Jože Bartolj (1969) je urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Teme

Išči

Moralno in higienično…

20.11.2013 ob 21:15, avtor jozeb

Gospodarski minister Stanko Stepišnik je odstopil. Da bo temu tako, se je očitno vedelo vsaj že od ponedeljka, kajti pred nekaj dnevi je premierka še zatrjevala, da podjetje EMO Orodjarna, katerega solastnik je, ne bo kandidiralo za državne subvencije. Ko se je kaplja prelila čez rob, so se domenili, da se umika iz vlade, zadrži pa lahko poslanski sedež in njegovo podjetje lahko v tem primeru dobi državne subvencije.

Tako so navzven vsi zadovoljni. Bratuškova je pokazala svojo avtoriteto, minister je pod pritiski sicer klonil in odstopil, zato pa bo namesto odpravnine njegovo podjetje dobilo državne subvencije in še nekaj časa bo na plačilnem seznamu Državnega zbora.

Zgodba se je navidezno uredila. Žal pa nismo slišali tistega, kar smo želeli slišati, da je Stepišnik delal slabo. Da se je v tem kriznem času najslabše odrezalo ravno njegovo ministrstvo. Da se ves čas govori o financah in konsolidaciji financ, o novih davkih pa o sanaciji bank, prav malo pa se govori o ukrepih za zagon gospodarstva. Niso redki tisti, ki trdijo, da je bilo na področju gospodarstva pod Stepišnikom narejeno bistveno premalo, glede na situacijo v kateri smo. Še več, Stepišnik se kot minister za gospodarstvo, ni (dovolj) zavzel za svoj resor, kar se obremenitev tiče, ki jih vlada načrtuje in jih je tudi že sprejela.

Zato bi bilo moralno in higienično, če bi minister odšel predvsem zaradi tega…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 2 komentarjev

Razlogi za upanje

19.11.2013 ob 23:48, avtor jozeb

“Slovenija je velika. V njej je upanje in veliko dobrega, zato moramo biti bolj optimistični,” se v teh dneh sliši na različnih koncih Slovenije. “To pravi nekdo, ki je bil do vratu v smeteh. Govorim iz življenja in iz prepričanja,” dodaja misijonar iz Madagaskarja, lazarist Peter Opeka. Za njegovo slovensko ime so se odločili organizatorji Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki so v ponedeljek pripravili srečanje z njim v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani in dovolite, da ga uporabljam tudi jaz v tem zapisu.Prepričan sem, da so srečanja z njim tako dobro obiskana tudi zato, ker za razliko od podobnih prireditev, kjer je moč slišati večinoma črnoglede napovedi o našem stanju, tu prevladujejo predvsem optimizem, veselje in ljubezen do bližnjega, torej solidarnost. Misijonar Peter Opeka je kot velik aspirin ali obliž za naše razbolele duše, ki jih pestijo bolezni sodobnega zahodnega sveta, kot so neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti…

Peter Opeka pravi: „Če je v Sloveniji kriza, potem moramo za Madagaskar izumiti novo besedo. Merila za revščino, ki veljajo v Sloveniji, so seveda drugačna kot na Madagaskarju. Toda sem na strani vseh, ki so zapostavljeni. Ne delamo le za denar, delo samo naredi človeka. Če delamo le za denar, se ne smemo čuditi, da smo v krizi.“

Misijonarjev optimizem je nalezljiv. Kljub tolikim stiskam, kljub težkim primerom življenja na Madagaskarju, ki jih opisuje, ne izgublja upanja. Poudarja, da Slovenci skrbimo, da dnevni obrok riža v njegovi skupnosti na Madagaskarju dobi 7000 otrok in to kljub krizi. Kot da je moral priti k nam ravno ob tem času in nam povedati spodbudne besede.

Ob tem sem se spomnil na slavnostni govor nekdanjega ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Jožeta Mlakarja, ki je na akademiji ob 20 letnica ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije med drugim dejal: »Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Petru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

Da si želimo verjeti tem drobnim nasvetom o dobroti in solidarnosti, pričajo množice ljudi, ki prihajajo na srečanja z misijonarjem. Ta je bil letos tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Do preloma v družbi pa bo prišlo šele takrat, ko bomo njegove besede vzeli zares. Namreč še kako drži, ko pravi: „Če gremo od maše domov enaki in ne boljši, kot smo bili pred njo, potem to ni pravo doživljanje maše.“ Misijonar Peter Opeka je primer dobre prakse, ki bi si ga morali večkrat vzeti za vzgled. Vsaj takrat, ko se namesto odločnega ukrepanja raje zatekamo k brezplodnemu jamranju in nerganju. Začeti je treba pri sebi in v svoji bližnji okolici. Ko bodo vidni prvi rezultati, ne bo več razlogov za to, da bi se pogovarjali o tem, da še ne vidimo luči na koncu tunela. Poleg vsega, so razmere pri nas praktično neprimerljive s tistimi na Madagaskarju…

Zato bi se, ko razmišljam o razlogih za upanje, še enkrat rad ozrl k Zavodu sv. Stanislava in njegovi 20 letnici. Tudi obstoj takega zavoda je razlog za optimizem. Vsi ti mladi, ki so v 20. letih obiskovali gimnazijske učilnice so kot seme razneseno naokoli. Ko sem opazoval, kaj vse so pripravili na akademiji, sem imel prav podoben občutek kot ob srečanju s Petrom Opeko. Bilo je veliko veselja, optimizma, hkrati pa raznovrstnih talentov in znanja združenega z napori za dosego plemenitega cilja. Prepričan sem, da se bodo tudi ta semena slej ko prej razrasla v mogočno drevo.

Potem pa je tukaj še 19 letnica Radia Ognjišče. Na pravkar minulem gala koncertu v Cankarjevem domu, kjer smo začeli z obeleževanjem tega dogodka, je dvakrat nagovorili poln avditorij tudi Peter Opeka. „Za otroka, ki je prišel na svet in od očeta in matere ni zahteval, da naj se rodi na Madagaskarju, na smetišču ali na trgu ali na cesti, otrok je rojen in je tam in nekdo mu mora ponuditi roko. In to delamo 24 ur na dan,“ dodal je, da je kljub temu, da ni rojen tam „romar za te otroke“. „Hvala vam za pomoč tem otrokom, za katere danes nudimo šolo in vzgojo. 11.328 otrok je bilo vpisanih v naših šolah preden sem šel iz Madagaskarja in za te otroke danes prosim pomoč,“ je nagovoril Opeka.

Njegov glas se je s pomočjo Radia Ognjišče razširil in nagovoril vse ljudi, ki so mu hoteli prisluhniti. Kaj ni razlog za upanje tudi to, da je mogoče njegovemu sporočilu prisluhniti na tak način? Če ne bi bilo tega medija, to ne bi bilo mogoče.

Razlogov za upanje je torej več, le mi imamo včasih tako zamegljena očala, da skoznja ne posije sonce. Za to smo večkrat krivi sami. Nismo se potrudili in z njih obrisali umazanijo in mastne madeže. Raje smo pestovali svoj slabo voljo in tarnali, kako je vse narobe. A del krivde za nastale razmere moramo sprejeti tudi sami in nato odreagirati. Ko spoznaš napako, jo je treba popraviti.

Ne bo treba začeti na malgaškem smetišču. Naše težave niso povezane z več kot devetdesetimi odstotki ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ampak so povezane z našim dojemanjem revščine. Ko bomo to ugotovili in se po tem ravnali, bo odpadlo ogromno razlogov za nezadovoljstvo in bolj jasno se bodo pojavili tudi razlogi za upanje.

Naj še končam z besedami misijonarja Petra Opeka, ki je odgovoril na vprašanje, kakšen recept ima za Slovenijo: „Ni recepta, samo zavedati se moramo, da imamo v sebi Božjo moč in ljubezen. Ta ljubezen nas sili, da gremo k tistemu, ki potrebuje našo pomoč. S tem damo upanje drugemu in samemu sebi!“

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

19. Gala koncert Radia Ognjišče

17.11.2013 ob 23:06, avtor jozeb

Koncert v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je v popolnosti uspel!

Aleksander Mežek

Alenka Godec

Ob zadnji pesmi z Anderejem Jermanom.

Irena Vidic

Irena Vrčkovnik

Modrijani

Skupina Glorija

Nuška Drašček

Posebni gost, misijonar Pedro Opeka.

Vsi nastopajoči: Iva Stanič, Aleksander Mežek, Alenka Godec, Jože Vidic, Irena Vrčkovnik, Dada Kladenik, Nuška Drašček, Marjan Bunič, Simona Vodopivec Franko in Irena Vidic.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Zavod sv. Stanislava je praznoval

15.11.2013 ob 23:53, avtor jozeb

Zavod sv. Stanislava je pred nekaj dnevi obeležil 20 letnico ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije. Na god zavodskega zavetnika sv. Stanislava je bila v šolski telovadnici tudi slovesnost s podelitvijo priznanj najboljšim gimnazijcem za uspehe na lanski maturi. Na akademiji je javne pohvale iz rok direktorja prejelo 9 maturantov, ki so bili odlični na maturi in so prejeli 28 točk ali več. Apostolski administrator msgr. Glavan je izročil častne listine 38 maturantom, ki so bili zlati na maturi in hkrati tudi odlični vsa štiri leta šolanja. Vsi ti dijaki so tudi vpisani v Zlato knjigo, poleg njih pa še sedem dijakov, ki so posebej oblikovali šolsko skupnost v času svojega šolanja.

Zavodarji so pripravili tudi izjemno kakovostno akademijo s predstavitvijo dela vseh skupin, ki delujejo v Zavodu, od Osnovne šole Alojzija Šuštarja do mladih plezalcev in plesalk. Slavnostni govornik je bil tokrat prvi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije Jože Mlakar. Iz njegovega govora izdvajam nekaj poudarkov, ki lahko komu dajo misliti:

»Večina življenjskih modrosti se je iz roda v rod prenašala po ustnem izročilu, s staršev na otroke, z dedkov in babic na vnuke pa tudi s prižnic in šolskih katedrov. Res se je nekaterih modrosti že prijela rja, a to ni razlog, da jih v imenu modernosti in naprednosti zavržemo. Rja se prime vsakega orodja, ki ga ne uporabljamo. To se zgodi, če preveč nepremišljeno posežemo po novem, če zamenjamo jezik in govorimo o otrokovih pravicah, namesto o skrbi za otroke, če uporabljamo besedo starš, namesto mati in oče, če je naš bližnji partner, in ne mož ali žena, če govorimo o mladostniku, namesto o dekletu in fantu, če otroka zasvajamo namesto osvobajamo, če mu ponujamo žur namesto igre, in če je lažje doseči magisterij in doktorat, kot poklic, v katerem bi lahko uresničili svoje sanje in toliko zaslužili, da bi dostojno preživljali družino.«

»Šolska oblast si z vsemi močmi prizadeva ohraniti preživeli učni in vzgojni koncept, ki zlasti v zadnjem času postaja nemogoča ideološka mešanica pozitivizma, socialističnega etatizma, anarhizma ter liberalnega laissez-faire. V njenih dokumentih se nenehno pojavljajo fraze, v katerih mrgoli besed, kot so: razvoj, prenova, modernizacija, posodabljanje, v resnici pa gre za cepetanje na mestu in celo drsenje nazaj.«

»Ena od zmot pozitivizma, ki skozi in skozi prežema naš šolski sistem, je v prepričanju, da se vse človekove dejavnosti nenehno nadgrajujejo z naprednejšimi spoznanji in da se izkušnje in znanje starih lahko spregledajo in pozabijo. Od tod besede o posodabljanju pouka, o novih vzgojnih konceptih in podobno. Na področju naravoslovnih znanosti in v tehniki človeštvo res napreduje, na področju medčloveških odnosov, pa le mukoma napredujemo in še vedno je Jezusova zapoved Ljubi svojega bližnjega skoraj nedosežen ideal. Še na nobenem področju niso moderne človekove dejavnosti doživele takšnega poloma, kot ravno na področju medsebojnih odnosov. In to kljub napredku sociologije, psihologije, filozofije in drugih t. i. humnističnih ved, ki so se najbolj razvile prav v 20. stoletju, stoletju krvavih revolucij in vojn.«

»Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Pedru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Resolucija EPP

14.11.2013 ob 23:46, avtor jozeb

Spet imamo manjši vihar. Evropska ljudska stranka je izdala resolucijo o Sloveniji, ki dviga mnogo prahu. Če bi šlo zgolj za »eno strankarsko zadevo« potem bi bile tako burne reakcije popolnoma odveč. Zakaj bi se »vrh naše politike« ukvarjal s strankarskimi resolucijami? Spomnimo se, da je bila pred leti sprejeta Evropska resolucija o totalitarizmih, ki je na veliko višjem nivoju, pa se je naš parlament z njo zgolj seznanil… Zdaj pa tak upor proti »strankarski zadevi«. Morda je kritike zabolelo, da je bila resolucija sprejeta brez glasu proti? Morda jim ni prav, da so zaskrbljeni nad stanjem pri nas? Morda, da ugotavljajo neprijetne stvari, recimo da sodišča ne sodijo v razumnem roku, ali da nismo izvedli lustracije, ali pa da jim je slovenski minister lagal v obraz?

Ampak zakaj tak krah? Pa saj vsi, ki živimo tukaj vemo, da je stanje pri nas zaskrbljujoče, vemo da sodišča svojega dela ne opravljajo kot bi se v pravni državi od njih pričakovalo, vemo tudi da nismo razčistili s preteklostjo in da pri nas otroci ponekod še vedno natikajo titovke in prepevajo revolucionarne pesmi tudi vemo, pa čeprav bi to kak minister rad zamolčal…!

Zakaj torej toliko nejevolje, toliko omalovaževanja, toliko gorkih besed? Odgovor je seveda na dlani. Nekdo se je v povedanem prepoznal in zdaj skuša storiti vse, da bi zmanjšal pomen povedanega. Morda je najbolj užaljeno in gorko reagiral »veliki demokrat« Ivo Vajgl (Zares), ki je »resolucijo EPP označil kar za “novodobno resolucijo informbiroja”. Spomnil je, da tovrstna praksa za EPP ni nenavadna. “EPP se vedno znova izpostavlja v obrambo svojih politikov, svoje opcije v različnih državah, ki so v težavah zaradi svojega početja,” je dejal. Pravi, da so v EPP stalno branili tudi nekdanjega italijanskega premierja Silvia Berlusconija, podpirali nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, Salija Berisho v Albaniji in Triana Basescuja v Romuniji.« Pravzaprav bi si vsi zaslužili prebrati, kakšna je bila vloga g. Vajgla v primeru Kocbek, ki ja lepo opisan v knjigi njegovega nekdanjega strankarskega kolega Igorja Omerze. Da človek s tako totalitarnim pedigrejem, kot ga ima Vajgl, govori na tak način o resoluciji EPP-ja kot informbirojevski, je svojevrstna farsa!

Skratka, če mački stopiš na rep zamijavka. Če se o tem pogovarjamo na domačem terenu, nas ignorirajo in se izmikajo, če pa pride glas od tem od zunaj, potem je takoj halo in velike besede o neodvisnosti sodstva, pa o vmešavanju v naše notranje zadeve, pa o pritiskih in podobno.

Kaj ne bi bilo veliko bolj elegantno vse skupaj demantirati z dejanji?

Naj sodniki že izpeljejo proces Parija do konca in, če tako kažejo dokazi, Janšo obsodijo ponovno. Pokopljimo svoje umrle in zaključimo že enkrat z našo preteklostjo in delitvami. S tem bomo Evropi najlažje sporočili, da pri nas ne nasedamo totalitarnim vzorcem in končno, postavimo visoke standarde za politiko. Kdor se jih ne drži, naj odide s položaja. To bo najbolje demantiralo izrečene izjave EPP. Veliko bolj kot pa velike in predvsem užaljene besede.

In da se razumemo, vse zapisano velja tako za levo kot tudi za desno stran političnega spektra!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

Pobeljeni grobovi in gadja zalega…

13.11.2013 ob 14:49, avtor jozeb

Težak čas živimo. Na slabe novice, kot paradigmo našega časa smo se kar navadili. Neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti, kjer so slabi fantje za svoja dejanja še nagrajeni, so naša stalnica. Utajevanje davkov in siva ekonomija sta nacionalni šport morda podedovan iz časov, ko še nismo imeli svoje države in je bilo goljufanje države pač znamenje upora proti tujcem.

Tudi Papež Frančišek je spet spregovoril na to temo in nas pozval k odgovornosti. Njegove besede izrečene pri jutranjem bogoslužju v domu sv. Marte so ostre: „Človek, ki se razglaša za dobrotnika Cerkve, kateri daruje denar, medtem ko z drugo roko krade, bodisi državi bodisi revnim, je krivičnik, ki živi dvojno življenje. Tak človek zasluži, kot pravi Jezus sam, da bi mu na vrat obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje.“ „Jezus je tem ljudem govoril licemerci ali “pobeljeni grobovi”. Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvih kosti in razkroja.“

Morda se komu zdijo te besede nenavadne, zelo ostre, a so po drugi strani pričakovane, saj evangelij ni beseda „čehljanja ušes“, ampak napotek za življenje, ki ga mora vsak od nas vzeti zares, če se želi v resnici imenovati kristjan.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Mol

12.11.2013 ob 23:56, avtor jozeb

Kreg pobira energijo in težke besede, pa čeprav so izrečene s še tako plemenitim namenom, duha vedno potegnejo navzdol…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v iskrica | Brez komentarjev

19 let Radia Ognjišče

11.11.2013 ob 22:57, avtor jozeb

Bliža se devetnajsta obletnica začetka našega radia. V nedeljo bo v ljubljanskem Cankarjevem domu slavnostni koncert s katerim bomo tradicionalno obeležili jubilej. Kdo bi si lahko mislil, da se lahko življenje tako »poheca« in te iz pedagoško likovnih vod (kar sem študiral) pripelje delat v medij. In to nekaj poseben medij, za katerega ne veljajo prav vsa medijska pravila. S tem mislim recimo to, da naš obstoj ni odvisen samo od dobrega obrtnega dela, ampak k temu veliko pripomore tudi splošna družbena klima oz (ne)naklonjenost do Cerkve.

Kljub vsemu smo se v tem času naučili živeti s tem. Nikoli nas ne bodo imeli vsi radi, nikoli ne bomo vsem sprejemljivi. A kljub temu si ne pustimo vzeti elana in volje, da bi vendarle ponujali nekaj drugačen, bolj evangeljski pogled na našo stvarnost.

Ko smo pred toliko leti začenjali, so bili naši začetki skromni. Tehnika se je ravno v tistem času, počasi a vztrajno, iz analogne spreminjala v digitalno. Tako smo v začetku še predvajali glasbo iz vinilnih plošč, trakov in kaset, kasneje iz DATov, minidiscov in zgoščenk, danes pa je vse varno shranjeno v računalnikih, kjer ti en sam klik omogoča krmiljenje programa do sekunde natančno. Tehnologija je zelo napredovala, a vendar je tehnologija le v službi ljudem. Če jo znamo izkoristiti, bo delala za nas, drugače proti nam…

Ko smo v začetku snemali prispevke, je bila naša naloga vezana zgolj na radijski program, kjer smo prispevek, oddajo, objavili. Danes je to le del našega dela. Še vedno snemamo prispevke in jih objavljamo v programu, vendar jih objavljamo tudi v informativnih oddajah, na spletu, v blogih, občasno snemamo video sliko in jo ponujamo preko spleta. Povezani smo z nekaterimi svetovnimi agencijami, ki nam omogočajo spremljanje dogodkov po svetu. Skratka nismo več samo radio, ampak »večmedijski portal«.

Nekaj pa se kljub vsemu v teh letih ni spremenilo. Še vedno smo dober kolektiv, ki prispeva veliko osebnega angažmaja. Še vedno uživamo v kreativnosti, ko se je v nekaj trenutkih treba odločiti, kako bo izgledalo javljanje, kaj bomo izpostavili, ali kako sploh prišli do zanimivega sogovornika.

V teh letih nismo več neznanka. In če se vrnem na začetek k gala koncertu, ki je tudi eden izmed naših zaščitnih znamenj, spet bo pokazal kako razumemo svojo vlogo v javnosti. Dve urici zabavnih vsebin na duhovnih temeljih, ki bosta tudi izobraževali in informirali.

Prepričan sem, da vam ne bo žal, če boste praznovali z nami!

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | Brez komentarjev

Zaupanje

7.11.2013 ob 23:23, avtor jozeb

Za vsako dejanje, ki ga storimo in ni v celoti odvisno od nas, je potrebno neke vrste zaupanje. Ko se otrok uči plavanja, mora imeti poleg znanja tudi zaupanje v svojega učitelja, da mu bo pomagal v primeru, če bi šlo kaj narobe. Beseda zaupanje pomeni temeljno prepričanje, da je kdo sposoben, voljan narediti, kar se njega pričakuje. In če ob tem razmislimo še o etimološkem korenu besede zaupanje, ki je upanje, pomeni pa duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja, je jasno, da gre za eno temeljnih stvari v življenju.

Predstavljajmo si, da bi imeli z zaupanjem težave. V vsakem dejanju, bi lahko videli zaroto, ne bi imeli prijateljev in večinoma bi čemeli za dvakrat zapahnjenimi durmi, ker bi se nam vedno lahko kaj zgodilo…

Kljub vsemu si moramo priznati, da imamo večkrat težave z zaupanjem. K temu nas silijo tudi življenjske okoliščine in vseprevečkrat omajano zaupanje. Žal tudi med prijatelji, žal tudi na mestih, kjer pa se od nas pričakuje, neko temeljno zaupanje. Kdo bo pri peku kupil kruh, če mu ne zaupa, da je ta dober? Enkrat se bo lahko prevaral, a naslednjič, ga bo kupil drugje. Zaupanje je torej kot sol v življenju, če je ni, življenje ni okusno.

Vse to mi prihaja na misel, ko razmišljam o nas starših, kako nezaupljivi smo do vsega, kar prihaja v stik z našimi otroki. Ne zaupamo vzgojiteljicam v vrtcu, ne zaupamo šolam in učiteljem, ne zaupamo prometu in seveda še najmanj zaupamo našim otrokom. Na zunaj se sicer zdi, da jim v vsem ustrežemo, da jih poslušamo in skušamo na vsakem koraku ugoditi njihovim željam in potrebam. A resnica je pač popolnoma drugačna! Želimo imeti le nadzor, ker nam manjka temeljnega zaupanja!

Naj malo pojasnim. Otrokom nismo kupili mobilnega telefona zato, da bo lahko poklical kakšnega sošolca, ali igral na njem igrice, pač pa zato, da ga lahko vedno pokličemo in vemo kje je in kaj dela. Telefona torej nima zaradi sebe ampak zaradi nas.

Včasih, če je otrok dobil slabo oceno, je bilo to znamenje, da se bo treba več učiti in za šolo žrtvovati več časa. Danes moramo takoj preveriti, kje se je zataknilo, če se ni kje zgodila kakšna krivica, če morda učiteljica ni imela slabega dneva, ali otroku ni bilo slabo. Vse več staršev vozi svoje otroke v šolo, kajti javnemu prevozu pač ne gre zaupati… in tudi otrokom ne, da ne bodo zamujali…

In take anomalije gredo kar naprej. Starši se organizirajo in šolam predpisujejo, kako morajo njihove otroke motivirati, da jih bo snov zanimala, da jim šola ne bo preveč stresna, kje bi v bližini šole lahko stal še kakšen prehod za pešce, ali kaj se bodo učili pri spolni vzgoji. Znašli smo se v situaciji, ko lahko dobro organizirani starši na svetih šole nad vodstvom šol izživljajo svoje temeljno nezaupanje vanje, v učitelje, v njihove odločitve.

Zakaj ne zmoremo enkrat samo zaupati? So danes naši otroci kaj bolj vzgojeni, kot smo bili mi, glede na zaupanje naših staršev v takratno šolo? Ali s svojimi pobudami res delamo zgolj v prid naših otrok, ali zgolj krmimo lastno nezaupanje? Zelo vesel bom, če je v ozadju samo skrb, da bi bilo vsem boljše.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v splošno | 1 komentar

Peticija proti davku na nepremičnine

5.11.2013 ob 23:42, avtor jozeb

Podpisal sem peticijo proti obdavčitvi nepremičnin, kot si jo je zamislila vlada Alenke Bratušek. Do trenutka, ko to pišem (5.11. ob 23.26) je peticijo podpisalo že 15335 podpisnikov. Za dva dneva je to dokaj visoka številka, ki obeta do konca tedna kakih 50. tisoč podpisov.

Kljub vsemu pa je vprašanje, ali bi kakršnakoli številka sploh premaknila miselnost te vlade. Namesto, da bi zarezali v prihodke javnega sektorja, so se odločili za uravnilovko za vse, kar bi bilo pravzaprav sprejemljivo, če bi šlo za začasen »krizni davek« in ne strukturen ukrep.

Samo prevzem obveznosti dveh propadlih bank, ki so ju vodili ljudje blizu zdajšnjim oblastnim strukturam, nas bo stal okoli 450 milijonov…

Zakaj tistega kar zmorejo, ne plačajo lastniki zasebnih bank z lastnim premoženjem? Ne bo ga dosti, saj vem, bo pa ljudem dalo pozitiven impulz, da ne moreš spraviti toliko posameznikov in podjetij na »kant« in za to ne nositi nobenih posledic…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v politika | 1 komentar

« Starejše objave Novejše objave »