Ob teh dveh dogodkih, ki sta utrnila lepe spomine in pokazala na pristno ljubezen do petja, sem razmišljal o tem, zakaj toliko Slovencev prepeva in zakaj dosegamo tako lepe rezultate na različnih tekmovanjih? Petje v zboru gotovo ni »individualen šport«, ampak skupinsko, ekipno udejstvovanje. Tam, kjer prerastejo začetno navdušenje ob tem, kako zvenijo skupaj povezani glasovi in postanejo pravi prijatelji, se lahko pesem razvije tudi v več. Kar naenkrat pevci poznajo, kako sopevec diha, kakšni so njegovi osebni problemi, kako se obnaša v družbi in kdaj je dobre oz slabe volje. Takrat nastopijo trenutki, ko pesem postane užitek, ko ni več tako važno, kolikokrat tedensko vadimo, ampak kaj vse ob pesmi doživljamo. Takrat pesem postane način življenja in izhodišče podajanja življenjskih resnic.

Nekaj takega je bilo mogoče začutiti na sobotnem koncertu Kril. 20 let je kar zajetna doba in na koncertu se je videlo, da je prišlo do sinergije med pevskim sestavom in publiko v dvorani. Najbolj od vsega pa je bilo opaziti, da pevci skupaj ne vztrajajo samo zaradi pesmi, ampak so pesem vzeli za credo, ki jih združuje…

Na nedeljskem koncertu v Cankarjevem domu pa so mladi pevci različnih sestavov, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava pokazali, zakaj je pesem pomembna za mladega človeka. Mladi se med seboj pri petju začutijo drugače, kot pri rednih urah pouka. Petje spodbuja skupinskega duha. Mladi postanejo tim, ki mora zveneti ubrano, se pravi da morajo pred ostalimi nastopiti kot eden, pa čeprav je vsak drugačne barve.

Zaradi takih manifestacij se za prihodnost slovenske pesmi ni bati. Toliko žara, kot so ga pokazali mladostniki na koncertu v osrednji hiši kulture pri nas, je težko videti. Zato je doktrina petja, ki jo Zavod sv. Stanislava zagovarja, toliko bolj pomembna za skupinskega duha in za samozavest mladih. Vsaka ubrano odpeta pesem pospremljena z aplavzom je stopnica višje na poti odraslosti, na poti k zrelemu in odgovornemu življenju. Zato čestitke vsem, tako Krilom ob 20 letnici, kot zavodskim zborom za primer, kaj lahko glasba stori mlademu duhu, ki se še oblikuje.

Leta 2002 sem v komentarju zapisal: „Zažig Strunjanskega križa je dejanje, ki ga lahko obsodi vsak. Levi in desni. Vodi namreč v rušenje pietetnih temeljev zahodne civilizacije. Prav lahko se nam naslednjič zgodi, da se bodo v znamenju »umetnosti« spravili nad Prešerna v Ljubljani, ali nad kak borčevski spomenik. Tudi to bi bilo na meji razumljivega, bilo pa bi zelo provokativno…Kulturni terorizem torej!“

Da je temu tako, je že nekaj mesecev po tem potrdila umetnostna kritičarka Aurora Fonda, ki je v intervjuju dejala, da se je omenjeno dejanje zgodilo „ker je danes vsa umetnost politično korektna. Umetnost mora biti neke vrste virus, ki ljudem odpira oči. In edini način, ki ljudem odpira oči, je terorizem. S tem ne mislim pravih terorističnih akcij, temveč viruse, ki so navsezadnje lahko tudi humoristični, vendar zbudijo pozornost navadnih ljudi. Meja v umetnosti danes ni več. Ljudje sprejmejo vse, predrami jih le še terorizem.”

Fotograf Bertok je takrat (2002) izjavil tudi, da je šlo za ideološko dejanje: „Uradna slovenska rimskokatoliška cerkev govori o rekatolizaciji oziroma o reevangelizaciji dežele. Moj odgovor je oziroma jaz govorim o repoganizaciji te dežele.“

Pred desetmi leti smo se ljudje še zganili. Pravzaprav ni bilo veliko ljudi, ki bi omenjeno akcijo podprli. Kasneje so se predvsem v umetniških krogih in levičarskih medijih sicer kazale tendence razumevanja tega dogodka v luči avtonomne umetniške prakse, ki bi lahko šla celo tako daleč, da bi križ zrušili čez klif, a vendar je bil odpor javnosti verjetno vseeno premočan. Prišlo je do obnovitve križa in kasneje ponovnega blagoslova, na katerem se je zbralo ogromno ljudi. Za to so najbolj zaslužni prebivalci Strunjana, ki so tudi tokrat nad vandalskim dejanjem najbolj ogorčeni. Križ je bil lani ponovno temeljito obnovljen, obdali so ga s kamnitimi stranicami, letos pa je občina poskrbela tudi za osvetlitev poti do križa. Avgusta letos bo namreč minilo 500 let od prikazanja Marije v Strunjanu.

In zdaj kot ponečedenje na skrbno pospravljenem in za praznovanje pripravljenem domačem dvorišču odzvanja Verzelova izjava, da to ni „napad na krščansko religijo. To je bil le privid. Vsaka religija bi lahko razumela moja dejanja…“ Prepričan sem, da lahko vsaka religija to razume, nisem pa prepričan, če to lahko razumejo ljudje, ki se v iskreni želji po obeležitvi visokega jubileja nanj pripravljajo z vrsto dogodkov.

Če je bilo pred 10 leti dejanje Verzela in Bertoka moč razumeti kot piromansko provokacijo, ga tokrat lahko razumemo kot zavestno in zlobno nagajanje. Lahko ga razumemo kot akt nestrpnosti in pišmevuhovstva, do pravne države, do vernih ljudi, ki v njem vidijo simbol priprošnje, do tistih, ki omenjeni križ razumejo tudi kot del kulturne dediščine… Če že pred desetimi leti nista odgovarjala nikomur, kaj se jima lahko zgodi zdaj? Nič! Ljudje smo še bolj otopeli, zato verjetno takega zgražanja kot takrat verjetno ne bo. Če pa se izrazim še v duhu umetnostne kritičarke Aurore Fonda je bilo takrat tisto dejanje za koga morda res subverzivno, danes pa je le še dolgočasno izzivanje. To končno potrjuje tudi očitno izpraznjeni „umetniški“ naboj.

Ne dvomim, da bi ne bilo. Lepo bi bilo tudi, če bi otroke iz vrtca peljali pokazat bližnjo cerkev, kjer se skrivajo največji kulturni zakladi v našem okolju, a to nikomur ne pade na pamet. Jasno, saj je Cerkev ločena od države. A vendar je Pot ob žici tudi kulturni spomenik in nikomur se ne zdi sporno, da tja vodijo tudi malčke…

Res je tragično, da je bila Ljubljana več kot tri leta za bodečo žico. Pravijo, da je bila največje koncentracijsko taborišče. Ste se kdaj vprašali, kaj je Ljubljana storila, da je postala »Mesto heroj«?

Že do Marijinega vnebovzetja 1941 je na pobudo Edvarda Kardelja delovala Varnostno obveščevalna služba (VOS). Organiziranje te službe je bilo zaupano Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. VOS se je postavila predvsem proti »denunciantom«, »izdajalcem« in »petokolonašem« (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941). Tako je v času od jeseni 1941 do 1. maja 1942 v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, kot pravi poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet namenjeno vrhovnemu štabu. V poročilu najdemo tudi nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekoga pa so v veži Kolizeja celo zadavili. Točno število žrtev ni znano…

Je torej čudno, da so Italijani februarja 1942 začeli s postavljanjem žične ograje okoli Ljubljane? Število VOS-ovcev v Ljubljani je zaradi tega ukrepa iz 50 (marca 1942) padlo na 7 (septembra 1942). Likvidacije pa so se nadaljevale. Ljubljana je bila takrat mesto terorja.

Prvi komandant VOS v Ljubljani je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle (po njem se je imenovala OŠ v Šiški), Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž.

V prvih letih po vojni so nekateri člani VOS-a zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. Pa preberimo kaj so zapisali o umoru Brede Hvale, ki je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži), Ros (morda Ros Matija – Miklavž) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«

Brutalno, kajne? Niso se usmerili proti sovražniku, Italijanu (on je bil le posredna škoda), ampak proti domačinki, Slovenki. Likvidatorji niso imeli niti odobritve komande (delali so na lastno pest), kaj šele da bi ji sodilo kakšno sodišče… In kazen za njeno dejanje je očitno sorazmerna s težo »zločina«. Koliko je smrt omenjene ženske pripomogla k koncu vojne pa je tudi vprašanje za jasnovidce… Gotovo je pripomogla k strahu, ki je takrat vladal v Ljubljani.

S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa. Danes ko sočustvujemo z nepotrebno smrtjo potepuškega psa, pa še vedno ne zmoremo sočustvovati z žrtvami tistega časa. Še več, nehote jih omalovažujemo tudi s tem, da javno ne povemo, da se z »marši ob žici« ne strinjamo…

Z zanimanjem sem si ogledal prenos konference in prisluhnil vsem povedanim argumentom. Morda bi nadškof Turnšek lahko na začetku naredil krajše predavanje o tem, kako se škofu lahko ali ne more odvzeti njegovih insignij. Že to bi bilo za začetek dovolj. Tiskovna konferenca je, če izvzamem vztrajanje nadškofa Stresa, da nima krivde glede Betnave (mislim, da bi nekaj pepela po glavi in njegovo obžalovanje, pri ljudeh naletelo na boljši sprejem), potekala v skladu s pričakovanji: »Nič takega se ni zgodilo, morda nismo reagirali najbolj spretno.«

Potem pa je padla mina, na katero nismo dobili odgovora in ki bo eksplodirala v prihodnjih dneh. Dejan Karba je »ocinkal« svoj vir in to naj bi bil, po besedah nekaterih duhovnikov na katere se sklicuje, sam pomožni škof Anton Jamnik. Je torej mogoče, da je slovenska škofovska hiša znotraj sebe razdeljena? Je mogoče, da eni govorijo tako in drugi drugače? Tukaj zdaj ni več šale, ampak gre za vprašanje verodostojnosti. Za mene tu ni priziva. Dva nadškofa sta na tiskovni konferenci zagotovila, da je tako, kot so sporočili v informaciji za javnost. Tretjega škofa pa zdaj najverjetneje tudi čaka nastop pred mediji oz javnostjo…

V zaprtih skupinah si v pogovorih marsikaj povemo. Morda vse tudi ni čisto tako, kot se je takrat slišalo, saj smo bili mnenja, da bo povedano ostalo v zaupnih krogih. Vsekakor je nekdo izrabil zaupanje in »zgodbo« (lahko tudi malo »obogateno«) odnesel na ušesa nepovabljenih. Naj bo to vsem dovolj velika lekcija.

In ob koncu le še blaga prošnja. Gospodje škofje, pogovorite se med seboj in delujte v skladu s tem kar ste se dogovorili. Ne dovolite, da si ljudje ustvarijo napačno mnenje. Ne dovolite, da se ljudje nad tem pohujšajo. Zaupano vam ljudstvo namreč potrebuje mogočne stebre na katere se lahko nasloni.

Naslov te slike bi bil lahko: “Kaj pa otroci vedo, kako mrzla je voda?” In res se niso veliko obremenjevali s temperaturo. Ko je posijao sonce, so se enostavno prepustili.

Tej mladi kobilici se ni nič mudilo in tudi nič kaj sramežljiva ni bila. Na makovem cvetu se je zibala in preverjala, če bo kaj za pod zob. Tole so rdeči in zeleni toni skupaj v komplementarnem kontrastu… Nekaj za likovno teorijo.

Ni še poletje, a nevarno diši po njem.

Nekje sem slišal, da nas pomlad vsako leto obdari s (vsaj) tremi darovi: z regratom, čemažem in šparglji. To so naravna zdravila proti slabokrvnosti, slabemu počutju, spomladanski utrujenosti in še čemu. Divji šparglji so kraljevali tudi na naši mizi.

Ena najbolj nezaupljivih živalic je martinček. Takoj, ko si mu preblizu, jo ucvre in če ga skušaš ujeti, ti “pusti” celo svoj rep. Tale pa je očitno začel manekensko kariero, kajti nastavljal se je in šele, ko sem prišel čisto ob njega in skušal posneti njegovo zenico, jo je ucvrl.

Naslednje dni obljubljam, da bom le potrošnik najbližjih, to je pravzaprav edino potrošništvo, ki bogati. Potrošništvo pogovorov z ženo in otroki, potrošništvo igre in neobveznega dela, potrošništvo odnosov ljubezni in naklonjenosti. Skratka BOMO. Dihali bomo s polnimi pljuči, ki jih bo obilno izpiral morski zrak, da ne rečem morska voda.