zaskrbljujoče, vemo da sodišča svojega dela ne opravljajo kot bi se v pravni državi od njih pričakovalo, vemo tudi da nismo razčistili s preteklostjo in da pri nas otroci ponekod še vedno natikajo titovke in prepevajo revolucionarne pesmi tudi vemo, pa čeprav bi to kak minister rad zamolčal…!

Zakaj torej toliko nejevolje, toliko omalovaževanja, toliko gorkih besed? Odgovor je seveda na dlani. Nekdo se je v povedanem prepoznal in zdaj skuša storiti vse, da bi zmanjšal pomen povedanega. Morda je najbolj užaljeno in gorko reagiral »veliki demokrat« Ivo Vajgl (Zares), ki je »resolucijo EPP označil kar za “novodobno resolucijo informbiroja”. Spomnil je, da tovrstna praksa za EPP ni nenavadna. “EPP se vedno znova izpostavlja v obrambo svojih politikov, svoje opcije v različnih državah, ki so v težavah zaradi svojega početja,” je dejal. Pravi, da so v EPP stalno branili tudi nekdanjega italijanskega premierja Silvia Berlusconija, podpirali nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, Salija Berisho v Albaniji in Triana Basescuja v Romuniji.« Pravzaprav bi si vsi zaslužili prebrati, kakšna je bila vloga g. Vajgla v primeru Kocbek, ki ja lepo opisan v knjigi njegovega nekdanjega strankarskega kolega Igorja Omerze. Da človek s tako totalitarnim pedigrejem, kot ga ima Vajgl, govori na tak način o resoluciji EPP-ja kot informbirojevski, je svojevrstna farsa!

Skratka, če mački stopiš na rep zamijavka. Če se o tem pogovarjamo na domačem terenu, nas ignorirajo in se izmikajo, če pa pride glas od tem od zunaj, potem je takoj halo in velike besede o neodvisnosti sodstva, pa o vmešavanju v naše notranje zadeve, pa o pritiskih in podobno.

Kaj ne bi bilo veliko bolj elegantno vse skupaj demantirati z dejanji?

Naj sodniki že izpeljejo proces Parija do konca in, če tako kažejo dokazi, Janšo obsodijo ponovno. Pokopljimo svoje umrle in zaključimo že enkrat z našo preteklostjo in delitvami. S tem bomo Evropi najlažje sporočili, da pri nas ne nasedamo totalitarnim vzorcem in končno, postavimo visoke standarde za politiko. Kdor se jih ne drži, naj odide s položaja. To bo najbolje demantiralo izrečene izjave EPP. Veliko bolj kot pa velike in predvsem užaljene besede.

In da se razumemo, vse zapisano velja tako za levo kot tudi za desno stran političnega spektra!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Peticija proti davku na nepremičnine

5.11.2013 ob 23:42, avtor jozeb

Podpisal sem peticijo proti obdavčitvi nepremičnin, kot si jo je zamislila vlada Alenke Bratušek. Do trenutka, ko to pišem (5.11. ob 23.26) je peticijo podpisalo že 15335 podpisnikov. Za dva dneva je to dokaj visoka številka, ki obeta do konca tedna kakih 50. tisoč podpisov.

Kljub vsemu pa je vprašanje, ali bi kakršnakoli številka sploh premaknila miselnost te vlade. Namesto, da bi zarezali v prihodke javnega sektorja, so se odločili za uravnilovko za vse, kar bi bilo pravzaprav sprejemljivo, če bi šlo za začasen »krizni davek« in ne strukturen ukrep.

Samo prevzem obveznosti dveh propadlih bank, ki so ju vodili ljudje blizu zdajšnjim oblastnim strukturam, nas bo stal okoli 450 milijonov…

Zakaj tistega kar zmorejo, ne plačajo lastniki zasebnih bank z lastnim premoženjem? Ne bo ga dosti, saj vem, bo pa ljudem dalo pozitiven impulz, da ne moreš spraviti toliko posameznikov in podjetij na »kant« in za to ne nositi nobenih posledic…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Tudi UDBA (končno) na zatožni klopi

4.11.2013 ob 23:50, avtor jozeb

Po vložitvi kazenske ovadbe zoper nekdanjega visokega partijskega funkcionarja Mitjo Ribičiča, bodo v četrtek 7. 11. pripravili tudi predstavitev ovadbe zoper Silva Gorenca, Boris Mužiča in Marjana Orožna, zaradi kaznivega dejanja ugrabitve in umora po kazenskem zakoniku Republike Avstrije.

Ovadbo bo predstavil Roman Leljak, predsednik Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine Republike Slovenije.

Silvo Gorenc kot zvezni načelnik UDV, Boris Mužič kot načelnik Slovenske UDV in Marjan Orožen kot republiški sekretar za notranje zadeve, so leta 1972 v Salzburgu ugrabili Stjepana Crnogorca in ga ilegalno prepeljali v Slovenijo. V Sloveniji je bil po zaslišanju likvidiran.

Ponaredili so slovenski potni list z lažnim imenom Marko Golac. Potni list bo na vpogled novinarjem. Ohranjeni so vsi osebni predmeti Stjepan Crnogorca, ohranjen je zvočni zapis njegovega zaslišanja in v rokopisu njegova izjava, ki jo je pred smrtjo podal UDV Sloveniji.

Za izvedbo akcije so uporabili devet sodelavcev UDV, vsi so bili slovenski državljani. Kaznivo dejanje v Republiki Avstriji ni zastaralo. V primeru, da bo Republika Hrvaška sprejela ustavno spremembo o nezastaranju tovrstnih kaznivih dejanj, bo zaradi vpletenosti v umore hrvaških državljanov preganjano več kot 50 slovenskih državljanov.

Obeta se nam zanimiv obračun z ljudmi, ki se ničesar ne spomnijo…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Nekaj opažanj ob dnevih spomina

2.11.2013 ob 23:39, avtor jozeb

Naša pokopališča so v teh dneh, posebno zvečer, razsvetljena kot božično drevo sredi Čopove. Človek bi pomislil, da imamo Slovenci do teh mest nekakšno posebno spoštovanje, da je kraj zadnjega počivališča svet kraj. Pa je res? Kaj ponekod ne hodijo kar po nepokopanih kosteh? Pomenljiva dvojnost.

Menda smo Slovenci rekorderji, kar se prižiganja sveč na grobovih tiče. Na letni ravni prižgemo okoli 20 milijonov sveč, večino okoli prvega novembra. Če stane sveča slab evro in ste jih na (skoraj) vsakem grobu našteli vsaj pet, potem si vsaj približno lahko izračunate, koliko denarja smo spustili v zrak.

Ne, še zdaleč ne mislim, da bi se ne smeli spominjati svojih dragih, ki so že odšli v večnost, (ravno nasprotno,) sprašujem se samo o načinu. In potratnosti.

Ste opazili kako so se pred pokopališči utaborili »profesionalni nabiralci drobiža«, tisti, ki prosijo vbogajme, prosjaki? Ti so v teh dneh zamenjali delovna mesta. Iz mestnih središč in izpred trgovskih centrov so se pomaknili tja, kamor s(m)o v teh dneh poromali vsi. Na mesta zadnjega počivališča.

Karkoli si že mislimo o njih, njihovi usodi, o gazdah, ki jih vsak dan vozijo na »delo« in jim zvečer vse poberejo, jim moramo priznati, da ni enostavno tako zaslužiti vsakdanjega drobiža. Za to moraš biti poseben človek. Tega ne zmore vsak. Tega tudi noče vsak!

Naj nadaljujem pri milijonih, ki jih vsako leto spustimo v zrak, lahko pa bi jih vsaj del razdelili živim. Tistim, ki še potrebujejo nekaj za lažje življenje. Prepričan sem, da našim dragim pokojnim (če seveda verjamemo v njihovo duhovno prisotnost) veliko več od množine sveč in rož na grobovih pomenijo naše molitve, naši spomini, naše tople besede. Če tega ni, tudi okrancljan grob ni drugega kot bedna scenografija na prsih naše slabe vesti…

In še o maši, ki je potekala na Sveti Gori. Za vse rajne. Med njimi tudi za partizane, taboriščnike, izgnance in pregnance, zapornike, talce, tigrovce, padle v osamosvojitveni vojni in druge žrtve vojne. P. Bogdan Knavs je uspel nagovoriti Janeza Stanovnika in borce, da so prišli k maši. Niso prišli na miting, proslavo ali spominsko slovesnost, kjer so vedno poslušali svoje govornike, ampak so pustili, da jih je nagovoril nekdo, katerega sama funkcija je bila pred nekaj več kot 20. leti dovolj, da je bil okarakteriziran za državnega sovražnika.

»Tisti, ki verujete v zakrament sprave in evharistično daritev ljubezni, ste povabljeni, da z menoj darujete to sveto mašo in da skupaj molimo za pokoj njihovih duš. Tiste, ki znate na tak ali oni način moliti, vabim, da prosite Boga, naj jih sprejme in naj jim oprosti vse tisto, kar je bilo človeško nepopolno. Tiste pa, ki vam ni bilo dano, da bi bili vzgojeni v nagovarjanju Boga, a nosite v srcu iskrenost, poštenje in dobronamernost, vabim, da vse te fante in dekleta, može in žene ohranite v lepem spominu,« je povedal p. Bogdan.

Kaj bi še lahko več pričakovali? Ob Kristusovem oltarju so se zbrali, v imenu njegove ljubezni so si podajali roke, prosili so za pokoj duš umrlih in odpuščanje. Verjemite, da tisti, ki so bili iskreno pri maši, v naslednjem trenutku ne bi mogli neiskreno govoriti o Bogu. In Jezus sam o teh pravi, kdor ni proti nam, je za nas (Mr 9,40).

P. Bogdan Knavs je odprl novo fronto v naši slovenski Cerkvi. Kot je prav, da imamo pastoralo za odmaknjene, ločene, homoseksualce…, je potrebno z ljubeznijo in spoštovanjem pristopiti tudi k borcem. Tudi zanje mora biti prostor v Cerkvi. Tudi oni so potrebni Božjega usmiljenja. »Cerkev je za vse ljudi. Vsi smo ljudje in vsi tudi grešniki. Bog je tisti, ki bo sodil, mi pa te pravice nimamo,« še pravi p. Knavs.

Prvi koraki so bili s tem narejeni. Upam, da naslednjih ovir ne bomo postavljali znotraj Cerkve…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 1 komentar

Ko (kot teroristu) prisluškujejo celo papežu…

30.10.2013 ob 23:54, avtor jozeb

Ameriška agencija za nacionalno varnost NSA je končno skomunicirala svoje početje početje prisluškovanja globalnih razsežnosti. Ne, ni bila napaka, ampak strategija »zaradi katere Američani danes živijo varneje…«

Bravo! Ker prisluškujejo Angeli Merkel, celi vrsti evropskih politikov in celo papežu, Američani živijo bolj varno. To je resnično odgovor, ki si ga človek želi slišati. Nemška kanclerka, sicer trdna ameriška zaveznica in celo papež Frančišek, ter kardinali pred konklavom, so zares teroristična grožnja. Saj to vendar delajo pri NSA, kajne? Prisluškovati prijateljem je vendar znamenje velikega zaupanja, oz tako Američani delajo s svojimi zavezniki. Ne razumete, to je zaupanje do konca!

Mislil sem, da jim bo vsaj nerodno, da bo kdo zardeval, a očitno razen redkih politikov in morda diplomatov, ki so jih klicali na zagovore, nismo dočakali besede obžalovanja. Nak, »zaradi varnosti so to počeli« in še počnejo, kdo jim pa kaj more?

Edvardu Snowdenu bi morali podeliti Nobelovo nagrado. Seznanil nas je s časi, v katerih smo in Orwellov Veliki brat je pravi amater v primerjavi z globalnim ameriškim vohunjenjem.

Še malo pa bom pomislil, da je bil izum pametnih telefonov pravzaprav vohunski trik, v katerega smo vsi (radovoljno) ugriznili. Prav tako Google z vsemi aplikacijami, ki so tako zelo uporabne, a vendar tako lahko kontrolirane. In kdo ima nad tem kontrolo? Kdo kontrolira tehnika, ki prisluškuje papežu in kakšne informacije ga zanimajo?

Če so za Američane zanimivi tudi vatikanski zidovi in predsedniki vlad evropskih in drugih držav, kje smo ostali ljudje? Kje je raja? Če prisluškujejo nemški kanclerki so užaljeni Nemci. Res da ne vemo, kaj lahko sploh naredijo proti temu, razen, da so užaljeni, a vendar, kdo bo užaljen ker nadzorujejo in prisluškujejo tudi nam ubogim nepomembnežem?

Slovenci smo za Američane že tako ali tako precej minorni. Naj kar ostane tako. Poleg tega nas je naša nekdanja boljševistična oblast ves čas prepričevala, da v gnilem ameriškem kapitalizmu ne more biti nič dobrega. O Američanih je tako polovica Slovencev skeptična in tudi tisti, ki smo Ameriko in Američane bolj čislali, ob takem NSA-jevskem nadzoru izgubljamo simpatije.

Kaj lahko storite? Če smo odkriti, ne prav dosti. Lahko jih le zainteresirate. NSA namreč. Dajte jim čimveč dela. Pišite veliko, uporabljajte zanimive besedne zveze, recimo »Bog je velik« lahko z Google prevajalnikom zveni zelo interesantno. Tako bo kak tehnik NSA postal na vas pozoren, vi pa slavni… Morda vas slikajo pred hišo, ali vam pošljejo celo drona.

Ameri čestitke!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Umrla je Jovanka Broz…

20.10.2013 ob 22:17, avtor jozeb

O mrtvih vse dobro…, a ker je o tem pisal Jože Pirjevec v knjigi Tito in tovariši, ko je bila še živa…

Hrabra partizanka Jovanka Budisavljević je prvič videla Tita leta 1944. »Kot vse partizanske borce je tudi mene navdušila njegova osebnost. Tega srečanja ne bom nikoli pozabila.«

Vojne je bilo konec. Jovanka nosi epolete majorja Jugoslovanske armade. Nekaj časa dela v generalštabu, nato v štabu I. armade v Nišu. Od tam so jo poslali v Užiško 15 v Beograd na Dedinje v hišo maršala Tita – da bi bila gospodinja. Sedem leta kasneje – 1952. – ona v svojem 27. letu postane prava gospodinja tega doma. Poročila se je s Titom.

»Jaz sem pa verjel, da bo major vedno mirno stal pred maršalom!« je pripomnil v šali maršal Tito po poroki.

»Njun odnos, ki sta ga nekaj časa skrivala, je bil od samega začetka slabo zastavljen. Celih šest let ni bilo jasno, kakšna je bila njena vloga ob Titu, saj je bila potisnjena v vlogo spremnega osebja.«

»Ko je Jovanka leta 1949 z Rankovićevo ženo Slavko prišla v Koper, kjer naj bi dobila ilegalni potni list, s katerim naj bi šla kupit v Trst neke »ženske reči«, na lokalne miličnike ni naredila dobrega vtisa. »Čigava je ta koza?« je vprašal eden od njih. »Molči, to je Titova bodoča žena.«

Titovo potovanje 1961 v Afriko.

»Jovanko je na poti spremljala cel skupina šivilj, ki so ji krojile obleke, in to ne eno ali dve, ampak na desetine za obisk vsake države. Vsega skupaj okrog 150. »Na ladji je bila krojaška delavnica,« je dejal Titov tajnik Leo Mates. Zgodilo se je, da je Jovanka zahtevala, naj ji posebno letalo iz Beograda prinese svilo, ki jo je pozabila doma. Tito ni pristal. Prišlo je do živahnega spora, pri čemer mu je Jovanka s strupenih glasom očitala: »Pa ti, kaj si ti počenjal včeraj? V času bonace si prešel na trgovsko ladjo (ki je spremljala Galeb), da vidiš tjulnja, ki so ti ga podarili v Gani. Vsem pa si rekel, da greš obiskat mornarje, da vidiš, kako živijo.« Tito je na te besede, izrečene pred spremnim osebjem, planil: »Čim dobimo letalo, greš takoj domov!« Jovanka v jok. Umaknila sta se v kabino. Cela dva dni ju ni bilo na spregled.«

Jovanka »se je pogosto hvalila, da je bil brionski plenum, na katerem je prišlo do Markovega (Rakovićevega) padca, njeno delo. Nad rezultatom je bila tako zadovoljna, da je po plenumu s posebnim letalom odpotovala v Pariz nakupovat letno garderobo. (Navadno je sicer hodila v Italijo.)«

»Ker je bila bistra, se je Jovanka ali Jole, kot jo je včasih imenoval Tito, po poroki marsikaj naučila in je po mnenju tujih diplomatov ob njegovi strani dostojno predstavljala Jugoslavijo. Kljub temu pa se svoje osnovne negotovosti ni nikoli povsem otresla, čeprav je končala gimnazijo, in to na podlagi resni izpitov. Začela se je oblačiti nadvse vpadljivo in se ovešati z nakitom, prav nič primernim za soprogo voditelja revolucije in socialistične države.«

»Zaradi psihološke stiske, v kateri se je znašla, se je Jovanka zatekala k hrani, ki je zanjo postajala prava obsedenost. Marija in Joža Vilfan, ki sta bila v petdesetih letih Titu  blizu, sta pripovedovala, kako je med obiski na Brdu ponoči vstajala, hodila v kuhinjo in si iz hladilnika stregla s potico. Zaradi tega, pa tudi ker je rada pogledala v kozarec, se je kmalu krepko zredila in se iz manekenke prelevila v košato balkansko matrono, čeprav svojega šarma ni nikoli povsem izgubila. Šarma, ki je viden le na fotografijah, saj je v zasebnem življenju postala neznosna, domišljava, trmasta in pogosto hudobna: s posli, ki so delali v raznih Titovih rezidencah, je ravnala tiransko, jih stalno odpuščala in menjavala, tako da je povsod ustvarila vzdušje napetosti in nelagodja. Baje je iz služb na predsedniškem dvoru odpustila več kot tisoč oseb raznih nazivov in poklicev.«

Bogdana Crnobrnjo je Tito na Jovankino zahtevo poslal v Washington. Tam se je zelo potrudil za organizacijo Titovega obiska v ZDA. Vendar je Jovanka zahtevala, da se ga zamenja tudi tam in sicer prav med Titovim obiskom. Zunanji minister Mirko Tepavac je vprašal Tita, zakaj je bilo to treba.

»Ali si se ti kdaj skregal z ženo?« je bil Tito iskren. »Jovanka mi je zrasla čez glavo. Kaj sem mogel drugega kot da ji ugodim, zaradi miru v hiši.«

Junij 1972 je Jovanka »na predvečer Titovega odhoda v Moskvo   namreč zahtevala, da mora podpolkovnik Slavko Popović, Titov osebni sekretar, ostati doma, češ da je sovjetski vohun. V nasprotnem  primeru, je zagrozila, sama ne bo šla na pot. Vnel se je ognjevit prepir, ki se je končal s Titovo kapitulacijo. Pozneje je preiskava pokazala, da je bil Slavko Popović popolnoma nedolžen.«

»Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali kaj drugega. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubičića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče brzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo z Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje. Prišlo je do burnih izpraševanj, ki so se sklenila z ugotovitvijo, da Jovanka ni zapletena v nikakršno zaroto, temveč da je samo paranoična in da bi bilo za Tita najbolje, če bi se od nje ločil. Tega ni storil, temveč se je z njo pobotal in ji celo dovolil, da se maščuje nad »sovražniki«. Isto se je zgodilo z zdravniki, ki jim je Tito zameril, da so v poročilu, podanem predsedstvu, »grobo žalili in blatili« njegovo soprogo in jo razglasili za noro.«

»Spor se je ponovno vnel avgusta 1976 med potovanjem na Šri Lanko, kjer je bilo organizirano – v glavnem na jugoslovanske stroške – vrhunsko srečanje neuvrščenih. Ko je Jovanka opazila, da je v spremstvu Darinka Grbić (mlada, atraktivna maserka), je imela enega svojih histeričnih izpadov. Prepir se je tako razvnel, da jo je Tito udaril. Ob koncu vrha se je sicer skušal opravičiti tako, da ji je poveril nalogo, naj ob poslovilnih srečanjih sprejme tuje državnike, ki so prišli na Galeb, kar je Jovanki godilo, a je ni pomirilo.«

Avgust 1977, Titov obisk na Kitajskem.

»Na predvečer Titovega potovanja v Peking je prišlo med zakoncema Broz do hudega spora, med katerim je Jovanka svojega moža imenovala izprijen norec, razvratnež, nečistovalec, on pa njo nesramnica, liško teslo in paranoična lažnivka. Po vrnitvi iz potovanja … je Jovanka izginila iz javnega življenja. Kakor je Tito v tem času dejal Lazarju Koliševskemu, predsedniku še ene komisije zadolžene za primer Jovanka: »Revolucionar se ne bi smel nikoli poročiti.«

V zvezi s primerom Jovanka  »so med letoma 1974 do 1988, torej še dolgo po Titovi smrti, o tem na 59 sejah razpravljali najvišji politični forumi. … Sodeč po zapisnikih raznih komisij je videti, da je Josipa Broza bolj mučila osebna družinska drama kot skrb za rešitev Jugoslavije iz politične, ekonomske in moralne agonije. Soprogi je še dalje pošiljal rdeče vrtnice, čeprav ta tudi v zadnjih letih njegovega življenja ni spremenila načina obnašanja do osebja in njegovih sodelavcev. »Tito je bil komunistični Napoleon, čigar Waterloo je bila poročna spalnica.«

To je citat Dobrice Čosića.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

« Starejše objave