Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Pred zborom kristjanov na Otočcu

17.10.2013 ob 19:56, avtor jozeb

Župnija Stari trg pri Ložu ima kar 21 podružničnih cerkva. Postavili so jih predniki vaščanov, kot znamenje vere in pripadnosti narodu in Cerkvi. Cerkvice sv. Ane v Podložu, sv. Andreja, apostola, na Zgornjih Poljanah, sv. Antona Puščavnika na Babni Polici, sv. Benedikta, opata, v Kozariščah, ali sv. Brikcija, škofa v Lazih, če naštejem le nekatere, niso vrhunski umetnostni spomeniki, so pa večinoma edini spomeniki, ki jih ti kraji premorejo. Za zidavo in opremo cerkva so se trudili njihovi predniki in v potu in žuljih lastnih rok naredili mesta zbiranja, premišljevanja in molitve v svojem kraju. Kažejo nam duhovne korenine iz katerih je zrasel naš narod. Za vzdrževanje prav tako skrbijo vaščani sami in težko bi prešteli vse ure prostovoljnega dela, ki so potrebne za ohranjanje duhovne dediščine, ki jo pomenijo omenjeni sakralni objekti.

Do zdaj so bile te cerkvice okras krajine in znamenje vernosti slovenskega človeka, zdaj pa, z novim predlogom nepremičninskega davka, pa naj bi postajale tudi predmet polnjenja prazne državne blagajne. Vaščani, ki so do zdaj sami duhovno in materialno skrbeli za cerkvice, jih vzdrževali in krasili, popravljali in restavrirali, naj bi zanje odprli še denarnice in prispevali v davčno blagajno.

Sami naredili, vzdrževali in zdaj zato še plačali davek

Ste kdaj pomislili, da so razmere danes v Sloveniji zelo podobne tistim svinčenim iz povojnega časa? Takrat so se oblastniki na vsak način trudili, da bi zatrli vernost na slovenskem. Zapirali so duhovnike, preprečevali javne verske dogodke, zabijali vrata pred birmami in do onemoglosti dvigali davke. Obdavčili so celo prostovoljne prispevke zbrane pri maši. Z nameravano pol odstotno stopnjo obdavčitve sakralnih objektov se nam je obetalo prav to. Po zadnji verziji predloga novega nepremičninskega davka so zdaj sakralni objekti iz obdavčitve sicer izvzeti, saj je celo finančni minister spoznal, da bi bili edini v Evropi, ki bi tak davek imeli, vendar pa se še vedno ne ve s kolikšno davčno stopnjo bodo obdavčeni pastoralni prostori, župnijski uradi, samostani, kulturni domovi, vrtci in šole.

Je mar državni aparat spoznal, da smo kristjani bolj od ostalih, nevernih državljanov poklicani reševati zavožene gospodarske odločitve države? Za zgoraj omenjene cerkvice davka sicer ne bo treba plačati, ampak če pomislimo da gresta v obdavčitev recimo duhovna in molilna giganta kot sta Stiški in Pletarski samostan, pa Zavod svetega Stanislava, potem je jasno, da se je aktualna vlada odločila, da bomo državne finance nesorazmerno reševali kristjani.

Katoliški shod relikt preteklosti ali ponovna nujnost?

Na katoliških shodih so se nekoč zbirali ljudje, tam oblikovali jasne nacionalne in družbene zahteve in potem z njimi nastopali v javnem življenju. Mnogi mislijo, da je danes taka oblika zastarela, saj si vendar lahko vse povemo v dialogu med škofi in duhovniki, med duhovniki in laiki, med različnimi združenji in cerkvenimi gibanji. Vse govornike lahko posnamemo in jih potem poslušamo na radiu ali gledamo na televiziji. Tako lahko vsebinsko dosežemo veliko večji odmev povedanega, kot bi ga na kakšnem javnem shodu. Kljub temu pa je zdaj kot kaže nastopil nov čas, ko bomo skorajda prisiljeni stopiti skupaj in javno oblikovati jasne zahteve po družbenih spremembah. Stopiti skupaj in če bo potrebno oditi tudi na ulice.

Izgleda namreč kot da so nam „ukradli“ državo in jo zdaj uporabljajo kot poligon za skrivanje svojih nedel in preverjanje, koliko bremen prebivalci še lahko zdržimo. Ni potrebno veliko, le pogledati v denarnice in izračunati, koliko v njih ob koncu meseca ostane. Če ne ostane nič, ali vsaj ne prav veliko, potem je uvajanje novih davkov, pač le znamenje, da nekdo ni znal odgovoriti na vprašanje: zaradi koga je pravzaprav država, zaradi države ali državljanov?

Največji problem ni na materialnem področju…

Seveda pa nas ne sme zavesti, da bi mislili, da so nezavidljiva gospodarska situacija in njene posledice tisto, na kar je treba odgovoriti. To je le zunanja manifestacija, ki kaže kakšno je stanje pod povrhnjico. Vzroki za krizo, ki je zajela našo družbo so na moralnem in etičnem področju. Nerazčiščena preteklost, neobsodba zločinov, ki so se zgodili zaradi ideologije, poprava krivic, predvsem pa sedemdeset letno „spreminjanje slovenskega narodnega značaja“, so nas pripeljali tja, kamor nismo hoteli.

Nastopiti odločno in razgibati katoliško civilno družbo

Zbor kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu 19. oktobra bi lahko bil prvi takšen zbor, ki bo oblikoval jasne zahteve in pozval ljudi, naj stopijo skupaj in svoje nezadovoljstvo javno izrazijo. Ne gre torej samo za poslušanje različnih govorcev. Gre tudi za jasno artikuliranje zahtev ter programov za naprej. Kristjani se bomo morali zavesti, da je ždenje na robu družbe trajalo predolgo in da so se različna „ustavljanja desnice“ izkazala le za jasen signal, naj ne motimo tistih, ki so si državo prisvojili. In to ne v našem imenu, pa čeprav so nam to morda hoteli dopovedati.

Ideja katoliškega shoda torej postaja vse bolj otipljiva. Kako bo vplivala na družbeno in strankarsko življenje je sicer težko napovedati, vsekakor pa je hvalevreden vsak poskus, ki bi zaspano katoliško civilno družbo spravil v pogon.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Davki

15.10.2013 ob 23:53, avtor jozeb

Obdavčili nam bodo tudi deževnico.

Ljudje ne umirajte, ker tudi grobovi stanejo.

Od vsake stvari, ki jo kupite, nam nekdo zaračuna davek… Dva pravzaprav, enega prodajalcu in drugega kupcu.

O mostninah in cestninah ni vredno izgubljati besed, kajti to so iznašli že Rimljani.

Dajte nam nazaj tisti zlati srednji vek, ko je bilo treba plačati le desetino zemljiškemu gospodu in desetino Cerkvi…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 4 komentarjev

Kočevski zbor -> Teharje

6.10.2013 ob 06:59, avtor jozeb

V Spominskem parku Teharje bo danes ob 11.h potekala spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja, ki jo pripravljata Nova slovenska zaveza in župnija Teharje. Mašo bo letos daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, med spominskim programom pa bo zbrane nagovoril dr. Aleš Maver. Prav tako bo danes spominski pohod po poti teharskih žrtev.

Ali ni zanimivo: sinoči so nekateri slavili 70 let Kočevskega zbora, danes pa se bodo drugi spominjali njegovih posledic…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 10 komentarjev

Ovadba Ribičiča, povratek v normalo

3.10.2013 ob 22:20, avtor jozeb

Mitji Ribičiču se je zgodil Vasilij Kononov. Nekdanji partizanski heroj in visok privilegiranec totalitarne Jugoslavije, se z zbranim arhivskim gradivom spreminja v genocidnega množičnega morilca…

Publicist Roman Leljak je danes predstavil Kazensko ovadbo proti nekdanjemu visokemu funkcionarju Mitji Ribičiču, zaradi kaznivega dejanja genocida in vojnega hudodelstva. Ribičič je kot namestnik načelnika OZNA za Slovenijo leta 1945 in 1946, zadolžen za Štajersko, storil kaznivo dejanje genocida sedaj po 100. členu Kazenskega zakonika s tem, da je vodil, organiziral in logistično izpeljal nasilno izselitev nemške manjšine iz Slovenije v času od junija 1945 do septembra 1946. V času od junija 1945 do septembra 1946 je nadzoroval, vodil in organiziral nasilno izselitev najmanj 16.100 pripadnikov nemške manjšine ne glede na spol in leta starosti.
Poleg tega mu kazenska ovadba očita, da je kot komisar brigade IV. operativne cone in Koroške grupe odredov v činu majorja od decembra 1943 do maja 1945 storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva sedaj po 102. členu Kazenskega zakonika s tem, da je ukazoval in vodil likvidacije civilnih oseb, ukazoval likvidacije svojih vojakov brez sodnega procesa in zbiral podatke o civilnih osebah, ki so bili po končani drugi svetovni vojni v večini brez sojenja likvidirani, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ali pa nasilno izgnani iz države.Ribičič je danes star 94 let. Morda se komu zdi nepotrebno, da se ga v teh letih, verjetno že nekoliko dementnega in odsotnega obremenjuje s stvarmi, ki so se dogajale pred 70. leti. Starostni vidik seveda ne zdrži teže očitanih dejanj in tudi ne podobnih primerov, ki so jih vodili v naši soseščini. Spomnimo se starcev nacističnih zločincev, ki jih je in jih še preganja center Simona Wiesenthala. Spomnimo se Joža Boljkovca, ki ga na Hrvaškem, kljub njegovi nekdanji funkciji in starosti, vozijo na sodišče. Obtožen je smrti civilistov v Dugi Resi. Pri 25. letih je bil šef UDBE v Karlovcu.

Spomnimo se, kako se je Ribičič pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki je raziskovala povojne poboje, rogal izpraševalcem z odgovori, da se ničesar ne spominja, da niso nič naredili narobe. Njegove besede so se v zadnjih letih spremenile v svoje nasprotje, največji cinizem pa je seveda dejstvo, da zbrano gradivo ni na voljo javnosti. Verjetno zato, ker so pred komisijo takrat pričali tudi partizani, recimo šoferji kamionov, ki so vozili v Hudo jamo in Pečovnik, ki so jasno demantirali Ribičičeve besede.

Major Mitja je v zadnjih letih postal simbol ščitenja nekdanjih partijskih privilegijev. Njegovega primera si noben tožilec ne upa prevzeti, čeprav očitana mu dejanja ne zastarajo. Tudi Roman Leljak pravzaprav ne verjame, da bi do procesa lahko prišlo, saj so bili vsi dosedanji poskusi uspešno onemogočeni. Kljub vsemu pa je kazensko ovadbo hotel vložiti. V tem času so se namreč našli tudi novi dokazi, ki bremenijo Ribičiča. »Morda se bo vendarle kaj premaknilo, upanja ne smemo izgubiti,« pravi Leljak.

Ribičičeva obsodba bi na simbolni ravni marsikaj spremenila. Kasta nedotakljivih, ki so vladali v krvi in na kosteh svojih političnih nasprotnikov, bi bila načeta. Padel bi tudi mit o partizanih, ki ne morejo storiti vojnih zločinov, samo zaradi tega, ker so se borili na pravi strani! Kot da zločin ni več zločin, če ga povzroči nekdo, ki je na strani zmagovalcev…

Zato je kazenska ovadba proti Mitji Ribičiču za Slovence povratek na normalno, humano stran življenja in znamenje, da bi radi odrekli Zločinu, pa čeprav so ga storili zmagovalci v drugi svetovni vojni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Mariborska nadškofija negotovi prihodnosti naproti

2.10.2013 ob 22:13, avtor jozeb

Vsi se ukvarjajo z Jankovićem. Ali bo ali ne bo ponovno kandidiral za predsednika stranke, ki jo je sam ustanovil? Ali bo bo izvoljen na kongresu in ali bo koalicija zaradi tega padla? Preigravajo se različne mogoče kombinacije, nekje v ozadju pa se dogaja nekaj kar ne vemo in naj bi ostalo skrito.

Počakajmo in izvedeli bomo. Morda je vse skupaj le maškarada, zgodbica za naivne, kot tista o 40 milijonskem brezobrestnem kreditu mariborski nadškofiji, ki naj bi ga odobril sam papež Frančišek. Sprašujem se, komu koristijo take dezinformacije? Komu je danes v interesu, da se pojavijo novice, ki z realnostjo nimajo dosti skupnega? Poleg tega so se pojavile v italijanskem mediju, prav tistem, ki je novico o mariborski finančni aferi prvi javno objavil z relevantnimi podatki. Viri so bržčas isti, le da so tokratno novico zanikali vsi, od naše škofovske konference, do tiskovnega predstavnika Svetega sedeža.

Finančne injekcije ne bo! Še več, vse bolj glasne so govorice celo o odpravi mariborske nadškofije, ki bi sicer lahko še kar nekaj časa ostala zgolj apostolska administratura, lahko pa bi jo celo razdelili med celjsko in murskosoboško škofijo.

Za delo na terenu, v župnijah, to sicer ni nič usodnega, je pa velik signal, da so se gospodarskih vprašanj v Mariboru lotevali popolnoma napačno. Zdaj bodo morali sami nositi tudi posledice zgrešenih dejanj in zelo verjetno bo arhitekt finančne sheme v Mariboru kmalu tudi za rešetkami. To pravim zato, ker so ostali obtoženi v primeru Betnava krivdo priznali in zaradi tega tudi že dobili milejšo kazen.

Kaj bi na to porekel ustanovitelj mariborske škofije blaženi Slomšek? Morda pa ima tudi on kaj pri vsem tem? Morda je prosil Boga naj reši njegovo škofijo. In Bog ga je uslišal…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | Brez komentarjev

Ormoški Petriček

24.09.2013 ob 14:34, avtor jozeb

Ob ponedeljkih imamo na radiu v jutranjem programu tudi rubriko Praznovali smo. Gre za nekakšen mozaik dogodkov, večinoma na nivoju župnij, ki so se jih udeležili naši poslušalci. Izvemo lahko kako so praznovali župnijske in druge obletnice, kako so organizirali srečanja za ostarele, morda kakšni so bili vtisi s kakšnega romanja. Praznovanja torej, ki dvigajo duha in povezujejo župnijsko občestvo.

Včasih se oglasijo tudi z drugačnega srečanja. Tako nas je (v ponedeljek, 23.9.) poklical poslušalec Alojz iz Ormoža in začel nekako takole: „Pri nas pa včeraj nismo praznovali ampak smo se spominjali žalostnega dogodka iz naše zgodovine.“

Zbrali so se v Ormoški cerkvi sv. Jakoba, ki je bila polna ljudi, ampak večinoma so bili vsi oblečeni v črno. Več udeležencev pri maši je govorilo v nemščini, kajti spominjali so se smrti 39. otrok, ki so v ormoškem gradu umrli med 12. avgustom in 23. septembrom 1945. Morda kdo ne ve, da so tudi v Ormožu imeli svoj „Petriček“, koncentracijsko taborišče za otroke. Te so iztrgali iz rok mater v uničevalnem taborišču Šterntal (Strnišče, današnje Kidričevo). Večina otrok je umrla zaradi lakote in oslabelosti. Povprečno so bili stari od enega do pet let. Njihova edina krivda je bila, da so bili otroci nemških staršev, oziroma mešanih družin. Po pregledu priimkov sicer lahko ugotovimo, da so bili med umrlimi tudi otroci Slovencev, ki so imeli večje posesti…

Po maši je bila na ormoškem pokopališču spominska slovesnost, kjer so blagoslovili križ. Grobovi otrok na pokopališču niso več ohranjeni, saj so jih tekom let prekopali. Dokumentirano je, da je poleg prej omenjenih otrok umrla tudi 76. letna gospa, ni pa navedeno s katerimi otroki je prišla na ormoški grad.

Tu se je beseda poslušalca Alojza ustavila. Nekaj več podatkov sem kasneje dobil v knjigi Ormoški Petriček, ki jo je objavil Rajko Topolovec. Ta je objavil tudi nekaj intervjujev s preživelimi in poimenski seznam žrtev, ki se je ohranil zaradi redoljubnosti ormoškega župnika Remigija Jereba. Ta je otroke tudi pokopal. Treba je povedati še, da je bil grad v Ormožu za bivanje otrok popolnoma neprimeren. Namestili so jih na slamo polno uši, za stranišče so jim izkopali jarek ob obzidju, čez katerega so jim namestili dve deski… Veliko otrok je imelo grižo. V primeru s Šterntalom so imeli sicer več hrane, vendar pa niso imeli ob sebi svojih mam (očetje so bili večinoma že prej pobiti). Otroci so zato veliko jokali, predvsem deklice. Za manjše otroke so tako skrbeli večji, kolikor so pač znali in zmogli. Ves čas jih je stražila partizanska straža, ki je večje otroke često tudi kaznovala. Otroka, ki je hotel pobegniti, je stražar privezal ob drevo in mu pod noge spustil več strelov.

Danes se je nepojmljivo spraševati, česa so bili ti otroci krivi. Kakšna je bila njihova krivda? Ali se lahko s trditvijo, da so Nemci „sejali veter in zato želi vihar“, opraviči smrti dojenčkov in otrok?

Smilijo se nam psi in mačke, povoženi ježki in veverice na cestah, usmiljenja do človeških otrok, ki so umrli zgolj zaradi priimka in „krivde“ staršev pa ne premoremo. Do kdaj še?

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Umrl je Janez Zdešar (1926- 2013)

22.09.2013 ob 22:01, avtor jozeb

Odšel je eden velikih pričevalcev 20. stoletja. Človek, ki mu je bilo namenjeno, da bo sotrpine iz Teharij preživel za 68 let. Toliko let mu je bilo darovanih, da bi njegova beseda o težkih dneh maja in junija 1945, prišla na plano.

Janez Zdešar je bil v skupini enajstih na smrt obsojenih ujetnikov, ki jim je 21. junija 1945 med drugo in tretjo uro zjutraj, uspelo pobegniti iz koncentracijskega uničevalnega taborišča Teharje. Uspeli so prepiliti žičnato ograjo in potem ob kričanju »na juriš« izkoristiti zmedo, ki je zavladala ter pobegniti. Štirje so pobeg preživeli, dva sta ga tudi opisala (poleg Zdešarja tudi Ivan Korošec).

Zakaj so pomembni spomini Janeza Zdešarja? Zato, ker so bili napisani leta 1946, ko so bili še sveži. Ohranili so se kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor, na poti na študij teologije v Rim, jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Zanimivi so tudi zato, ker ena stran besedila manjka. Zdešarja so ob pripravi na izzid prosili, če lahko besedilo dopolni, pa se ni mogel spomniti, kaj bi lahko bilo na manjkajoči strani. Tako luknjičav je človeški spomin po petdesetih letih in tako dragocene so takrat zapisane besede.

Knjižico Spomini na težke dni, iz leta 1990 sem prebral na dušek, z avtorjem pa sem se prvič srečal takoj po začetku delovanja Radia Ognjišče, ko sem z njim posnel oddajo. Domenila sva se, da se dobiva na Teološki fakulteti. Sedela sva v zgornji učilnici in beseda je hitro stekla. Oči so se mu večkrat orosile, še posebej ko je govoril o sotrpinu Andreju Mehletu, s katerim sta ostala skupaj na begu, dokler ta ni bil ubit 27. junija, nekje pod Čemšeniško planino. Zdešar je uspel priti do doma, nato pa v Avstrijo. Njegova mati je bila obsojena na dve leti zapora, ker je »organizirala pobeg svojega sina Janeza, ki je bil zaradi zločinov zaprt v Teharjah«.

Zelo me je nagovorilo, da je na koncu pogovora jasno povedal, da odpušča vsem, ki so mu želeli smrt in mu prizadejali tolikšno trpljenje. »Vsakemu lahko dam roko sprave,« je večkrat rekel.

Po tem sva se z dr. Zdešarjem srečala še nekajkrat. Zadnja leta je preživljal v domu za starostnike pri svetem Jožefu v Celju in še vedno vneto sledil političnemu dogajanju v Sloveniji. Prizadela ga je mariborska finančna afera. Zadnjič me je, pred nekaj meseci poklical zaradi nekega mojega komentarja na to temo in mi čestital z besedami, da je vedno, tudi o napakah, potrebno spregovoriti jasno in odločno.

Zdaj se je pridružil svojim nekdanjim sotrpinom tam »nad zvezdami.« Ne dvomim, da je bilo njihovo srečanje radostno, zazrto v večno svetlobo povabljenih na nebeško gostijo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika, splošno | 1 komentar

19. sptember (1943 – 2013) Turjak

19.09.2013 ob 14:46, avtor jozeb

70 let mineva od dogodka, ki je zapečatil slovensko usodo v drugi svetovni vojni. Gre seveda za padec Turjaka in Grčaric in kasnejši okruten poboj vojnih ujetnikov, ki so ga zagrešili partizani. Namesto, da bi takrat, po kapitulaciji Italije, stopili skupaj in nastopili proti Nemcem, so partizani s pomočjo Italijanov najprej pobili slovenske četnike in nato še vaške stražarje. Od tistega trenutka, ko so pobili (po podatkih iz Wikipedije) okoli 400 ljudi, med njimi vse ranjence, ni bilo več povratka nazaj. Samo še streljalo se je, kajti „preveč krvi je bilo prelite“, pravi zgodovinar Boris Mlakar.

Če se kdo sprašuje, zakaj je maja 1945 iz Slovenije pobegnilo toliko ljudi, toliko civilistov, cele družine… ima odgovor na dlani. Poznali so vzorec delovanja. Vedeli so kaj jih čaka. In veliko večino vrnjenih je res čakala le smrt. Še enkrat se spomnimo ranjencev. Te so pobili v Grčaricah in na Turjaku, kasneje v sanitetnem vlaku, ki so ga poslali proti Avstriji a tja ni nikoli prispel, že po koncu vojne pa tudi vse ranjence iz vojne bolnice v Ljubljani, ki so pod poveljem majorja Mitje, končali v breznu pod Konfinom.

Ob 70 letnici padca Turjaka sem zasledil tole besedilo:

„V pričakovanju kapitulacije Italije so bile tedaj skoraj vse partizanske brigade zbrane na Dolenjskem in prav 8. septembra 1943 se je začel napad na Grčarice. V tej za obrambo skrajno neprimerni kočevarski vasici se je namreč utaborilo okrog 200 četnikov – pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini, ki so računali na okrepitev s četniki iz Like. S podporo italijanskega topništva so napadalci hitro zlomili njihov odpor in Grčarice so padle.

Na Turjaku se je v dneh po kapitulaciji Italije zbralo okrog 1.500 vaških stražarjev. Približno polovica jih je takoj odšlo na Zapotok, drugi pa so ostali kljub svarilom, da grad ni primeren za obrambo, saj se je tedaj že vedelo za usodo Grčaric. V nedeljo, 12. septembra 1943, je bil grad že obkoljen, vendar bi bil izpad tedaj in tudi kasneje še možen, toda branilci so odlašali toliko časa, da je bilo prepozno.“

Partizani do vaške stražarje pozvali naj se predajo. Odgovor vaških straž partizanom na njihov ultimat o predaji, ki je potekel v nedeljo 12. 9. 1943 ob 12.00. “Smo Slovenska narodno osvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade. Orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristmi slovenskega naroda, da je danes čimveč orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad … Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje pa ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, smo pripravljeni na sestanek z vami.” A partizanom za dogovor sploh ni bilo.
„V nedeljo, 19. septembra, so napadalci s težkimi topovi začeli razbijati stolp, obrnjen proti marofu. Vse granate so letele na eno mesto. Italijanski topničarji so se očitno dobro spoznali na svoje delo. Ko sta se streha in del zidu na tej strani zrušila, se je vse zavilo v dim in prah in branilci so se morali od tam umakniti. Niti opazili niso, kdaj so se v ruševinah ugnezdili napadalci. Skušali so jih pregnati, pa niso imeli uspeha. Grad je gorel, vode pa niti za potešitev žeje ni bilo in razmere za branilce so postajale iz ure v uro težje. Ob dvajset minut čez eno so se iz gradu pokazale bele zastave, toda napadalci so nehali streljati šele, ko so tik pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Ko so videli, da se bodo branilci res predajali, so se približali tudi partizani. „Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!“ Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Pod klancem so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in začeli so jih vezati. Prešernova brigada je v svoj operativni dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov.

Ko so „navezo“ turjaških ujetnikov prignali v Velike Lašče, so jih zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji. To je bilo 19. septembra 1943. Naslednji dan so jih popisali in razvrstili v skupine. Prvo skupino – 12 znanih poveljnikov vaških straž – so še isti večer odvedli iz skladišča. Ker so trije tedaj pobegnili, so ostalih devet kar tam na cesti postrelili. V torek, 21. septembra dopoldne, so odbrali še 50 ujetnikov in jih postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo. Med njimi sta bila tudi zdravnik dr. Kožuh (oče znane Mateje Kožuh Novak) in velikolaški sodnik dr. Zalokar.

Po nekaterih virih je bilo ob vdaji na Turjaku 36 ranjencev. Ne vemo, kako so od njih vzeli zdravnika dr. Ludvika Kožuha in ga pridružili ujetnikom, ki so jih gnali v Velike Lašče. Verjetno so z zdravnikom morali oditi tudi nekateri lažji ranjenci in bolničarji. Znano je, da so 20. septembra dopoldne na Turjaku 28 ranjencev postrelili. Streljali so jih kar tam ob vratih poslopja, kamor so jih po vdaji prenesli iz gorečega gradu. Nekateri so se do praga priplazili po vseh štirih in bili tam ustreljeni. Ko so jih potem z lojtrnim vozom peljali na turjaško pokopališče, je ostala na poti krvava sled. Na pomlad 1944 so pokojne prišli iskat svojci iz Škocjana in Dobrega Polja in jih odpeljali na domače pokopališče.

Upravičeno sprašujemo, kdo je ta pokol ukazal. Ali ni čudno, da so ranjence na Turjaku postrelili, še preden so ujetnike v Velikih Laščah razvrstili v skupine? Med partizani v Velikih Laščah je bil tedaj pravnik in teolog dr. Jože Brilej, ki je gotovo poznal konvencijo o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak dopustil, da so ga v torek 21. septembra z drugimi odbranimi ustrelili v Jamnikovem gozdu nad velikolaško železniško postajo. Ali ni bil tedaj v Laščah tudi komandant Stane Rozman, po katerem so pred kratkim ponovno poimenovali vojašnico Slovenske vojske?

Tudi v Grčaricah ranjenim četnikom se ni godilo dosti bolje, imamo pa o njih le malo podatkov. Dr. Tamara Griesser – Pečar navaja v knjigi Razdvojeni narod (str. 435) odlomek pisma partizanskega zdravnika dr. Obračunča, ki ga je 29. septembra 1943 iz Kočevja pisal glavnemu štabu: „Kaj naj storimo z ranjenimi plavogardisti? Po večini so nepokretni in težje ranjeni. Vseh skupaj je 14 in porabijo ogromno materiala. Ali naj se jih rešimo? Prosim za hitre direktive!“ T. Ferenc v knjigi Dies irae omenja, da so bili med ujetniki, ki so jih 22. oktobra 1943 – tik pred vdorom Nemcev v Kočevje – odpeljali v Grčarice, poslednji trije ranjeni četniki. In tudi ti so bili potem ustreljeni.

S tem pa opisa morije v jeseni 1943 še ni konec. Centralna komisija VOS je stalno opozarjala, naj se z ujetniki ravna po naglem postopku, kajti bližala se je nemška ofenziva. Enote vosovskega bataljona so vsako noč izvrševale smrtne obsodbe v Mozlju in Jelendolu, kasneje pa so njihovo delo dokončali še drugi v Bavdlah, na Travni gori in v Mačkovcu. Med na smrt obsojenimi niso bili samo četniki iz Grčaric in vaški stražarji, ki so jih zajeli na Turjaku, ampak tudi vaški stražarji in drugi ujetniki iz Nove vasi, iz Begunj pri Cerknici in iz Pudoba. Še pred zavzetjem Turjaka so padli vaški stražarji na Velikem Osolniku, ki so bili tja poslani kot zaščita Turjaka. Medtem ko so se eni branili in do zadnjega računali na nekakšen dogovor, so drugi neusmiljeno napadali in imeli pri tem en sam cilj: čim bolj uničiti domačega nasprotnika in prevzeti oblast. Pri tem niso izbirali načinov in sredstev, niso poznali milosti niti do ranjencev.“

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Primorska priključena partiji

15.09.2013 ob 23:26, avtor jozeb

Ob znani scenografiji petokrakih zvezd in Titovih portretov, s starimi znanci nekdanjega sistema in tudi liki, ki so »zacveteli« v zadnjem času, kot je npr. Milan Baretić, s parolami kot je »naši dragi partizani«, s taborniki in gimnastičnimi nastopi v luči nekdanjih »dnevov mladosti«, so levičarji (namenoma ne bom napisal Primorci, saj bi s tem užalil vse tiste, ki jih tam ni bilo) slavili državni praznik ponovne priključitve Primorske k matični domovini.

Ko sem opazoval slike iz Lipice, tudi transparent, »Tito heroj, J. Janša pa navaden gnoj«, me je bilo v dno srca sram, da smo vsi člani istega naroda, da ne zmoremo delovati v duhu povezovanja, ampak nas naprej poganja le sovraštvo, zamera, slabo poznavanje zgodovine, zaslepljenost in besedne floskule brez repa in glave.

Včasih so sivi lasje in gube na obrazu kazali zrelost in življenjsko modrost. Ko gledam »očanca« pod transparentom, ki slavi Tita heroja, mi je jasno, da sta se ga zrelost in življenjska modrost v velikem loku izognili. Kako bi si drugače lahko razlagal, ta napis? Celo ustavno sodišče Republike Slovenije, pod vodstvom Ernesta Petriča, (ki je bil mimogrede z rdečo kravato na partijski proslavi 27. aprila v Stožicah) je razsodilo, da je poimenovanje ulic po Josipu Brozu Titu nedopustno. Po logiki Ustavnega sodišča Tito ni heroj, ampak je njegovo ime povezano z med in povojnimi poboji, s sistematični kršenjem človekovih pravic, s kultom osebnosti, s totalitarnim družbenim vzorcem…

Prepričan sem, da bodo prišli tudi časi, ko bo tak transparent kazensko pregonljiv vsaj v dveh točkah: najprej, ker slavi vojnega zločinca in nato še, ker nekoga drugega, rojenega precej po vojni, v mandatu katerega je bil sploh uveden ta praznik, primerja z njim.

Priključitev komu ali čemu, so v družbi lipicancev in Pipistrelovih letal, glede na vse povedano, slavili v Lipici? Priključitev Sloveniji, ali priključitev komunistični partiji Jugoslavije? Očanca s transparentom bi še vprašal, kaj bi se zgodilo 20 let po koncu 2. sv. vojne, če bi se nekje pojavil nekdo z zastavo kraljeve Jugoslavije in majico s sliko kralja Petra? Bi preživel? Gotovo ne bi prejemal pokojnine od »tako gnile države«.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 3 komentarjev

Requiem za norost

13.09.2013 ob 23:37, avtor jozeb

Te besede so se mi najprej zasidrale v glavi po tem, ko sem prebral, da je Delov novinar, sicer diplomant teološke fakultete Dejan Karba, po predobravnalnem naroku v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Franca Rodeta izjavil, da »še zmeraj stoji za svojo zgodbo.«

Po tem, ko je test očetovstva v tuji zdravstveni ustanovi (ker Slovenci svojim pač ne verjamemo) pokazal, da Karbova zgodba ne drži vode, je vztrajanje na istih predpostavkah, zame, pač znamenje norosti…

Po koncu obravnave je še povedal: »Rodetu sporočam samo: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Imel sem utemeljen razlog, da sem pisal to zgodbo, verjel vanjo.« Da, Bog vse vidi in vse ve… ampak ne piše se Karba, niti Stelzer, niti Delo… Prav tako, pa vse navedene misli veljajo tudi za toženo stranko in glede na to, da je Delo že umaknilo urednico, ki je objavo dovolila, da je umaknilo nadaljevanje zgodbe, še več, da se je z objavo rezultatov testa očetovstva v tej zadevi pravzaprav zavilo v molk, so Karbove besede blagorečeno, zelo napihnjene.

Aleksander Čeferin, odvetnik tožene stranke, je dejal, »da je neverjetno, da lahko nekdo toži nekoga drugega, ker je ta citiral nekoga tretjega. “Če novinarja kontaktira nekdo, ki trdi, da je kardinal njegov oče, je novinarjeva obveznost in dolžnost, da to napiše. Ne vidim možnosti, da bi bil Karba obsojen,” je zatrdil.« Narobe g. Čeferin, narobe! Če bi kdo izjavil, da je vaš oče alkoholik, tega ne bi objavili na prvi strani Dela, brez da bi zadeve preverili. Dvakratno, trikratno. Šele ko bi bili popolnoma prepričani, da je to res in da obstaja resen interes javnosti, da se to pove, bi novinar to lahko objavil!

V tem primeru pa se ni zgodilo nič od tega. Šlo je za umazan napad, ki se je izkazal za kleveto, kar so dokazali tudi DNK testi.

Pravzaprav sem začuden, da je do začetka sodnega procesa preteklo skoraj leto dni. Naš sodni sistem je res… gnil? Kaj res ne razumejo, da z odlašanjem in tako dolgim pacanjem le sejejo dvom v svoje odločanje? Sicer pa je jasno, da gre za vroč kostanj, Sodnik, ki bi Karbo oprostil, glede na javno znana dejstva, mora biti pač res »oseba videča preko dokazov«.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 15 komentarjev

« Starejše objave Novejše objave »